Moj mož je kolerik. velikokrat izbruhne in zelo grdo preklinja, ne pokaže nobenega spoštovanja do mene. po koncu kreganja se vedno pogovoriva in se vedno opraviči (to sem ga že naučila), ampak mi je težko. vsa njegova družina (sami koleriki, ki se ne znajo obnašati) sicer ugotavlja, da se je v teh letih precej umiril in da je to predvsem moja zasluga, ampak meni je na trenutke res težko ob njem...

je pa toliko, da po kakem hudem prepiru sam ugotovi, da mora nekaj spremeniti pri sebi.


kako pa vi živite ob kolerikih?

Uh sama sem kolerik, se kr derem neki brez veze, pol mi je pa žal in popenim zarad malenkosti. Hm kako je živet, moj dragi je bol mirne sorte in je bol tiho, tako da kakšnih večjih kreganj ni, jaz pač izbruhnem, moj pove dve besedi nazaj in če še kr lajam se umakne in pol men jeza izpuhti in to je to  Je pa res da se sama fuuuuul kontroliram, tako da preklinjam ne, pa talarjev tud ne mečem po tleh. Pa streznem se takoj ko mi kdo (partner, starši) reče a morš pred otroci noret. Ampak še vedno pa imam izbruhe. Je pa za moje pojme res hudo živet s takim kot sem jaz 

_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Ista sem kot puncica, čist po mojem fotru.  Povrh vsega pa še fuuuuul občutljiva in ko mi moj kej nazaj reče, sem seveda užaljena.  

Ne samo, da mi je tvoje ime zelo zelo všeč, še karakterno sem ti podobna.

jaz sem sla stran, ker nisem zdrzala..

Moj je tut neky "vrste" kolerik. Ampak se ne dere, to se jaz, kadar se on neky pizdi
V glavnem skoz se razburja. No jaz sem ga spremenila v tej smeri, da se mi vedno in TAKOJ opraviči. Ponavad ma od svojga fotra kakšne pametne čez ženske, ki leti "kao"na vse. Men to ni prav, da se vse v en koš meče. Mene ne zanima, če sta njegova dva narazen, in da sta kot pes in mačka. Midva imava razumevajoč in ljubeč odnos, zato ne maram, da bi govoril v tretji osebi čez ženske, ker jaz spadam pač v to skupino. To pač zahtevam, od tega ne odstopim. Sem pač ponosna in ne sprejemam tega.
Poleg tega se razburi le za 5 minut pol je pa dober. In nekako sva prek debate prišla na to, da ne sme tako govort, ker čez 5 min bova midva spet partnerja, ljubimca, in misliti mora na to...če pa človeka v jezi užališ, pa se lahko zaradi tega tudi razideta. -vsaj kolkr sebe in svoj ponos poznam. 

Kako odreagiram?Kukr kdaj
če sem dobre volje, sem tiho in se mu smejem. Al pa v hecu rečem, naj si ga na izi vzame, da če se bo razburjal, da ga bo kap Pol pa neha
če je lunca prava pa jaz nataknjena ga napizdim, da se kr kadi. Pa spet počas neha, ker ponavad se razburaj za take bedarije, da se potem sam smejeva za nazaj.

Odreagiram pa enako doma kot drugje. Jaz se nič fino ne delam. Če je treba otroke vzgajat povsod in jih dosledno okregat kadar ga polomjo, potem velja enako tut za "tavelke" otroke.

po moje kar težko - jaz se sama vrščam med kolerike

Še ena, ko mam ****is me pusti za se zderem,pol pa počaka da se opravičim.Ponavad počaka da neham tulit pol pa ko malemu otroku razloži kaj je hotu in ponavad se tud opravičim,če seveda nisem mela prov.
Ko sem bla noseča sem še jokala za vsako bedarijo.Enkrat v trgovini na blagajni sem popizdila ker je blagajničarka puding s smetano 100 krat čez kodo povlekla in to s pokrovčkom navzdol,tko da je bla smetana čist spocana.
Pr mojih tastarih je velikokrat slika brez zvoka,ker se ne znata pogovort.Tko da delama na tem da se v posteljo ne hodi skregan.Nikol pa nisma naprimer reševala problemov v postelji.

