Sitaucija je taka:

trenutno smo trije v stanovanju, ki je moja last, in sva ga z bratom podedovala od mame, s tem da sem jaz bratu izplačala polovico in je stanovanje samo moje že nekaj let. No, jeseni sva se z možem odločila, da gremo v večje stanovanje, saj smo zdaj trije na 30 m2, čez dva meseca pa dobimo še enega  in rabimo več prostora.
Stanovanje sva prodala, našli smo novo, večje, dali aro. Za to večje stanovanje bom spet prispevala samo jaz, ker pač trenutno imam tako vsoto denarja. Tudi iskala sva stanovanje v takšni vrednosti, ki si ga lahko privoščiva brez kreditov in posojil, ker sva se odločila, da ne jemljeva kreditov, če ni nujno.  
Meni se zdi logično, da bo novo stanovanje napisano izključno name, saj bom za njega dala mojo dediščino, s katero mož nima nič. Dokler sva skupaj, je itak vse najino, če pa bova šla kdaj narazen, pa jaz hočem, da je moja dediščina, ki sem jo jaz prinesla v zakon, zavarovana. Če bi mož lahko kaj prispeval, bi potem imel sorazmerni delež v stanovanju, ampak ker pač trenutno, brez bolj ornk kredita, ne more, dam jaz ves denar. 
No, in je bil on včeraj kar presenečen nad tem, da bom samo jaz lastnica, ker on pa izhaja iz tega, da bo to najino. In da če se bova kdaj ločila, on vsekakor ne bo zahteval polovice. Jaz pa pravim, da je itak najino, samo da če midva kdaj ne bova skupaj, potem naj bo jasno, kaj je moje in kaj njegovo.

Kaj mislite vi?
Kako bi se ve odločile na mojem mestu? 

No, jaz mojega mnenja ne bom spreminjala , samo zanima me še vaše.

Hišo, v kateri živimo, skupaj z mojimi starši je moja mami pred 4 leti prepisala name. Lastnica sem samo jaz. Če smo skupaj, smo tako skupaj in je naše.

Se je pa mož enkrat šalil, da če greva narazen, da bo tako ali tako vse pustil meni, da jaz izpadem pra .

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Hmmmm...ko sva se poročila sva za darilo dobila dva stanovanja, moževi starši so njemu dali eno stanovanje, ki je napisano na njega, moji starši pa so meni tudi dali stanovanje, ki je napisano na mene (do smrti bova hvaležna staršem)...kar je to dediščina in če je napisano samo na enega, je potem to samo od enega, tudi če se ločiva...drugo pa je, če bi midva sedaj oba stanovanja prodala in kupila npr.hišo, tukaj je pa konec dediščine, ker sva to kupila oba v zakonu in je to sedaj skupno.
V tvojem primeru mislim, da je stanovanje samo tvoje in prav je da napišeš lastništvo na sebe...po moje, ne vem, čeprov jaz bi full težko tko gledala, pol boljš da se ločim takoj...te pa seveda razumem, za mene bi bila to tudi kočljiva situacija. Samo recimo poglej obratno, če bi imel moj mož stanovanje in jaz se k njemu priselim, se poročiva, dobiva otroke in tko naprej in da z namenom noče napisat stanovanja tudi na mene-ženo za vsak slučaj "če" se ločiva, tko pa tud ne bi mogla živet.

Ej ne vem res...nisem dovolj pametna.

jaz bi naredila popolnoma isto.Saj dokler sta skupaj, bosta tak živela skupaj v tem stanovanju, ne glede, na koga je pisano.Če pa slučajno pride do česa, pa zavaruješ sebe in otroke.

_____________________________

Lp Natty

Kaj pa če bi bila situacija obratna...kako bi pa potem zavarovala svoje otroke?!?!?! S tem da bi želela da je stanovanje napisano na oba, je tako??

Ne vem, to so zelo zelo kočljive situacije....al pa sem jaz mal "staromodna", ne vem.

