Zadnje čase smo vsi nekako črnogledi...vsak se drži zase...si godrnja v brado...ignorira tuje probleme in se utaplja v svojih...nekako smo tako bedno otopeli in postali takšni pesimisti, da te pozitivne , nesebične geste posameznikov totalno presenetijo...nekaj takega se je danes zgodilo meni....
Že v zgodnjih urah sem z zamudo pridivjala na drugi konec Slovenije, kjer sem lovila zadnje minutke za začetek seminarja...Prinorim na parkirišče pred zgradbo kjer bi se naj zadeva odvijala...pograbim fascikel in kup papirjev in hajd ...cel dan z vmesnimi odmori poslušam sto in eno pametno o vzgoji in izobraževanju in na koncu dneva utrujena in s polno glavo novih informacij prilezem nazaj na parkirišče ...nakar ugotovim, da sem na mojem
" lamborđiniju" pozabila ugasniti luči , ki so veselo svetile cel dan in mi spravile akomulator na kant...Okrog mene mrak...moj dragi, ki me ponavadi spravi iz tovrstnih zagat pa več kot 100km stran....Mencam okrog avta in tuhtam ali bi poklicala AMZS...ali imam kje v bližini kakšnega znanca, ki se na to spozna in ima pri roki kable...ali bi kar zlezla v avto in zaspala....ko se poleg mene ustavi neznanka in me zaskrbljeno vpraša kaj je narobe ( po moje sem bila tako bedna za videt, da se je že na daleč vohalo )...skratka...ta popolna neznanka me je z nasmehom potolažila...poklicala nekega Mirana in ta dragi Miran je prihitel s kabli in mi spravil akumulator v red....po končani urgenci nisem vedela kako naj se jima zahvalim  od sreče...o plačilu seveda nista hotela niti slišati...kavico sta odklonila iz uvidevnosti, ker sta izvedela, da me čaka še okrog dve uri vožnje...skratka...zadovoljna sta bila, da sta lahko pomagala....eh...človek ne bi verjel,če ne bi doživel....moj mi je rekel, da imam srečo večjo kot pamet...meni pa je tako lepo toplo pri srcu ko se spomnim na ta nesebičen par...tudi prazen akomulator je za nekaj dober...pomaga ti spoznati, da pa le nismo čisto pozabili biti ljudje....pa čeprav za to ne dobiš plačila v denarju, temveč le v obliki iskrene hvaležnosti...no...tole sem morala napisati...ni mi dala žilica...

za take ljudi.

Ja, čisto prevečkrat samo kritiziramo in pišemo samo o tem, kar nas moti, premalokrat pa kako besedo posvetim tistim, ki so nas rešili iz zagate.

Kar nekaj let nazaj, ko so v nedeljo popoldne bile odprte samo ta velike črpalke, je tudi nas rešil en tak par. Možeku se je na avtu pokvaril merilnik goriva, kar seveda nisva vedela. S 3-mesečnikom smo šli na izlet in se tik pred hudo lakoto odpravili domov (se nisva dojila). Nekaj kilometrov pred domom pa šok, ko se je avto ustavil, tamali pa seveda vklopil sireno. No, iz bližnjega bloka sta ravno takrat prišla mož in žena, pa čeprav se jima je mudilo, sta mojega peljala do odprte črpalke, ga počakala, da je nakupil in gorivo in ga pripeljala nazaj. Res sva jima bila hvaležna

lp

lepo slišat jaz še vedno verjamem v dobre ljudi. tudi meni se je že zgodilo, da mi je pomagal neznanec. tudi jaz sem enkrat pomagala neznancu pa moram reči, da ne glede na kateri strani si ti je enako toplo pri srcu.

_____________________________

Ljudje smo pač ljudje, dobri in slabi..žal smo padli pod vpliv medijev in vidimo več slabega kot dobrega, čeprav je vsaj matematično dobrega v povprečju več. Zagotovo pa je več dobrih del kot slabih, vsaj številčno. Veliko malih dobrih del, in malo velikih slabih. Toliko o matematiki.

lepo slišat jaz še vedno verjamem v dobre ljudi. tudi meni se je že zgodilo, da mi je pomagal neznanec. tudi jaz sem enkrat pomagala neznancu pa moram reči, da ne glede na kateri strani si ti je enako toplo pri srcu.
Ja res je tako....


