Se popolnoma strinjam s petjo. Pojdi k zdravniku, pusti si pomagat. Poskusi. Verjemi, lahko je tudi bolje, lahko se dobro počutiš. Samo daj si možnost, da ti pomagajo. Pojdi k zdravniku. To, kar občutiš, ne prihaja kot slabo znotraj tebe, ker to v bistvu nisi ti. To je samo tvoj organizem, ki ne deluje pravilno, ker se fizikalne reakcije v telesu ne dogajajo tako, kot bi se morale. V bistvu si bolana, kot bi imela kako drugo bolezen. Zato poišči pomoč, ker zdravila to lahko pozdravijo. Da spravijo te procese, mislim, da neke hormone, v telesu v ravnovesje, tja, kjer naj bi bili.

Anonimna, po toči zvoniti, je prepozno. Bi pričakovala, da si toliko odgovorna oseba, da če si otroka nisi želela, ga tudi ne bi imela. Sedaj ti je edina možnost ta, da narediš iz situacije v kateri si, najbojše in to zate in za otroka. Poišči si strokovno pomoč, da se vsaj toliko izvlečeš iz tega, da tvoje neodgovornosti in posledic otrok ne bo čutil. On je majhno, nedolžno bitje, ki ne more nič za to, da so njegovi starši v odločitvah delovali napačno. In tega se zavedaj. Prekleto dobro zavedaj in se čimprej odpravi k zdravniku.

p.s In ta otrok, ki si ga nisi želela, ima svojo mamico neizmerno rad in jo potrebuje bolj kot vse na svetu...

Petja, zame je dejstvo, da si ga ni in si ga ne želi. Vendar v tej smeri ni storila ničesar: pa najsi bo to šla na splav, poiskala strokovno pomoč (otrok je vendarle star že 1,5 let) za kar je imela več kot dovolj časa.

Poglej drugo skrajnost: kaj je doživljal ta otrok to leto in pol? Ni dobil tistega, kar v osnovi poleg hrane in suhe riti rabi: materine ljubezni!

Zame je to že skoraj zločin.

In v nobenem primeru se ne mislim tu prepirat s tabo. Forum je namenjen podajanju mnenj, ki so ti lahko všeč ali pa tudi ne. Prav tako moraš pričakovati, da če objaviš neko temo, da pa se vsi ne bodo strnjali s tabo.

Sicer pa moje poste komot preskočiš in jih ne bereš.
Tako preprosto je to.

Skrbi zanj. Drži se dogovorjenega.

Name je pozabil, ne sliši me....da ni vse v debelem nasmešku v fotoaparatu in fancy vozičku.
Vsak dan mislim na to, kako naj se sestavim skupaj, vsak dan poskuša razum prelisičiti čustva. Vsak dan, vsako minuto....a čustva so huda reč, ni lahko z njimi, še posebej, če si tako hudičevo odkrit z njim.....
Vse se da pomesti pod preprogo, na novo pobarvati fasado. Ampak z gnilobo v sebi je težko živeti. Za druge se da, za sebe ne.

Anonimna prosim te, poisci si kako strokovno pomoc pri psihiatru!!! Naj ti bo otrok blagoslov in veseli se vsak dan bolj njegovega nasmeha!!!! Res poisci si pomoc, da nebos vec tako crnogleda, za voljo tvojega otroka, ki bi rad imel svojo mamo!!!

In po tem takem oče nima niti besede? Punca je spoštovala njegovo mnenje!!! Anonimna koliko si pa stara? Kakšen odnos imata s partnerjem?