Se strinjam.


_____________________________

Tudi jaz mislim, da se da to situacijo gledati iz dveh zornih kotov, njegovega in tvojega. Vseeno pa mislim, da moraš poskrbeti najprej zase in napisati stanovanje nase. Če ostaneta skupaj je itak vseeno na koga je napisano, tudi kar se tiče dedovanja (če se slučajno tebi kaj zgodi) deduje on, pa če sta v zakonski ali pa zunajzakonski skupnosti. Če pa gresta slučajno narazen, je pa prav da to kar si v vajino vezo prinesla, ostane tebi. Še tako  bi v primeru ločitve (po določenem času) lahko zahteval delež stanovanja, ne  glede na to, da je napisano nate.

Jaz pa na to gledam malo drugače, seveda tudi zato ker sem v kontra situaciji.

Sem zaposlena, dobivam povprečno plačo. Živim pri mojem, ker je imel stanovanjski problem rešen z dediščino. In tako seveda nič ni mojega. Torej če se midva recimo če z nekaj časa skregama lahko jaz poberem samo kak kovček ali dva in grem pod most. In to kljub temu da sem leta in leta delala in zapravila plačo za naju oz. skupne potrebe.
In če bi imela partnerja, ki nebi imel nič več pod palcem kot jaz bi si skupaj kupila kakšno malo stanovanje, vzela kredit....in jaz bi si v teh letih nekaj ustvarila in imela nekaj svojega...ampak ker moj ima že nekaj od prej seveda temu ni tako....iz ekonomskega vidika bi se temu reklo oportunitetni stroški...

Čeprav ne me narobe razumet nočem jaz od nobenega nič kar ni moje....ampoak če jaz recimo delam 10, 20 let in gre moja plača za položnice, hrano, dopust, obleko....na koncu pa mi nekdo reče da ni nič mojega ker je on dobu to podedovano...

je delikatna ta zadeva.....

Jaz bi naredila isto. Za vsak slučaj moraš biti zavarovana. Kaj čmo tako je življenje.
Ker dokler se ljubimo je vse ok, ampak, če pa bi prišlo do ločitve, in bi bila oba lastnika bi pa morala deliti na pol, in v tem primeru, bi bila ti na izgubi.

ja ampak moraš gledat s tega vidika...v primeru, da se ločita oz. gresta narazen, otroci ostanejo pri mamici...vsaj v večini primerov. In kaj boš potem?Gresta narazen, stanovanje je treba prodat, ker se deli na pol...in kaj ti potem ostane?Lahko kupiš le kakšno eno sobno stanovanje v katerem boste vsi trije...Pazi, pa ne obsojam zdaj tvojega, ker ga ne poznam, ampak moški so lahko v takšnih primerih, ko pride do česa zelo nesramni...in samo gledajo kako bodo uničili žensko.Pravim ti zato, ker sem z mojo mami vse to dala že skozi...ko sta se z očetom ločila, ko sem imela 3 leta, nama je oče vse odnesel iz stanovanja...pustil nama je samo stol, ki sva ga uporabljale za mizo, niti postelje, niti omare...

_____________________________

Lp Natty

Točno o tem sem tudi jaz pisala zgoraj...pa tudi mene ne razumeti narobe, ampak se strinjam s tem kar je napisala predhica.
Tukaj so vedno, ampak res vedno kočljive stvari, katere je potrebno dobro premisliti...
Aja še to, če se tebi karkoli zgodi, mislim da so dediči tvoji otroci in ne mož...mislim da je meni odvetnik tko povedal, nisem sigurna.

Ja sej vem, te popolnoma razumem, zato pa pravim, da so to fuuuuul delikatne zadeve...