Ljudje smo pač ljudje, dobri in slabi..žal smo padli pod vpliv medijev in vidimo več slabega kot dobrega, čeprav je vsaj matematično dobrega v povprečju več. Zagotovo pa je več dobrih del kot slabih, vsaj številčno. Veliko malih dobrih del, in malo velikih slabih. Toliko o matematiki.
Ja, nekako kar žalostno je po svoje to, da nas neka taka prijazna gesta for free tako preseneti...je marsikaj narobe z našo družbo...pa vendar tudi očitno z nami posamezniki...res da marsikaj poskusiš na lastni koži...samo je pa tudi dosti na tem, da je v sedanjih časih kar nekako modni hit biti pesimistično razpoložen...verjetno je to ene vrste obrambni mehanizem v stilu..."če ne pričakuješ nič dobrega, ne moreš biti preveč razočaran..."

< Sporočilo je popravil pelin -- 19.11.2012 21:48:03 >

tudi jaz sem že dvakrat izgubila polno denarnico (denarja in dokumentov), pa mi jo je enkrat vrnil znanec, jo je našel na poti pred blokom, drugič se je pa  kar lepo v nabiralniku znašla in niti ne vem, kdo je bil tako dober:)

tako, da lepe stvari tudi obstajajo, pa ko drugi rabijo pomoč, se moramo ustaviti in nesebično pomagati, tudi takrat se človek dobro počuti



< Sporočilo je popravil petruska -- 20.11.2012 8:56:11 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

kako lepo je tole brat. tudi jaz rada pomagam, če le morem in znam.
Bila je ura nekje pol šest zjutraj, bilo je temno ko sem se iz MB odpravljala v službo takrat še v MS. Ni bilo avtoceste, zato sem se vozila preko Ptuja, Juršincev in Veržeja.
Cesta je bila spolska in v nekem ovinku sem v globokem jarku zagledala luč. Nekaj metrov naprej ustavim avto, vklopim vse 4 smernike in grem na druga stran ceste pogledat kaj je. Bila je mlada punca, ki je s svojim avto pristala v jarku ob cesti. Pomagala sem ji iz avta in jo nato odpeljala nekaj km vstran do neke tovarne, kjer je delal njen fant. Peljala bi jo tudi v bolnišnico ali bi pa poklicala rešilca, a je punca dejala, da ji ni hudega.
Občutek, da si pomagal sočloveku je nepopisen! Res...

A ko sem to povedala svojemu doma, mi je rekel, da sem nenormalna, da se on za nič na svetu ne bi ustavil, ker nikoli ne veš kdo je v avtu...
jaz sem pa samo odgovorila, da če bodo vsi ljudje razmišljali kot on, se nihče nikomur ne bo ustavil in pomagal, tudi njemu ne.


_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

za dobre ljudi, lepo je vedet, da niso izumrla vrsta. Čeprav se mi vsak dan tako zdi, vsaj v moji ožji okolici

zelo lepo da se zgodijo lepe stvari, še je dobrih ljudi,

meni se je že zgodilo da mi je pri avtomehanični delavnici crknil avto, ma iz bremze mi je vrglo in sem mogla haubo odpreti in to naštimati, saj bi kupila novo vendar nisem imela denarja in sem mogla pazljivo voziti in bremzati, če sem slučajno hitrom, spet popravljaj, no v glavnem vsi fanti bilo jih je 5 mehanikov so me gledali in se mi smejali, kaj počnem v haubi, ali bom popravila ali ne pa še stavit so se šli , njihov šef pride samo pogledat in reče to bo treba novo lahko vam samo naročimo in odide k svojim z rokami v žepu, vendar sem popravila in se z veseljem odpeljala

so pa domačini, in se poznamo po videzu

Šteje, šteje!!




_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

Se, se...

Jaz pa moram pohvaliti majčico1508, ki mi je poslala polno vrečo kostanjev na svoje stroške. .
HVALA

Uf, meni se pa zdi, da so ljudje prav prijazni, mislim tudi neznaci, kolegi,...:). Meni so res že velikokrat pomagali. če pomislim samo, koliko sem preštopala... In kolikokrat so mi potem hoteli pomagat še drugače (da sva recimo prespali pri njih ali so naju povabili na kosilo, itd...), v Bosni nama je hotel pomagat policaj, ker je mislil, da naju kdo lovi, enako s prvim fantom na štopu po Dalmaciji, ko sva nekje zunaj spala, jih je skrbelo samo če sva ok... letos na ML so naju vzeli v bolnico z malim, ker nisva mela kam it tačas, kar se psihične opore tiče, so prijateljice zakon (tudi nekatere rrjevke:), so mi recimo veliko bolj stale ob strani kot pa familija v tej zadnji nosečnosti.