Lp,
Jackie

anonimna, poglej, kolikšen odziv, smo vse skočile in pokomentirale...

imaš prav, za druge se da skriti, zase ne. in kdove, kaj v sebi nosi in čuti mamica, za katero si ti mnenja da zelo ljubi svojega otroka in kako oh in ah mama je....
zdaj grem jaz pobožat in pogledat mojega spečega , miljontič bom pokomentirala kako je lep ko spi, potem pa tudi jaz pred tv in v deželo sanj.
jutri te berem naprej, drži se! in-potrudi se! zanj in zase.
lahko noč, mojca

Tud ni rečeno, da ne bi zapadla v takšno duševno stanje, če sploh ne bi imela otroka.  Ni nujno povezano z materinstvom, možno pa je, da se občutek nemoči zarad tega poglobi, ker v sebi se zavedaš, da si še za eno bitje soodgovorna, dejansko pa sama s svojimi težavami ne prideš na kraj.
To je popolnoma logična reakcija, ki je v merah normale, dokler daješ otroku vse kar rabi za telesen in duševni razvoj in do sebe in njega nisi nasilna - tud v mislih ne. Ti pa se že s tem postom tukaj zavedaš, da tvoj odnos ni najbolj pravilen.
Kaj je "od zadaj " bo odgovoril strokovnjak, obstaja namreč  veliko depresivnih bolezni.

In ne pusti, da te ljudje obsojajo. Nisi slab človek! Zavedaš se, da je nekaj narobe. Tud tisti, ki si zlomi nogo ni slab, pa tisti, ki dobi gripo. In tvoja bolezen ni nič kaj drugačna, le okolica slabo dojema tovrstne bolezni. Tako, kot se lahko noga pozdravi in gripa, tako lahko pozdravijo tud tvojo dušo.

Upam, da imaš v bližini koga, ki ti bo ponudil svojo ramo, te poslušal, pa četudi ne vedno razumel. Da te bo držal gor v času terapije. Pogum, pogum, pogum ...in ne odlašaj !!!

Jacqueline, oče ne bo nikoli nadomestil mame pa če se še tako trudi... če ženska noče postati mati, naj ne posluša nobenega, razen sebe.... pol se pa to zgodi kar se je... pa kr vsi bi jo z tableti filali 

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Hja, pri teh stvareh je pa včasih tudi hudič: najprej moški vse obljubijo, potem pa UZELA JIH MAGLA! Ne posrkbijo niti za otroka, kamoli za mater.
Včasih je dobro misliti tudi v tej smeri....

Pa še z Karmy se moram strinjati: strokovna pomoč ja. Vendar je na žalost pri nas to res recept za antidepresiv.....


< Sporočilo je popravil rija -- 24.9.2006 22:12:01 >

Najprej mora človek spoštovati sebe(beri se poznati), da lahko spoštuje tudi mnenje drugega. Je sedaj, ker je spoštovala mnenje partnerja srečnejša v situaciji, v kateri je? Njabrž ne, če ne, ne bi pisala svojih občutkov.

Rija, ne sekaj kar tako okrog. Niso vse ženske rojene za mame. Ko je zanosila, otrok pač ni bil v prvem planu. Pa ne moreš je za to obsojat. Najbrž ne poznaš tistih zmedenih občutkov, ko zagledaš plus. In vsaka mama otroka ne "začuti" takoj ob rojstvu. Tudi sama nisem takoj po porodu svoje hčerkice vzela za svojo. Mož se je vanjo zaljubil na prvi pogled, jaz pa sem na razumskem nivoju vedela, da je moja, vendar je bila na čustvenem megla. Prva dva tedna po porodu so se občutki menjali kot aprilsko vreme. V trenutku sem lahko padla v jok. Ves čas pa sem čutila tisti tesnoben občutek. Bala sem se sprememb, ki jih je punči prinesla. Potem pa so se občutki začeli spreminjati, začela sem čutiti, da je to moj otrok. Kar naenkrat sem jo sprejela za svojo. Zdaj pa je itak moj največji zakladek .

Očitno je pri Anonimni ta faza prerasla v resnejšo depresijo. Mislim, da sama ni kriva. Potrebuje le podporo bližnjih in strokovno pomoč. Da bo tudi ona našla luč na koncu predora. Najprej bo to svetel žarek tu in tam, sčasoma pa bo teh žarkov vse več. Vsekakor pa ji očitki pri tem ne bodo pomagali.

