Pozdravljeni.

Najin sonček je star 7 mesecev in moj mož že navija, da bi ponovno zanosila. Sama sem tudi že razmišljala o tem. Po eni strani bi, ker bi  bilo lepo če bi otroka rasla skupaj, po drugi strani pa živim daleč od staršev in tašč in si brez pomoči ne predstavljam imeti takoj še enega otroka.

Zanimajo me izkušnje tistih, ki so se za tak korak odločili. Kako so se spopadli z nastalo situacijo?

Hvala.

pravijo da rabi žensko telo eno leto da se opomore po porodu.... kako je v praksi ne vem... to ti bodo pa druge punce povedale... jaz sem zaključila s tem 

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Ne priporočam. Če se samo spomnim, kako smo hodili v trgovino, po drugih opravkih.....eno roko imaš fraj, otroka pa dva, tri.....kaj če dobiš dvojčke? Verjetnost, da bosta dva, je večja, če gre za zanositev hitro po porodu.

Tudi midva sva hotela imeti majhno starostno razliko. Hči je bila stara 17 mesecev, ko se je rodil sin. Zdaj sta stara 4 in pol in 3, sestrica pa je stara 6 mesecev.
Kaj naj ti rečem? Je zeloooo pestro, naporno, sploh, če imaš težavno nosečnost je zelo naporno ampak, ko vidiš svoje sončke in, ko jih stisneš k sebi vidiš, da se splača potrpeti. Ti pa priporočam, da počakaš vsaj toliko, da ti prvi otrok orng shodi, ker zna biti zelo naporno noseča nonstop nosti otroka po rokah. Pa tudi potem, ko rodiš te dojenček zelo potrebuje, če je še majhen otroček zraven se nekaj časa kar loviš dokler ne prideš v "formo". Kar se pa starostne razlike tiče je super, če je manjša. No mi imamo med prvima dvema 17 mesecev razlike pa sta zelo prijatla. Se skupaj igrata, mlajši se je itak večino stvari naučil od starejše. Zelo se imata rada, hitro se tudi skregata, stepeta, ampak ne moreta eden brez drugega.
Meni se je v nosečnosti kar malo "rolalo", ker sem bruhala od 1 meseca pa do konca nosečnosti, po parkrat na dan, obenem non stop slabosti, in to vsakič. Otroke sem imela doma, tako, da je bilo kar naporno, ampak imam pa taščo, ki mi jih je vsake toliko malo počuvala, da sem se malo spočila.
Ampak itak otroci zelo hitro zrastejo tako, da tisto, ko so mali mine mimogrede.
Kar se pa tvojega zdravja tiče je bolje, če je malo večja razlika, da si telo malo opomore. Pa keglove vaje ne pozabit delat!
Sicer se pa navadiš in komat 2 ali 3 majhne otroke uštimaš. Jaz sem že tako zverzirana, da se mi zdi, da imam sedaj še maj dela, kot sem ga imela, ko sem imela samo 1 otroka, ker sem takrat tako komplicirala in si naredila še več dela, kot je potrebno.
Želim ti srečo kakorkoli se boš odločila.

Jaz imam majhno razliko med otroci. Med prvima dvema je petnajst mesecev. Ja, je naporno, sam se splača.Sta prava prijatelja, si pomagata....Sicer sem rodila v manj kot osmih letih pet fantov-vsi so navezani drug na drugega. Če enga ni je to za njih katastrofa.

Ja telo pa se ti res zelo izščrpa.

< Sporočilo je popravil purple -- 7.7.2007 15:39:16 >

_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Jaz sem ponovno zanosila, ko je bila tamala stara skoraj 9 mesecev in ni mi žal. Kako bo, bomo videli, ker imam ravno danes rok. Rodila še nisem. Pričakujem pa precej naporno na začetku, vendar da se mi bo to že čez eno leto obrestovalo. Sem pa že prvo nosečnost dobro prenašala in me glede tega ni bilo strah se odločit tako hitro. Sem tudi veliko prenosila tamalo, preden je shodila, k sreči brez posledic, ampak poznam svoje telo, da je zelo trpežno. Je naporno, ker v drugo nimaš časa toliko počivat, ampak jaz bi se kljub vsemu še enkat isto odločila.

