... hmmm..ne vem kako nej povem. koliko bi ble strpne do svojih partnerjev za njihove podvige kjer se lahko ubijejo. recimo da če bi bla vojna, da grejo in se borijo, da bi recimo mel poklic vojaka, al pa poklic mornarja na podmornici, al pa bi počeli kej tazga k humar?

js sem kar se tega tiče popolnoma netolerantna. moža ne bi pustila v vojno pa če bi blo ne vem kaj. nobena država ni vredna njegovega življenja. prav tako da bi mel en tak poklic kjer je življensko ogrožen. če bi ga že mel ko se spoznava se z njim sploh ne bi zapletla, če bi pa zdej hotu kako tako službo al pa če bi hotu v himalajo bi mu pa rekla, hvala za tvoj čas in se ločim! js enostavno ne bi mogla trpet doma in ga čakat in trepetat al bo živ al ne bo. že zelo trpim, če gre kam na službeno pot za par dni, če bi pa tm lohk še umru pa ni šans!

kaj pa ve?

lp, lara

Pa saj na službeni poti lahko tudi umre. Lahko umre, če nerodno pade po stopnicah, lahko umre, če se mu zatakne kost v grlu, lahko umre danes ali pa jutri...seveda tega nikomur ne privoščim, ampak življenje je nepredvidljivo. Potem najbolje, da ležimo doma in čakamo, da nam pade luster na glavo. :zmeden:

In če je vojna, je vojna za vse :)-

Joj,ka pa jst vem...nisem za take variante...vsaka čast tistim,ki lahko grejo preko tega,da so partnerji policaji,gasilci,reševalci,alpinisti,ekstremisti,vojaki...jst ne bi mogla...res ne!!!
Jst sem bolj za "mirne" poklice...

Se strinjam z al bino. Lahko se zgodi kjer koli in ne samo njemu ampak vsem nam. Sicer je verjetnost majhna, ampak zgodi pa se lahko.
Upamo lahko samo, da se NE BO ZGODILO.

ja lahko umre tut zdele, sam ne tako zelo vrjetno k če bi letov med dvema bojnima poljema ne? tut zavarovalnice več ne krijejo zavarovanja ekstremnim športnikom---to so po novem clo tisti k rolajo??!! :zmeden:

lp, lara

Če bi to človek razmišljal, še v trgovine ne bi šelm ker bi ga blo strah, da ga ne bi avto povozil!
:sloncek:

ah dejte no tko zapenat. sej veste kva mislm.

Včasih bi kar rada videla, da bi šel kam pred kakšen tak zid, kjer fino poka.:hudicek:

ja kaj, sprijazniš se, kaj pa!:pujs:

Ja,al bina, se delno strinjam s teboj. A v tako, nepredvideno smrt, kot je padec,prometna ali kaj podobnega, se ne podaš zavestno.
Če pa je človek recimo vojak ali se poda namenoma nekam,kjer ve, da se mu lahko zgodi kaj takega, pa je to že zavestna odločitev.
Nekako nisem za take poklice in športe. OK, če že mora početi kaj nevarnega, naj bo to do mere,ko ne ogroža svojega ali tujih življenj.
Ko se enkrat človek odloči za družino,s e mi zdi, da se pač odloči tudi za to, da bo videl otroke odraščati, da bo imel vnuke,...ne pa, da se bodo otroci rodili,on pa bo šel nekam z možnostjo, da se ne vrne več.
:miska:

no to sem mela v mislih! :bravo: miska01

al bina imaš prav :)



sam ti splišni tud! :)-

jaz ga ne bi pustila....no, sicer bi se itak mogu sam odločt, ampak jaz ga podpirala definitivno ne bi. Pa če je potem še ne vem kakšen heroj! Zame je heroj že brez tega!

Ma ja Albina, sevda lahko vsak čas krepaš, lahko ti kabel prebija, pa ga s kavo poliješ in greš med četom po RR, samo dobro veš, da ni bilo tako mišljeno.
Saj so to službe kjer se ful tvega in jaz svojega :love: nebi pustila delat v tem,oziroma se nebi hotela z njim vezat.

Sicer mene bolj zjeza to, da štumfov za sabo ne pospravlja..s tem se pa ne morem sprijaznit! Oz. da ga morm učas pedenat ko mejhnga otroka!

a sam učas???? blagor...:(

ne bi se mogla sprijaznit, da bi šel v vojno. zame so vse vojne enake, povsod trpijo v glavnem nedolžni ljudje. v primeru, da bi se ukvarjal s humanitarno dejavnstjo (reševalec ali kaj podobnega), bi se seveda s tem sprijaznila. tudi z znanimi riziki, čeprav z težki srcem).

Sandy, a niso vsi taki????:)-:)-:)-:)-:)-:)-:)-

Nej se gre borit ampak ne v Iran al pa v Afganistan, za svojo domovino, za svojega otroka naj umre (če že mora). Uni tam dol me prov ne brigajo.
:miska:

men se pa zdi da več svojmu otroku živ korist k pa mrtu :zmeden:

Jaz ga brezpogojno podprem v vsem, kar dela z ljubeznijo in navdušenjem.

meta a tud če te po riti spenka ?? :zmeden2:

Nemogoče je primerjati vojaka ali gasilca z ekstremnimi športniki, to sta dve popolnoma ločeni zadevi. Vojaku je prodajanje glave služba in dejansko nima izbire, če se ga kam pošlje. Riziku se izpostavlja z določenim namenom, ima neko poslanstvo. Gasilec recimo je zame človek, pred katerim se lahko samo priklonim, to so ljudje z izredno visokimi vrednotami, ki jih neizmerno cenim.

Ne morete razumeti teh ljudi? Nekatere ženske jih ljubijo, čeprav jih tudi same včasih ne razumejo in ko bo pri vas poplava, požar, potres - koga boste poklicale? Ti fantje bodo prvi, ki vam bodo prišli na pomoč v kriznih situacijah. Zato tudi v mirnem času spoštujte ne samo njih, ampak tudi njihove družine.

Moj je hotu ful it v profesionalno vojsko pa sem rekla da če je zmešan, da jst že ne bom sama z otroci doma pa trpela za njega, kdaj se bo vrnil, pa je rekel, ja sej ne gedo nikamor sej so doma, pa lepo vlečejo dnar, sem rekla ja kaj pa če se kej nardi, pa bi ga poslal tja pa tja. Skratka si je kr dal dopovedat, čeprav še kr teži, lej kok fajn bi blo če bi bil v profesionalni vojski, več dnara bi mel, pa še vojaka bi mela :love::love: pa sem kr rekla da mi dnar ni tok pomembn kot da ima otrok očeta in zdaj je mir.

ne nebi bila tolerantna s takim tipom jst ne bi mogla bit, če smo družina smo družina in da če bi bil tip odsoten 6 mescev v letu al pa še več al pa sam 3 mesce bito zame bilo preveč zato tud nikol nisem imela špediterja.