ANONIMNA,

Ne zameri vprašanju, ampak ali je možno, da si imela do svoje nosečnosti razmeroma dobro urejen status? S tem ne mislim samo materialno ampak tudi časovno in vse ostalo. Si imela veliko časa zase in si bila neobremenjena glede materialnih dobrin oziroma si imela vsega dovolj in še več?
V takih primerih rado nastane težava, ker ti otrok dobesedno vzame vso energijo, prosti čas, lepo postavo, čvrsto kožo,....

Imaš pa zato rada sama sebe. Zaradi svojega egoizma prav gotovo nemoreš vzljubiti ne otroka, še manj pa partnerja.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Daleč od tega. Niti slučajno nisi slab človek. Si zelo inteligentna in mislim da si tudi povsem sposobna ljubiti in skrbeti za otroka. Potrebuješ pa veliko pomoči in ljubezni od tvojih bližnjih in predvsem razumevanja.
   Premalo si povedala o sebi, da bi ti mogli kaj konkretnega svetovati, vendar pa iz tvojega pisanja slutim nekaj stvari..
To, da težko sprejemaš svojega otroka, ni vzrok samo v poporodni depresiji, ampak mislim da čutiš, da še nikoli v življenju nisi bila zares ljubljena in sprejeta zato tudi ti težko brezpogojno daješ svojo ljubezen naprej, kakršno zahteva od tebe majhno in nebogljeno bitje, ki je za povrh še povsem odvisno od tebe. Zdi se mi, da so od tebe vedno zahtevali popolnost in pričakovali zelo visoke rezultate, ti pa se v sebi bojiš, da tega ne zmoreš uresničiti. Kot praviš, ko si v težavah, dobiš namesto pomoči in podpore, zopet le zahteve, da deluj tako kot vsak "zdrav" človek in ne uvidijo, da so ti to "bolezen" ustvarili oni sami. Podobno kot smo nekoč plezali vso noč v Auigile Verte nad Chamonixom. Jaz bolj slabo prenašam višino, pa sem dobil močno višisko bolezen - zbor kovačev, oziroma kar cel kovaški stroj v glavi, slabost, bruhanje itd. Vsak korak je borba zase. Moj soplezalec pa je še vso ropotijo in vrvi obesil name. Nato pa je od vodje odprave zahteval, da naj me prepriča, da moram hoditi hitreje, namesto da bi vzel del bremena nase in me razbremenil.
  Zdi se mi, da je velika krivda za nastali položaj v napačnem odnosu tvojih staršev do tebe v času otroštva. In če sem pravilno razbral, imajo nate zelo močan vpliv še sedaj. Mislim, da ne boš mogla ozdraveti, dokler te imajo oni v oblasti.
  Za začetek si dobi knjigo V kletki ljubezni ( starši in otroci naj živijo lastno življenje) avtorjev Laurie Ashner in Mitch Meyerson, iz zbirke žepna knjiga. Dobiš jo v knjigarnah morda tudi v večjih marketih. Preberi jo in dobro premisli, mislim da si tega sposobna, in marsikaj odkod tvoje težave ti bo bolj jasno. Pa tudi s svojim otrokom boš bolj znala delat.
  Dolgoročno pa: odseliti se čim dlje od staršev ( vsaj na drugi konec mesta), da boste vi trije ( ali morda kdaj tudi več) lahko sami odgovarjali za svoje življenje in dejanja, brez da bi vam kdo od zunaj solil pamet.
  In drži se! Življenje je lahko preveč lepo, da bi ga kar tako zavrgli. Se je pa včasih potrebno malo bolj potrudit.
 Verjamem da ti bo uspelo


_____________________________

"Kako naj odpustim?"
"Če ne bi obsojal, ti ne bi bilo potrebno odpuščati!"