Vidim, da nas je kar nekaj, k smo kolerične. Tuki gor pa vse tko fajn delujemo.
Jaz tud dost hitr ****is fašem in vpijem, dokler nisem hripava (kar je k sreči hitro ), pol pa odvisno, ali še mal loputam z vrati, ali grem ven na sprehod ali pa v avto in na obvoznico, pa muziko do daske, da se do konca razkadim. Moj se pa kar umakne večinoma, včasih me začne pa pod*ebavat, da še bolj znorim. Bi rekla, da je zelo težko živet z mano, kar bi verjetno bolj vedel povedat mož.
Se pa tud jaz opravičim, če ugotovim, da nisem imela prav. Kar je sicer poredko, ker načeloma ne znorim brez tehtnega razloga, samo ko znorim, se pa res težko kontroliram.
Se pa zavedam, da bi se zaradi otrok veliko bolj morala nazaj držat, kar mi je že lepo uspevalo, ampak me zdaj tako zelo tudi poporodna depresija daje, da sem grozno občutljiva in se mi kar vse sesuva.

No, jaz sem tudi tipičen kolerik, sam jaz ne vpijem, ampak preklinjam (čeprav se, odkar imava odtroka zadržujem). Mi pa pritisk lahko dvigne taka malenkost, da to ni za povedat.  Potem pa mi je seveda žal. In normalno se opravičim. Sem pa taka po fotru - pa še horoskop malo doda...

Moj pa je enak kot od Tašonke - potem, ko sem jaz najbolj raz*p, me on še lepo začne pod*bavati, da mi pritisk narase na 400. Sem se pa naučila zaradi službe moj temperament malo brzdati. Sam je pa potrebno kar precej samokontrole.

Občutljiva pa nisem pretirano - me je služba utrdila.
Je pa res, da pa znam biti včasih tako besna, da jočem od besa

to pa je kot da bi mojega očeta opisala, tudi on je tak da na glavo padeš...sam ne teži meni, ampak moji mami, in se ne sekiram ker je njen problem in ne moj. tudi njegova družina je popolnoma nemogoča

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Moj je kolerik, jaz flegmatik. Ko se razpizdi, ga gledam, se delam, da poslušam, odgovarjam pa ne. Včasih celo rečem: ti kar govori, samo jaz te ne bom poslušala. To, da ne odgovarjam, ga najbolj razpizdi, zato se mi to zdi to najboljša metoda.

Skratka, če zmoreš, bodi tiho, medtem ko se on "puca", čei maš priliko se umakni v drug prostor, pa je. jaz sem rabila par let, da sem ga pogruntala in zdaj mi je veliko lepše.

Aja, to sem pa pozabila povedat, da preklinjam tud k star Bosanc. Pa se poskušam pred tamalo čimbolj zadržat, kolikor gre. Žal premalo.
Sem jo pa zadnjič čist nehote prvo "kletvico" naučila, pa sploh ne v kakšnem koleričnem napadu. Zagledam jaz tisto bogomoljko (a la kobilico po moji logiki ) na balkonu in mi od fršloka uide en glasen "šit!", tamala je začela pa veselo za mano ponavljat. In še ta napaka, da sem se zasmejala, ko je to ponovila, samo sem jo potem kar ignorirala, pa jo je hitro minilo.

Se strinjam!.Jaz tudi take izpade dam kolikor lahko na ignore...moj sicer ni kolerik v pravem smislu besede, ima pa občasne izpade.Samo to se meni zdi kot, da je otrok ujet v odraslem telesu...ker otrok z jokom in dretjem zbuja pozornost.Odrasel človek bi pa že moral vedeti, da obstaja drug  način, ki je tudi bolj učinkovit in živcem prijazen.
Ma meni je tak folk kr neki...bi jaz hitro red naredila, da se mi en dere za brezveze neki.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Jap, jaz sem do pikice ista. Ampak človek iz svoje kože ne more. Imam kolerstvo v genih, žal.In sine gre počasi po mojih stopinjah.