Zadnijč sem iskala odrezke usnja, kje bi jih lahko kupila, pa sta se mi javili dve prijazni punci tu in mi jih dali!!! Hvala še 1x! In moji mali sta bili čisto navdušeni nad njim, R. je zelo všeč vonj usnja, pa to, da je močno, L. pa da se ne cefra in se da delat male škratke;)
Včasih se ni dobilo testenin-školjk tukaj in mi jih je uškinamama zrihtala,...
Pred leti, ko so za nalepke dajali pri sosedu krožnike, mi je kar nekaj punc na kulinariki poslalo nalepke in še danes jemo iz teh krožnikov in skodelic .

Pa danes se mi je nasmejala sestra pri zobozdravniku, ki mi ga je metulj zrihatala, recimo (ta par: sestra in zobar sta namreč res čemerna;))
Sodelavke so mi pomagale pri uvajanju, pri kaki birokraciji (za katero sem antitalent!), včasih kak članek najt, pa na kosilo so me zvlekle, da nisem pozabila jest,... Ma, meni se res ne zdi, da bi se vsak samo zase brigal

Sodelavka mi je zadnjič prinesla cotke od njenih tamalih, tašči so prinesli njeni kolegi en kup oblek - ne samo za tamale, ampak tudi zame! Mi smo jim pa dale domače mlince.

Babi in deda nam vedno prineseta domačo zelenjavo in zdaj še jajca, ker imata kokoši, včasih dobita od sorodnikov še mleko. Mi smo tem sorodnikom potem naredili kremšnite - predelano mleko in jajca, haha:D.
Moja mami nam je včeraj pustila pred vrati škatlico s 3 čokoladnimi bonboni, ki jih je njej dal njen prijatelj,... Jaz sem ji pa prej sparkirala avto:) Se mi zdi, da reči kar krožijo...
Zadnjič je lubiju ratalo kindl usposobit (ne vem, kako, to sva že 100x naredila, pa ni pomagalo, ampak zdaj dela:)).
Knjižničar mi je še 1x sposodil že podaljšano knjigo, ki sta jo punci tako radi brali.
V trgovini so vzeli nazaj čevlje, ki niso bili prav prejemniku in vrnili denar, v bc so nama naknadno upoštevali popust, ki smo ga pozabili uveljavljat takrat,... skratka - ljudje niso vedno slabi;). Na TZS mi vedno povejo, če se s katero knjigo splača še počakat, ker bo naslednji mesec na akciji, itd...
Jutri pride tašča, da bo pazila malidve, da greva s S. na plavanje za dojenčke in bo ostala še do moje kitare, da bom lahko šla, čeprav je lubi na terenu:)
Zadnjič sem naredila R. prijateljici za rd torbico v obliki njene najljubše živalce in se me je njena mami takoj po zabavi poklicala in se zahvalila, da ji je zelo všeč. Mi je prav dan polepšala:).

Seveda so tudi kreteni, ki ti bojo s 3mi otroki zaprli vrata pred nosom ali skoraj povozili kogarkoli gre čez prehod za pešce, vendar se mi zdi, da so res slabi res v manjšini. Slab dan imamo pa vsi kdaj in smo tečni in delamo štalo, jaz sem bila včeraj obupna, še z lubijem bi se skor sregala (on je bil enako zmatran in iste volje ), tamali so bili pa itak sitni ko muhe. Danes pa vse super.

Aja, planiram v čet. polepšat dan lubiju, mu bomo pospravile omaro z orodjem tako da bo vse napisano, kje je kaj (ker nikoli ne najde:D - predvsem pa jaz ne najdem, potem pa njemu morim, da mora on naredit:D).

Ankica, bom kar tebe citirala:


PS: Pelin, a si bila slučajno na primorskem?

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja...ne nisem bila na primorskem...tokrat so me razveselili kar v štajerski prestolnici ...da pa tudi na primorskem domuje srčna dobrota, lahko pa trdim z gotovostjo...še posebej danes...prav danes sem namreč v vrtec prejela ogromen paket materiala za izdelavo lutk...čisto momogrede sem zadnjič na enem izmed vzgojiteljskih forumov slučajno bleknila da skupaj s starši izdelujemo lutke v dobrodelne namene...trenutno zbiramo za nakup medicinskega pripomočka v bližnji bolnici...potožila sem, da nam vsake toliko primanjkuje materiala...in tale kolegica  ( ki jo poznam le virtualno)iz enega izmed primorskih vrtcev, mi je danes poslala zajeten paket zadevščin za izdelavo lutk....kar nisem mogla verjeti...