Firasto, kar dobro si naslutil. Hvala, ker ne obsojaš, čeprav bi lahko rekel, da to ni izgovor, da se do svojega otroka obnašam tako, kot sem napisala.Vem, da iskanje "krivde" v nam bližnjih ljudeh ne pripelje nikamor in da smo sami tisti, ki moramo najti poti v labirintih življenja. Jeziti se zato, ker nam je bila namenjena težko rešljiva uganka, je nesmiselno; opravljati starše, ker od njih ne dobimo trohice razumevanja, prav tako.
Pred leti sem našla svoje poti, daleč od življenja tistih, ki so želeli z njim upravljati. Šla sem daleč stran. V svojem okolju sem našla svoj mir. Stanovanje sem opremila s svojim mirom, v njem sem živela tisto resnično življenje. Z glasbo, tišino, knjigo, uživanjem v teh nepompoznih trenutkih.

Danes je tu otrok. Odločila sem se zanj, čeprav si ga nisem želela. Dvomila sem, da sem sposobna skrbeti za družino; nisem si je želela, ker je družina zatrla vse (ali veliko) kar je bilo dobrega v meni. Zavestno sem jo pozabila in kot taka zame ni več vrednota. Nasprotno pa globoko spoštujem življenje kot življenje in vsakega dojenčka se srčno razveselim. Samo mojega se nisem. V precepu odločitve med zanikanjem družine in spoštovanjem življenja sem se odločila za slednjega. V tistem trenutku in ob želji partnerja po otroku je bila to odločitev, ob kateri sem se počutila malenkost manj slabo. Ker menim, da ima otrok pravico do starih staršev, sem mu to pravico omogočila. Ne znam lepše napisat kot omogočila.
Tukaj se začne vse od začetka. Nerazumevanje staršev, neutemeljena kritika, poniževanja. Neobčutljivost partnerja, da racio preko tega prav v vsakem trenutku ne more. Saj gre, velikokrat, večinoma gre....a ko pride otrok, si toliko bolj občutljiv, toliko bolj utrujen, toliko manj časa imaš za sebe, da se prav vedno ne moreš sestaviti v popolnega robota.
Še posebej kadar sestavljaš glavo, pa ti odklopijo srce.
In padeš dol in se začneš počasi sestavljati iz temeljev.

Sem že pred kakim dnevom  napisal odgovor, pa je zgleda bog ocenil, da ni dovolj dober pa se mi je zbrisal. Bom poskusil še enkrat.

Glavo pokonci. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha; in pred zoro je noč najbolj temna. Raje se nasmej. Smeh je tričetrt zdravja. Bral sem zgodbo nekoga, ki je zbolel za rakom. Bil je potrt. Potem pa si je rekel, da bo to bolezen ugnal v kozji rog. Sposodil si je množico komičnih filmov in jih gledal ter se krohotal ob njih. In glej čudo, ozdravel je. Ni bolj škodljive stvari, kot je moreče vzdušje v tebi. Kot vidim, tvoja preteklost ni ravno zavidanja vredna. Vendar pa je preteklost mrtva. Ti moraš živeti sedaj. Kajti če boš živela v tem trenutku, tako kot si želiš, boš od sedaj naprej imela dobro sedanjost, posledično pa tudi dobro preteklost in boljšo prihodnost. Videti je, da te umikanje v samoto ni naredilo močnejše. Morda si tudi zato bila potegnjena nazaj v močnejši tok življenja, da spoznaš, kje so tvoje hibe in kaj moraš v sebi preoblikovati in s čim se soočiti. Kajti težave, ki se ti godijo, moraš jemati tudi kot priložnost za osebnostno rast. S poudarkom na priložnost. Kar ne ubije, okrepi.
praviš, da si otroku omogočila pravico do starih staršev. Nate niso vplivali ravno vzpodbudno, zakaj misliš da bodo ti stiki koristili tvojemu otroku? Otroku največ na svetu pomenita njegova mama in oče. Hoče se zanesti naju, da ga bosta ljubila in varovala. Stari starši so samo gratis dodatek. Fajn je če so, če mu pa lahko škodujejo, pa je bolje da ima z njimi čim manj stikov, dokler ni toliko močan, da lahko prenese tudi kakšne njihove neumnosti.
In ne izgubljaj vere v družino. Povezana družina je lahko največji dar, ki si ga lahko ustvarite, zato morate držati skupaj. S prihodom otroka ste sedaj vi postali družina. Ne tvoji ne njegovi starši ne sodijo več vanjo in se nimajo več pravice vmešavati med vas.
Bolijo te neupravičene kritike. Nekdo je vprašal Mati Miro, kako bi se lahko soočil z žalitvami z nasmehom.  Pa mu je odgovorila: To je povsem preprosto, če se v sebi ves čas zavedaš, da samo božansko pozna pravo resnico in da človeška mnenja nimajo nikakršne vrednosti. Poskusi si ozavestiti ta nasvet, pa ti bo marsikakšno kritiko lažje sprejeti.
Videti je, da imaš okrog sebe bolj malo ljudi, ki bi te bili pripravljeni slišati. Izkoristi to čudovito tehniko, ki ti omogoča da lahko kadarkoli poklepetaš z neznanimi ljudmi in najdeš vsaj pri njih kakšno vzpodbudno besedo. Če želiš, lahko meni ali Siti pišeš tudi na ZS. Pomagala ti bova, kolikor bo v najini moči.
Želim ti miren dan.