Veš.  Rija, nismo vse mame supermame .

V bistvu ni tako, tako ti zdaj dojemaš stvari. Vem, da se trudiš okrog otroka, se ukvarjaš z njim, igraš z njim, se mu nasmehneš, ga objameš, mu daš lupčka ... Ko pa si sama, te napadejo "temne" misli, meniš, da je tvojega življenja konec, čakaš, da se zbudiš iz te nočne more, da otročka ne bo več zraven ... Najraje bi se ubila in se tako rešila vsega. Zveni znano?!

Ampak ni problem v otroku, ampak v tebi, v hormonih. Ko bodo ti prišli na svoje mesto, boš drugače dojemala svet. Tudi tebi se bo zgodila materinska ljubezen.

Meni je bilo tako ... Pa sem si neskončno želela otroka. Zdaj pa gledam svojo hčerko in me solze oblijejo, da pomislim, da sem "zamudila" prvih 6 tedno z njo, ker sem imela težave sama s sabo. Sem pa vesela, da sem takrat poiskala pomoč. Zdaj jo imam najraje na svetu, si ne predstavljam življenja brez nje.

Poišči pomoč! Zdaj si neke vrste "robot" - delaš tisto, kar mama mora delati, čustva so pa druga stvar ...

Partner pa ni pozabil nate in ni res, da te ne sliši. Dejstvo je, da tisti, ki tega ne dajo čez, zelo težko razumej, kaj se dogaja v mamici. Moški pa verjetno še težje vse to razumejo, ker nimajo takih "težav" s hormoni kot me.

_____________________________

Lp, petja

Ja vsekakor si poišči pomoč, ker takšna čustva po letu in pol niso normalna. Sama sem mati 4,5 mesečnega sinčka, ki je bil načrtovan in zelo zaželjen, pa vseeno včasih pridejo trenutki, ko imam vsega dovolj, sem utrujena, neprespana. V takšnem trenutku pokličem kakšno kolegico in grem z njo na kavo, za otroka pa poskrbi mož ali babica. A ko se po 1 uri vrnem nazaj, komaj čakam, da vidim svojga sončka, ga objamem in stisnem k sebi.
Verjamem pa, da če si otroka nisi želela, da je vse skupaj še težje, a vseeno, če te otroški nasmešek ali ko se otrok stisne k tebi ne prepriča v to, da bi ga imela rada, potem resnično potrebujš pomoč in to čimprej.

Pikica, res ne poznam zmedenih občutkov ko zagledaš plus. Jaz sem jokala....od sreče....

In tudi jaz imam mešane občutke v teh 9 mesecih in nisem super mama. Daleč od tega. Vendar pa sem človek, ki se zaveda, kaj pomeni odločitev imeti otroka. Oziroma sem si mislila, da vem. Pa je čisto vse drugače. Pa sem kdaj pa kdaj kljub neizmerni želji po otroku depresivna..... 

In če si ga nebi želela, me živi vrag ne prepriča v to, da ga obdržim.
To pomeni imeti HRBTENICO.

Pač pa imam dobre leče in vidim jasno prebrati njen prvi stavek.....Mogoče tudi tebi okulist nebi škodil.....

Anonimna: najprej poskrbi zase-razčisti stvari pri sebi. Verjetno boš videla, da ni problem edino pri otroku (verjetno otroček sploh ni problem). Naj ti nekdo pomaga. Potem boš vidla naprej.

Upam, da maš trdo kožo. Tukej te znajo nekatere kar fejst prepljuvat. Prevečkrat pomislimo samo na otroke: ma če hočemo, da so srečni, morajo biti tudi njihove mamice srečne. Vem za eno mamico štirih otrok, ki je v peti nosečnosti naredila samomor. NIHČE ji ni prisluhnil....

Pogum punca. Naj bo ta stavek še tako zlajnan: ma za dežjem vedno posije sonce. Pogovor z osebo, ki ti bo prisluhnila, ti bo pomagal jasneje videti zadeve in tudi tvojega sončka.

Ko sem zanosila, sem bla glede materinskih občutkov zelo zmedena. Nisem vedela, ali otroka sploh hočem. Zdej pa bi jih imela najmanj tri, včasih razmišljam o petih. Domači me včasih samo malo debelo gledajo....

Anonimna - žal si jezna na napačnega  ubogi otrok ni nič kriv, da si se ti pustila prepričat njegovemu/njenemu očetu


poišči si pomoč, prosim!

glej punca, to kar si napisala vse drži. če si tako zelo odkrita do sebe in veš, da se s teboj dogaja nekaj, kar ni povsem običajno za mlado mamico, bejži k zdravniku kar te nesejo pete. mogoče boš še partnerja zasovražila, ali pa ga že, če misli, da bo lahko vse zglihal s fensi vozičkom, tebe pa sploh ne vidi. mogoče je ta gniloba v tebi pravzaprav odpor do njega, ne do otroka. on ti je to "nakopal" na glavo. a si pomislila na to? pojdi k zdravniku, poišči si pomoč. za vsako bolezen rožca rase. zakaj bi živela s temi tesnobnimi občutki, če imaš lahko lepo in zdravo življenje.


_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Znano .

Danes mi je (spet) počil film. Rekla sem, da mi je hudo naporno z otrokom in da me že cel dan boli glava, ker je otrok pol noči prejokal (običajno spi).
Dobila sem "napad" od partnerja in domačih, naj neham tako govorit, da sem neumna in tako naprej...
Res je težko biti super mumy če še ust ne morem odpreti, ne da bi me kdo razglasil za noro zločinko.

Ni čist tako ... Dejstvo je, da pri njej to že toliko časa traja, da ji bodo skoraj sigurno ponudili možnost jemanja antidepresivov, ker bo tako hitreje bolje. Seveda v kombinaciji s pogovori s psihiatrom. Ne tako, da ti dajo tablete potem pa pošljejo domov. Si pod nadzorom ... hodiš na pogovore.

Jaz sem imela srečo in sem si vse skupaj priznala veliko prej in tudi pomoč poiskala zelo kmalu. In meni je pogovor pomagal in nisem jemala antidepresivov.

_____________________________

Lp, petja

Sem srečna zate.

Moj stric ni imel take sreče.

rija, oprosti mi....da nisi v napačni debati? tako kot so zadnje čase vse debate: če ne moreš ali želiš pomagat, vsaj ne škoduj.
tudi tebi se lahko kaj podobnega zgodi, pa če si še tako preudarna oseba in čeprav imaš hrbtenico!
pa veš, ( skoraj) vsaka napačna odločitev se da nekako popraviti, če pa se napačno odločiš, ali otroka obdržati ali ne, pa po moje zelo težko, verjetno sploh ne. 
tale punca rabi pomoč in ne takih obsojanj in pljuvanja, verjetno bo raje prebrala kak naš nasvet, kot kreganje med rr-jevkami zaradi nasprotujočih si mnenj, ne?
pa brez zamere, zdaj pa res grem....

Uh ja, jaz sem bila tut skoz utrujena ... ampak to je začaran krog. Ko se boš spravila v red, ne boš več tako utrujena. Resno! Dobila boš spet energijo za življenje in boš tudi neprespane noči vzela za nekaj "lepega" (kolikor se to da ).

Veliko boš pa morala delati tudi na vajinem odnosu, tvoj bo moral dojeti, kaj se dogaja s tabo. Naj bo najprej to samo med vama, potem pa vključita širšo družino. Saj ti pravim, ljudje tega ne razumejo. Pri meni je šel moj z mano k psihiatru - je pomagalo, da me je vsaj malo bolj štekal.

_____________________________

Lp, petja

Ja, res sem očitno v napačni debati.....torej lahko noč.