Mislim da se more vsaka odločit po svojem notranjem občutku, ali bo zmogla ali ne. Tu gre tako za psihični kot fizični napor. Veliko mamic je (sploh prvo leto) zaradi tempa in narave dela večji del dneva samih in rihtat dva majhna otroka ni kr tko. Najbolj neumesno se mi zdi, da imajo starši dva otroka enega za drugim, ZATO DA SE BOSTA SKUPAJ IGRALA . Halooo, jaz nej pa crknem od pedenanja vseh po vrsti...
Staš je star dobrih 5 let. Novembra pričakujemo še enega gremlinčka. In se mi zdi super, ko mi bo lahko že mal pomagal, kaj nesel, se sam zrihtal, dejansko dojemal, kdo je njegov bratec-sestrica in enako užival v razvoju najmlajšega člana. In še ena zelo pomembna stvar - oba otroka bosta deležna enako mero najinega časa, ki bi ga v nasprotnem primeru zaradi obilice dela in skrbi prav gotovo zmanjkovalo.
To je seveda moje subjektivno mnenje in občudujem vse mame, ki zmorejo popedenat 3,4,5 otrok, službo, gospodinjstvo, partnerja...in nenazadnje - predvsem sebe. 

_____________________________

Na koncu je vedno dobro. Če ni dobro, še ni konec.

Soseda je zanosila, ko je imela tamala 3 mesece. In rodila točno en teden po prvi svečki prve punčke. Ko jo že dve leti gledam...ne hvala. Saj najbrž bo čez ene pol leta-leto super. Ena bo stara 3 ena 2. Ampak....ne ne, hvala.

Definitivno bi šla danes še enkrat skozi vse, pa čeprav so bile več kot dve leti samo plenice, uvajanje hrane, bruhci in ostale zadeve na repertuarju.

Naložijo nam toliko, kolikor lahko nosimo .

Srečno

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

    Prednosti in slabosti ima oboje, tako majhna razlika med otroci kot malo večja. Mi imamo relativno majhno razliko. Ja, je kr naporno, lepo pa tudi. Nama ni žal, odloči se pa seveda vsak po svojem premisleku.

Pri nas bo OGROMNA  razlika  vsaj upam, da bo.

Mi imamo razliko 22 mesecev...zanosila sem ko je bil Luka star 14 mesecev in je komaj dobro shodil..nosečnost brez večjih težav, kljub temu da sem ga veliko prenosila...sem se pa ful bala kako bo, ker so me vsi strašili kako bo naporno..bla, bla...pa lahko rečem, da sploh ni panike, ampak res ne! Jaz ne morem reči, da je nekaj ful bolj naporno kot z enim-pač si delo malo porazdeliš, ne kompliciraš in je! Nismo imeli nikoli težav z ljubosumjem, Luka ima setrico zelo rad, jo velliko prelupča, kadar joče gre k njen in je takoj mir...samo vidita en drugega pa že nasmešek do ušes..ful se imata rada in meni ni žal, da smo se tako odločili!

Pri nas je razlika 18 mesecev; torej če bi se vidva zdaj odločila, da ja, in če vama hitro uspe, bi bila razlika najmanj toliko;

saj ne vem, ali naj ti to priporočam; pri vsaki razliki so + in -.

pri majhni razliki so prva leta naporna, tako, da upam, da tvoj, poleg tega da navija za majhno razliko, bo tudi pripravljen krepko sodelovat, ker to je bistveno, glede na to, da nimaš babic blizu; ali pa kaka plačljiva pomoč, če si jo lahko omislita. jaz sem si jo za nekaj časa, ko je mož šel v službo.

v glavnem, o tem bi lahko napisala ogroommnnoooo ; najini sta zdaj stari skoraj 4 in malo več kot 2. si ne predstavljam, da bi zdaj imela samo enega otroka. je pa še vedno kar naporno. Ampak tak pač je, morda bi tudi z enim bilo.

kakorkoli se odločita, dobro pretehtajta vse prednosti in slabosti.

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Ena je imela 4 otroke po leto razlike (pač so samo avgusta na morju sexal), pa pravi, da ni bilo nobenega problema, beri mirni otroci.

Da bi pa jaz imela tako skupaj, se mi pa scufa, 2 vrtavke k nimata niti minute obstanka. Že zdaj, ko sta 27 m. kumi pedenam, ker sem tud brez pomoči. Si ne predstavljam. Sej bi verjetno šlo, ampak na račun starejše hčere, ko bi jo morala večkrat postaviti na stranski tir in na račun kvalitetne kuhane hrane in kolikor toliko čistega stanovanja. Saj zase itak nimam več ko pol ure na dan.

Moje mnenje je, da imaš naslednjega otroka, ko je čas za to. Kdaj je ta čas, pa sama mama in oče vesta.