< Sporočilo je popravil firasto -- 8.10.2006 0:48:35 >

_____________________________

"Kako naj odpustim?"
"Če ne bi obsojal, ti ne bi bilo potrebno odpuščati!"

Kako pa naj bo boljše, ko ima tako mamo.

Ne biti tako grob. Nikoli ne veš, kaj in komu se lahko pripeti enako, ali celo slabše!

Anonimna, upam, da bos prebrodila krizo. Firasto, kapo dol pred tabo.

V obcutkih v katerih si se znasla, sem mnenja, da to izhaja ze iz tvojih otroskih let, nisi cutila ljubezni druzine, vsakokrat si bila "nagrajena" z odvzemom moci za nadaljne podvige, skozi si srecevala druzine, ki se zabavjo in ukvarjajo s svojim podmladkom.... ti si bila sama v svojem svetu, osamljena in nesrecna. To je bilo, to je preteklost, draga anonimna, vse kar je bilo grdega, naj gre v pozabo in zivljenje se bo v trenutku zdelo lazje, lepse.

S prihodom otroka, ki je sigurno bil poslan k tebi z namenom, da ti pokaze, kako je zivljenje lahko lepo, da odzene tvojo osamljenost, da ti pokaze, da si njemu najpomembnejsa mami na svetu..... to, anonimna, je sedaj to, kar sem prej pisala o tvoji preteklosti, TUKAJ JE ZACETEK KONCA za stare spomine. Potrudi se, da bos svojemu otroku zgled in veselje, da ne bo cutil tistega hudega obcutka, da je crni racek v druzini, da ne bo cez 15 let pisal na furumih, "kaj sem storil, da me mama ni nikoli marala...." Na svet smo poslani, da nekoga osrecimo in prejemamo darove, ki so naravnost cudezni, tako kot otrok.

Tukaj nas je ogromno, ki razumemo in radi pomagamo. Najdi si druzbo katera je sestavljena iz mamic z malcki, tako, bodo prisli dolgi popoldanski sprehodi z mulcki in izpovedovanja, tolazbe, najdi drugega partnerja, ki ti bo sposoben pokazati svet in obcutke, ki jih se ne poznas.

Anonimna, vse dobro in brez zamere.

Firasto in andrejka82, hvala .

A naj v celofan zavijem da je slaba mati in neodgovorna ženska?

Nixxon, saj si ni sama kriva, bolje preberi njene poste in iz napisanega bos dobil sliko celotnega razmisljanja.
Ce clovek potrebuje pomoc, mu dajmo pomagat, kot pa z nestrinjanjem potisniti ob steno, da bo se bolj obupan.
Ona ob dozivljanju otroka in materinstva, podozivlja svoje otrostvo, ki je bilo vse prej, kot lepo.

Njej je potrebna samo druzba in partner, ki bi jo pobral s tal.

Po moje pa je tu največji problem mali otročiček, saj nima nikogar ob sebi, da bi mu zadovoljeval osnovne potrebe po preživetju in zato je na dobri poti, da se razvije v podobno osebnost, kot je mati.

Prosim poskrbi najprej za otroka in ga daj v posvojitev, najdi začasno rešitev - začasno varstvo, ti pa boš imela čas zase.  Poskušaj ugotoviti kaj si želiš, kje si boš poiskala pomoč oziroma ali si jo sploh boš. Omogoči vsaj otroku boljše življenje in da vsaj on občuti kako je če si ljubljen. 

Otročiček ni nič kriv, prosim pomagaj mu in potem boš imela čas, da pomagaš še sebi!

Tudi jaz sem mati 18 mesečnega otročička. Luki se ponoči pogosto zbuja, ker mu rastejo zobki in bog si ga vedi kaj se še drugega dogaja v njegovem teleščku. In kaj takšen otročiček najbolj potrebuje? Ja, nekoga, da ga objame, potolaži, mu pove, da ga ima rad... Še odrasli, ko smo bolni potrebujemo nekoga ob sebi, da je nežen z nami. 

Pa še to. Nismo vsi ustvarjeni zato, da imamo otroke in nič ni narobe s tem, samo potem jih res ne imejte!!!!!!!!!!!!

Mislim na vas in držim pesti za vašo srečo! Prosim javi kako je z  .

Draga anonimna, šele danes sem opazila tvojo temo in vidim, da imaš podobne težave kot sem jih imela jaz.
 
Še predno pa bom karkoli napisala, bi vsem rada povedala to, da tisti ki ne pozna teh stvari in občutkov ne morete soditi. In če bi bili samo en dan v koži oz. Z občutki takega človeka kot je anonimna vam povem, da bi gledali na stvar čisto drugače. In to niso stvari, ki bi bile za obsojat človeka. Ja veliko nas je, takih mamic s takimi občutki, samo vse ne podo povedale. Marsikatera bo tudi zanikala. Hja kaj čmo vsak po svoje jaz pravim.
 
In tisti ki pravite, da bogi otrok in da ga naj da v posvojitev – ja halo ljudje. A vi bi tud dali svojega otroka posvojit ko bi ugotovili, da nekaj ne štima z vami? A bi ga dali?
 
Mene je tud usekalo na podolgem in počez – po porodu. Jaz osebno sem mišljenja, da to lahko pride tudi v hujši obliki, če je oseba že pred tem bila bolj depresivna. Ja ne boste verjeli, smo tudi ljudje depresivni in tudi če tega ne poznaš ne moreš vedeti – enostavno si tudi sanjati ne more kako to izgleda, kako je to mučno!
 
Anonimna, iz tvojih postov sem razbrala, da si imela že prej obdobja depresije, zakaj je do tega prišlo ne vem. Niti ne vem kako hudo depresijo imaš, mogoče pa še kaj dodatno – ne vem. Jaz te ne bom obsojala – le zakaj?? Tudi sama sem imela (sicer hvala bogu) lažjo obliko depresije al pa kaj podobnega. Pa tud to, da že v fundamentu nisi hotela oz. Želela otroka te ne bom obsojala – le zakaj? Če je človek depresiven, v nobeni stvari, pa naj bo to spočetje otroka ali pa kaj drugega ne vidi lepega. To je depresija. Ti tudi ne bom govorila, da daj otroka nekam – le zakaj??? Tudi v meni se je postavilo vprašanje, a ko ga je moj partner izrekel na glas – je bil odgovor odločen NE!
 