Podobno, sam da sem brez otrok. Pa horoskop nč ne doda k sm rak in naj bi bila ful občutljiva in nežna duša

Občutljiva sploh nisem, od žalosti ne jokam, jokam iz besa če že.

V službi se pa uspešno zadržujem, edin en študent občasno kakšno sarkastično pokasira na kavi al pa če ni nobenga šefovja v pisarni .

Moj pa pravi da z mano sploh ni težko živet, da vsaj dolgčas ni . On je pa tak bl tihe in mirne sorte tako da sva prav smešna skupaj.

Se pa dosti bolj obvladam kot par let nazaj. Takrat sem bila pa res grozna.

Uh jst sam upam da moja tamale dva ne bosta takšna kot jaz, ker grem včasih še sama seb na živce, pa tako rada bi se spremenila ampak ne morem iz svojekože. Pa svaka čast mojmu partnerju da me prenaša ma res so dobri tisti ki zdržijo zraven kolerične osebe  Ja se pa trudim čim manj imet izbruhe ampak tako težko je, med puberteto pa da ne govorimo, sem misla da me bodo kr izselil 

_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Pri nas doma ni bil pa noben kolerik. Tko da jst nimam tega izgovora da je to dedno .

Pri nas sva pa oba kolerika. Koleričnost je značajska lastnost. Tak se rodiš. Moja starša sta bila oba totalno mirne narave. Nihče ni kričal, nihče ni bil nepotrpežljiv, oče flegmetik, mami sangvinik. Midva z bratom pa oba kolerika (kot stari oče). Meni osebno je daleč najtežje prenašati flegmatike, ker so tiho in svoje speljejo čez trupla. Zdijo se mi ddaaaalllleč bolj nasilni kot katerikoli kolerik. Kolerik se zdere in v hipu pozabi, naredi pa tako, da se prilagodi- vsaj ponavadi. V bistvu se ga da prepričat, če ubereš pravo taktiko.

Jaz sem pri mojem pogruntala, da je najboljša srednja pot. Kadar se le da, ga pustim, naj tuli kolikor hoče, potem itak neha težit, no potem pa mu v miru razložim čez pet minut. Enaka reč bi učinkovala pri meni, vendar se moj bolj redko kaj takega spomni. Moj bivši me je dal čisto vedno na ignore, če se s čim nisem strinjala in to je mene čisto iz tira vrglo. no, to je bila tudi daleč najboljša pot, kako sprožiti kolerični val. V tem primeru je marsikateri kolerik prepričan, da ga nalašč nočeš poslušati, kaj ti pripoveduje, da te njegovo mnenje ne zanima, niti ni pomembno, niti ga ne boš upošteval, in s tem sprožiš, da ti začne razlagati bolj in bolj nestrpno in bolj in bolj glasno. In potem težko neha, ker ti ne pokažeš sodelovanja.

Je pa tako, da kadar postane kak od kolerikov zelo žaljiv, potem ti mora biti jasno, da to ni značajska poteza. To je neolikanost, nevljudnost in nesramnost, ki ni opravičljiva. Sama sem bila vzgojena tako, da se nikoli in pod nobenim pogojem ne sme ljudem zadajati "nizkih udarcev" in tega ne počnem niti kadar se skregam. Se pa derem včasih. To pa je koleričnost. Vendar se koleriki ne deremo za vsako malenkost. Ljudje, ki so neprestano nezadovoljni z vsem, pri katerih moraš neprestano hoditi kot po jajcih, če ne se pa derejo ali ponižujejo, niso koleriki (po karakterju). No, nekateri so, večina pa jih je vse sorte različnih karakterjev. To niso karakterne lastnosti. To so lastnosti zakompleksancev, ki nimajo nič s karakterjem opraviti. Pri kolerikih ti ni treba hoditi po prstih. koleriki se ne razburjajo non stop. Razburjajo se tolikokrat, kot večina drugih, le opazi se jih bolj, ker to glasno izrazijo - ne meljejo pa ne tega toliko časa v sebi, kot kak melanholiki. Mah različni smo, vsak ima svoj način za lažje preživetje tega življenja. Kaj si pa ti po karakterju? Sprašujem tisto, ki je temo začela.