Moja sva sta 18 mesecev narazen. Prvi je shodil pri 17 meseceh, kar pomeni, da sem ga dvigovala, nosila celo nosečnost.. Pa to se mi ni zdel tak problem. Edino, kar me je med drugo nosečnostjo motilo, je bilo to, da ne moreš počivati, ko si pač zamisliš, ker te prvi otrok rabi...
Ko se je drugi sin rodil, je bilo prve pol leta pravzaprav lahko. starejši je kar miren otrok, mlajši pa je itak največ spal in se dojil. Kasneje pa so se začele "žurke", ko se je začel plazit. To, da sta dva v planicah, se mi ne zdi nikakršen problem. Zdaj sta stara eno in dve in pol leti. Moram reči, da zdaj pa je naporno.  Malega ves čas lovimo okoli, starejši pa tudi rabi svoje.. Ne vprašaj kolikokrat se scufata za kako igračo!
Ampak, mi ni žal, da jih imam tako skupaj. Se znata tudi tako stisnit in pocrkljat drug pri drugem..
Kar se babic tiče imam jaz veliko pomoči, brez tega bi res težko, saj mož cele dneve dela in pride največkrat na večerjo domov... Mogoče, če je partner bolj aktiven pri teh stvareh, da gre lažje tudi brez babic. Vsekakor pa vsaj občasna varuška, da lahko gresta vsake toliko kam skupaj.

Naša dva sta razlike 18 mesecev. Zanosila sem, ko je bil starejši star 10 mesecev. Kar se tiče nosečnosti je slabost edino v tem, ker res ne moreš toliko počivati in spremljati tega čudeža ki raste v tebi, kot prvič - ni časa.
Potem je bilo v začetku pri nas kar naporno, predvsem zato ker je tamali zelo malo spal in je rabil veliko pozornosti. 
Sedaj sta stara skoraj 2l 9m in 14 mesecev pa je super. Oba laufata naokoli, sta polna energije in sta moja največja sončka. Čeprav konec dneva padem v posteljo, se ne bi za nič na svetu odločila drugače.
Sedaj smo ven iz ta hudega, vsak dan je lepše. Da pa pomislim, da bi mogla it zdaj spet vse od začetka (da bi imeli šele sedaj ta drugega) - ne hvala .  
Odločitev pa je tvoja.

LP; Bejba

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Lahko ti je pri veliki razliki ravno tako naprono, kot pri majhni. Mi smo že tako v zaostanku, da bo razlika pač velika. 3+ Če bi bila pa majhna, bi pa bila, nekako bi že, saj se potem sčasoma vse samo od sebe poštima, čeprav včasih misliš, da ne bo zneslo, pa se vse uredi.

Jaz , če bi se lahko še 1x odločila, se za tako majhno razliko med otrokoma zagotovo nebi! Sicer mi ni žal, ne me narobe razumet, ampak zagotovo se ne moreš otrokoma tako posvetit kot bi se lahko , če bi bil že prvorojenec večji. Tako pa si dobesedno stroj. Ene plenice, druge plenice, joška, kašica, kosilo,... Da ne govorim, kako je,ko hočeš v trgovino, ... saj ne moreš sam. No ko so malo večji ja, jaz sem lahko šla sama prvič z obema v trgovino, ko je bil mali star leto in pol, pa še takrat smo hodili nazaj dve, uri, ker sem ju lovila med policami, njima je pa bila seveda to čaga, da ju mama lovi.
Razmisli in še počakaj!

kot so napisale ostale, je zelo različno. Odvisno od vaju, od tega otroka, ki ga že imata in seveda tudi od tega, kako zahteven bo dojenček. Prve tri pomembne osebe dovolj poznaš, da veš, kaj približno lahko pričakuješ, dojenček pa bo kakršen bo.
Sama imam 17-mesečnika in razmišljam o ponovni nosečnosti. Prvostni plan je bil 2 keti razlike, pa že zdaj vsaj 2 meseca "zamujamo". Imam kar nekaj pomislekov ob opazovanju razvoja našega malčka. Namreč še vedno ne hodi, noči ne prespi in imamo hude težave s hrano (od neješčosti, do alergij). Sicer vem, da se v naslednjih 9ih mesecih lahko marsikaj spremeni na bolje (in verjamem, da se tudi bo), ampak me skrbi kakšna bo nosečnost. Ne morem kar predpostaviti, da bo brez težav - in če le te bojo in ostali naši problemi ostanejo še kar nekaj časa, si res ne želim zanositi takoj.

Poslušaj svoje telo, zahteve tvojega otroka in premisli, koliko pomoči lahko pričakuješ od moža in drugih.

Če bi sama prekipevala od zdravja in energije in imela manj težav z otrokom, bi zagotovo že  nekaj časa delala na drugem otročku ali pa že celo bila noseča.

Pri nas je razlika točno dve leti minus pet dni. To se m zdi še najbolj idealno.

hvala za odgovore in razmišljanja. Imate prav. To je najina odločitev, vendar je bilo zabavno brati. Kljub vsemu bom za nekaj časa pozabila na zaščito in se prepustila toku življenja. Me zanima kam nas bo ponesel.

Uživajte.