Detece v tem primeru ni čisto tako. če vidva nekaj let živita v stanovanju, ki je sicer njegovo in se ločita NI res, da je stanovanje v celoti njegovo. Sodišče upošteva te oportunitetne stroške in vse kar sta vlagala v stanovanje... Je pa pametno v taki situaciji za kakšne večje investicije v stanovanje oz. hišo za vsak slučaj shranjevati račune...

Ja, pri denarju se vse neha........ !

In še več bo teh skrbi, ker je čedalje težje priti do svoje lastnine nažalost.

In potem, čez deset let tisti, ki je lastnik nepremičnine spozna novo osebo in tista bivša ali bivši se lahko samo pod nosom obriše za vsa leta nazaj.

Aja še to, če se tebi karkoli zgodi, mislim da so dediči tvoji otroci in ne mož...mislim da je meni odvetnik tko povedal, nisem sigurna.

[/quote]

Ni tako. polovica pripada partnerju, druga polovica pa se razdeli med otroke, če seveda ni oporoke. Se pa dajo stvari rešit tudi z oporoko...

sonček00 možno je tudi tako, sej nisem bla sigurna...tukaj je miljon opcij in pri vsaki se lahko orng "opečeš"...

ti dam popolnoma prav, da so to zelo delikatne zadeve...konec koncev pa, če malo obrnem situacijo...npr moj dobi stanovanje, piše samo na njega, jaz pa plačujem stroške in vlagam v stanovanje...vrjetno tud meni ne bi blo najbolj prav...
kaj pa če bi nardila npr tak, da gresta k notarju, pišeta stanovaje pol pol, in v primeru, da se med vama kaj zgodi, da se stanovanje piše direkt na otroke...ne vem, da se nardi v notarskem zapisniku kakšna klavzula ali kaj podobnega???probaj se še pozanimat malo v tej smeri...

_____________________________

Lp Natty

[/quote]


ti dam popolnoma prav, da so to zelo delikatne zadeve...konec koncev pa, če malo obrnem situacijo...npr moj dobi stanovanje, piše samo na njega, jaz pa plačujem stroške in vlagam v stanovanje...vrjetno tud meni ne bi blo najbolj prav...
kaj pa če bi nardila npr tak, da gresta k notarju, pišeta stanovaje pol pol, in v primeru, da se med vama kaj zgodi, da se stanovanje piše direkt na otroke...ne vem, da se nardi v notarskem zapisniku kakšna klavzula ali kaj podobnega???probaj se še pozanimat malo v tej smeri...
[/quote]

Se strinjam, pejt se res pozanimat kakšne možnosti vse obstajajo,,, sigurno jih je malo morje.

Res ne vem, kako bi reagirala če bi bila jaz na njegovem mestu. Na srečo nisem .

Meni se zdi logično, da pač denar prispeva tisti, ki ga ima, s tem, da seveda pri tem ne poudarja in izpostavlja da je on (ali ona) dal, saj je vse skupno.
Dokler smo bili v tem stanovanju, kjer sem jaz prej sama živela, se mi je zdelo razumljivo, da on nima občutka, da je skupno, saj se je le "samo" doselil. Ampak zdaj gremo skupaj, v stanovanje, ki bo novo tako zame kot zanj, tako da res ne vidim razloga zakaj bi njega to motilo. Saj če se ljubiva naslednjih 100 let, je lastništvo zgolj črka na papirju.
Tudi neumno in predvsem naivno od mene bi bilo, da bi mu zdaj v bistvu "prepustila" polovico, da bi on imel občutek, da je najino.

Če bi njegovi starši npr. njemu kupili stanovanje, tudi jaz ne bi pričakovala, da se polovica prepiše name. Ali če bi on podedoval stanovanje od staršev, ravno tako ne.

Pri tem se mi zdi ključno, da je to moja dediščina. To ni denar, ki sem ga jaz privarčevala, v tem času odkar sva poročena. In to lahko dokažem, tako da tudi če bo on čez leta, če se slučajno ločiva, zahteval polovico, jaz lahko dokažem, da sem to jaz prinesla v zakon, do tega pa on sploh ni upravičen.