Drugače pa....res je da nas vsakega po svoje razvajajo in pozitivno presenečajo znanci in domači ljudje...vendar se mi zdi znak pristne človeške dobrote prav to, da stopi v nesreči k tebi prav neznanec...ki ne ve kdo si...kaj si....koliko imaš pod palcem ...kaj bo dobil v zameno....preprosto ve le to, da rabiš pomoč...in se neoziraje na vse ostalo ...potrudi pomagati po svojih močeh....to pa res pogreje srce...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Italijani znajo .

ki ji je ronja stokrat odplačala, preplačala , se zahvalila . In med tem njenimi pozornostmi moram izpostaviti to, da je moji mali uški (navkljub trem otrokom ) zašila d best rojstnodnevno darilo ever (sicer imamo zdaj problem, ko mali ne more razumeti, da ne more vsepovsod v brezrokavniku divjih braov kratts ) in ga pripeljala iz ljubljane v ankaran. Hvala še enkrat.

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Zadnjič je narisal Piko Nogavičko! Prvič, da je bilo kaj takega in me je sploh v dobro voljo spravilo:).


Se strinjam.

Pelin, te razumem, samo se mi zdi, da je prav, da vidimo tudi to, kar znanci/domači naredijo za nas:). Kam pa spadajo virtualni prijatelji, (ki včasih postanejo pravi?;))
Sicer pa navadno neznanci ne rabijo neke strašno hude pomoči in jih osreči že kaka majhna pozornost, recimo da jim razložiš najlepšo pot do tja, kamor si želijo (to je v našem krasnem glavnem vedno bolj turističnem:) mestu zdaj kar pogosto, ker je res veliko tujcev), ali pa da jim sredi poletja s težkimi ruzaki na ramah poveš, da imajo par korakov naprej pitno vodo:). Štoparjem sem tudi jaz vedno ustavljala, že iz solidarnosti (zdaj jih nimamo kam dat:D).
Ali pa kaki sosedi/gospe v trgovini kaj gor odnest, recimo, to so tudi meni včasih sosedje pomagali, ko sem bila noseča:).

Aja, pa še ena ful enostavna reč, ki pa se dostikrat izkaže za potrebno: če vidite v trgovini kakšno starejšo gospo manjše rasti, ki gleda nekaj na vrhnji polici, daj jo vprašajte, če si to želi dol dobit... Ker večinoma jih je malo sram rečt, so pa res vesele - ker mora bit res grozno - prideš, vidiš točno to, kar hočeš met, pa ne moreš do tega! Police so precej višje od teh prijaznih ženičk, ker so delane za našo generacijo, ampak to ne pomeni, da si prejšnja pa nikoli ne zaželi ničesar iz vrhnje... Ne moreš verjet, da lahko nekoga osreči to, kar ti vzame točno 2 sekundi max.:).

Včasih se da pomagat kakemu otroku in mami v vrtcu, ko se je oklepa in noče stran... da mu poveš po pravici in pokažeš, da v bistvu ni tako grozno, kot najprej zgleda, pa včasih pomaga, da se prekine tisti cikel, v katerega padejo in potem se lažje zmenita, vsaj tako je parkrat naneslo:)

Aja, pa včasih mi kdo zelo prijazno ustavi in počaka, da se vsi odmajemo čez prehod in ni nič živčen, čeprav to malo traja...

Uškinamama, ne ga svirat, ni kej;). Sem pa vesela, če mu je všeč:) In vesela, ker se mi zdi, da so pa zadnje čase domača darila res nekak bolj zaželjena oz. lepše sprejeta, so me v zadnjem času res tolikokrat presenetili odzivi, da sem bila čisto paf:) Imamo pa iste probleme kar se oblek tiče: lubi se z Ronjo VSAK DAN, kadar kam moramo, prička, da je ne bo ven vlačil v žirafinem kostumu . Jaz se ne pričkam več, se mi ne da (pametnejši popušča:D) - pač peljem žirafo in leva po potrebi:D, res pa same ne gremo nikamor fensi:D. Zadnjič je taka šla v mojo službo (ni fensi:D)... Ampak dete zna argumentirat! Smo šle namreč prej v zoo in "Mami, v zoo za k žirafam pa moram res met žirafovski kostum gor!" Kaj naj rečem na to?