Jaz sem imela in še vedno imam dobrega partnerja in starše (živimo pri njih), ki so prvi opazili, da z mano nekaj ni v redu. Sprejeli so in me niso obsojali. Meni osebno je bilo vse več ali manj isto – napadi joka, grde in črne misli, jeza, strah, ljubosumje, neodobravanje, nerazumevanje, breme – skratka vse kar si človek NE želi. Samo taki so občutki ne da se jih izključiti, odmisliti – je kot nekakšen črv ki te gloda in žre in ne da in ne da miru!
 
Ja hudičevi hormoni so tisti ki te iztirijo, in če se ne uredijo, je pač žal tako, da je NUJNO potrebno poiskati tudi strokovno pomoč. Opazila sem da si jo sicer pred nosečnostjo že iskala in očitno žal naletela na »gluha ušesa«.  Lahko ti rečem, daj probaj še enkrat – zavoljo sebe, otroka in ostalih.
Imaš nerazumevajoče ljudi okoli sebe, zato se s tem problemom kot vidim ubadaš in spopadaš sama. Kot ti je že ena napisala, in se mi zdi krasna ideja za tvojega partnerja – napiši mu pismo – izlij se na list papirja (pa brez olepševanja). Lahko pa ti rečem, da ko je človek bolj »priseben« (beri nedepresiven) vidi vse v čisto drugačni luči – je nepopisno drugače. Verjemi mi. Pri G sem dobila knjižico v kateri so vse telefonske kamor se lahko obrneš in opisi tudi takih in drugačnih »čudnih stvari« (beri depresij) opisani. Piši mi na ZS, da ti jih bom prepisala – če želiš.
 
 
 

Gata in andrejka82 . Ženska potrebuje pomoč, ne pa obsojanje.
Nis(m)o vse super mame, tako kot niso vsi moški super očetje. S tem, da se moškim tolerira, če si otroka ne želijo in jim je v breme iz kakršnih koli razlogov in vzgibov - bodisi bolezenskih ali pa čisto sebičnih. Ženska pa tovrstnih občutkov in težav ne sme imeti, kaj šele priznati sama sebi oz. okolici.

Anonimna, drži se.

Pa kdo jo obsoja?! Iščemo rešitev! Najprej rešitev za otročilka, kateri si še ne zna sam pomagati. Punca potrebuje čas zase!

No, kaj pa ve mislite kako je malemu otroku? Na kakšni poti je brez skrbnih ljudi okoli sebe? Mogoče je lačen, da ne naštevam....

Mislim nikogar ne žalim, ampak hudiča če nočeš imeti otroka potem ga ne imej, ker to ni igrača! To je odgovornost in prva leta otrokovega življenja so zelo pomembna za njegov nadaljni razvoj, izoblikuje se osebnost....

Pa vsi smo danes v nekih depresijah, pa nesrečno otroštvo, nihče nas ni razumel, nihčen nas ni podpiral ZATO PA IMAMO MI MOŽNOST, DA TO SPREMENIMO, ZA NAŠE OTROKE!!!!

Pa kakšno obsojanje, verjamem, da je hudo če ti hormoni podivjajo ali pa se ti v življenju karkoli naredi! Pomislite ženske, bi poskrbele za pomoč pri vzgoji svojih malčkov,gospodinjstvu ?

Želim samo, da si poišče neko osebo, ki bo ta čas skrbela za otroka!

Kaj če se temu otroku kaj zgodi? Kaj boste pa potem rekle?!

Anonimna, javi kaj je zdaj s teboj....zelo me zanima, lahko tudi na privat.

Bolje mi je.

ANonimna, to pa je fajn slišat. Ti pošiljam eno

Super vesela sem zate in kar korajžno naprej

Lepo je to prebrat in srečno.

_____________________________

:)