Joj, saj vem, da preveč razmišljam kaj bom če se ločiva, ampak toliko zgodbic sem slišala, ko se potem kregajo za vsako skodelico in krožnik. Pa našo tajnico mož podje.... že 10 let za vsak meter zemlje in vsak m2 stanovanja, pa sta ločena že 15 let, on pa ne popusti niti za mm.

Ja sej vem tudi to. sigurno da si lahlko nekaj izboriš. Je pa eno teorija, drugo pa praksa. Lahko si shranjješ račune, ampak ko se s partnerjem razumeš in je vse ok, potem ne razmišljaš o tem in seveda kupuješ s skupnim denarjem. In pol čez nekja let dokaži kaj je šlo iz tvoje žepa in kaj ne..

Moti me način razmišljanja tistih ki so v zvezo nekaj prinesli (do neke mere jih razumem)....Ampak kaj delaš s partnerjem kateremu ne zaupaš svojega premoženja in po vrhu imaš še z njim otroke....a ni poanta v njih?

Dragi moji če bomo še naprej tako razmišljali nam nebo preostalo drugega kot da si bogati partnerji izbirajo bogate, revni pa revne....ker revni z bogatim ne bo nikoli nič imel (vedno bo vse od bogatega), bogati pa mora z revnim SVOJE deliti....

Mislim, da smo zgrešili poanto partnertva in ljubezni...

hmmmm.. se mi zdi logicno, da nase pises (mislim, ti vlagas 2 svoji stvari: svoj denar + svojo dediscino - kaj pa on?). samo pri nasi "hisi" bi mi moj vse dal - tud name svoje prepisal. jaz pa lahko pisem nase vse kar je moje  tko da ne vem - pri nas je itak vse moje
drugace pa itak ne vidim vecjega problema: 
- se kupi kasneje se en flet, samo na njegovo ime in se oddaja, kasnej je pa za otroke, ko grejo studirat recimo
- kasnej kupita se vecjega (ko ma on kej gnarja) in se pise na oba

mogoce gre pa delno tudi za un moski "provajderski" del psihe, ki se sedaj pocuti mal podcenjenega, ker bi moral to zagotovit on (in ne njegova zena). in je tako, da je pisano samo nate to se bolj ocitno - aka simbolicno, da ni tok uspesen v tem, kot bi moral bit. samo to zdej mal spekuliram - ne vem, ce je res kej tega vmes 

hm....ja jst bi ga nase pisala. Sam on itak lahko zahteva pol delež če se ločita, tak da je v bistvu vseeno.

Drgač pa se mi niti približno ne zdi fer, da tisti k je prišel v že kupljeno stanovanje po parih letih nekaj zahteva. Ker predvidevam da sta oba dajala za stroške in hrano in da ga ta "priseljeni" ni preživljal. Torej ne vem kaj bi lahko zahteval

No še sreča da nimam teh problemov, midva sva vsak dala pol.

ja, ampak tu je potem spet problem. če se napiše, da v primeru ločitve stanovanje pripada otrokom (kar sploh ne vem če je možno to napisat), bo stanovanje dejansko pripadalo tistemu, ki bo določen za skrbnika otrok - ko pa otroci dopolnijo 18 let pa ga lahko gladko vržejo ven.
Pomojem je čist vredu, če napišeš stanovanje nase, če bosta vlagala in ko bosta dovolj dolgo živela skupaj, bo ne glede na to, da je stanovanje napisano nate del tega stanovanja pripadal njemu - pač sorazmnerno z vložki in časom, ko sta tam skupaj živela.

Kot prvič mislim, da si mal sfalila s tem kar si napisala...a misliš da dons pa lohk kr vsi tkole na "easy" kupujemo stanovanje, še enega, pa še enega večjega, mislim halo...
Kot drugič pa tukaj ne gre za moški ponos, obrtni situacijo pa boš vidla kako in kaj.