metulj, haha, ja sem res pogledala, če sem prav prišla:D. Ampak se mi je potem še 2x nasmehnila, tako da očitno se malo topi:). Naslednji je na vrsti g. zobozdravnik, če mi njega rata kdaj nasmejat, sem pa carica:D. Ampak se ne dam! Ko sem rojevala R., je bila v sprejemni ena res fuuuul zoprna babica in naslednjič, pri L. je bila ista! In sem si zadala, da jo spravim v dobro voljo (ja, med popadki, pa 6 minut predno sem mela tamalo v rokah, enim ni pomoči:D) - in mi je ratalo!!! Tako da če mi je njo ratalo, ni vrag, da ne bi še njega, hehe.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ja tole tudi po moje zna držati , če malo bolje pomisliš, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako...O tem mi je nekoč govorila babica, ki je dala skozi obe svet.vojni...rekla je , da nam v sedanjem času (to je bilo precej let nazaj) prav nič ne manjka, samo srčne kulture imamo premalo...da pa se prav spomni , da je bilo v ta "hudih" časih veliko več ljudi, ki niso bili slepi za tuje težave...

Pelin, te razumem, samo se mi zdi, da je prav, da vidimo tudi to, kar znanci/domači naredijo za nas:). Kam pa spadajo virtualni prijatelji, (ki včasih postanejo pravi?;))

Ronja saj v bistvu zase lahko rečem, da ponavadi vidim, kadar se zame na kakšen koli način potrudijo domači in znanci...vendar to nekako v srcu pričakuješ...nekako se ti zdi samoumevno (pa čeprav vem da tega ne smeš jemati tako)da se tisti, ki so ti blizu, ki te bolje poznajo, stojijo ob strani v težavah in ti pomagajo...V bistvu te njihove odsotnosti pomoči in srčne kulture  nekako ne poveličuješ ( žal mogoče spet velika napaka), ker jo vzameš za samoumevno....osebno pa me še vedno izrazito prijetno preseneti pomoč in pripravljenost pomagati iz strani neznancev, ki jih v bistvu prvič vidim...
Je pa s temi stvarmi nekako takole...vsaj pri meni....vsaka takšna  spontana nepričakovana pomoč neznanca mi  neverjetno ogreje srce ....po drugi strani pa me izrazito razžalosti pomanjkanje pomoči znanca in osebe, pri kateri to nekako pričakujem....k sreči imam v tej smeri res bolj malo izkušenj...nekaj pa že, da vem kako to zaboli....nekako bi lahko ven potegnili nauk...da pomoči ne smemo jemati za samoumevno, pa ne glede od koga prihaja... 

Jaz sem dostikrat naletela tudi na starejše gospe, ki pa ne vidijo prebrati sestavin, cene. Že na daleč se jih vidi, kak si tiščijo pred nos izdelek in imajo težave. Ne morem, da ne bi vprašala, če kaj pomagam. Do zdaj so še vse res rabile pomoč, nobena me ni nahrulila, naj se za sebe brigam
Takrat so tudi minuto dolge zahvale.

< Sporočilo je popravil LuLu -- 21.11.2012 10:33:42 >

Meni se je zgodilo. Ocitno se zenska ni mogla sprijazniti, da so leta neovirane aktivnosti mimo ali je bilo kaj drugega. Jemljem, da je tudi to pomoc, da lahko vrze ven iz sebe in ima prirocen objekt.

Sem pa sama oblezala ob cesti z zlomljenim korenom nosa, nabito hrbtenico, urezninami in drugimi poskodbami ... na samem nabito polnem kriziscu dveh vecjih cest sred Lj, ob avtobussni postaji, pa ni nihce ustavil.  Samo en decko iz Bosne, pa se dokaj dalec je ustavil in se pes vrnil...ker je od dalec videl, da sem letela cez.. nihce drug.... pa je bil prvi avto na samo in zgolj 2 metra od mene, na rdeci luci....


_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Nekaj podobnega kot Frodici se je zgodilo tudi meni. Noseči, v  8 mesecu, mi je avto  crknil sredi nesemaforizanega križišča. Totalno sem se zmedla in hodila tam okrog kot kura brez glave (mobitel sem seveda doma pustila).   Kar nekaj voznikov me je gladko malo obvozilo. Ustavili so se trije  "južni" fantje, mi  spravili avto na varno, me spraševali če sem ok. Če koga pokličejo oz če mi kako drugače še pomagajo.

_____________________________


Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm