Anonimna!
Sam eno idejo sem dobila, ko sem brala, da te partner ne posluša!
Daj mu napiši eno pisemce o tem kaj čutiš in kaj se dogaja v tebi!
Tu pa ne bo mogel rečt, da bodi tiho!

tinčica

Našla si jih. Lepo.

V življenju je potrebno imeti hrbtenico in treba jo je znati tudi upogniti, kadar je breme pretežko.

< Sporočilo je popravil Fani.M -- 25.9.2006 19:25:59 >

Res je tako. Vedela sem, kakšna sem, kako se počutim. Ni od včeraj, ves čas je bilo prisotno v meni. Leta miru in samote so mi pomagala, da sem zaživela v miru s sabo in ta mir mi je bil dovolj, da sem bila zadovoljna in spokojna, da sem sprejela sebe.
Ko sem se odločala za otroka, sem imela vse to v mislih, a je prevladala partnerjeva želja po otroku in moja želja po preživetju. Sprejeti življenje, ki zna biti hudo težko, preskočiti svojo potrebo po komoditeti, poskušati postati boljša kot sem bila....
Čeprav se včasih zdi, da je odgovor na vprašanje imeti otroka ali ne sila preprost, ko sta nam namenjeni samo dve možnosti, da ali ne in ko mislimo, da je izbira enega ali drugega najpreprostejša stvar na svetu, nam življenje nameni vse svoje barvite odtenke.

Meja med pravilno in napačno odločitvijo je tako tanka, da se je lahko zavemo šele v letih, ko se ta meja izgublja za nami.
Včeraj in že mnogokrat mi je bilo žal, da sem se za otroka odločila. In ravno tolikokrat sem bila zaradi odločitve vesela. Zavidam vsem, ki v sebi nosite brezpogojno materinsko ljubezen. Zanjo se moram tako potruditi, da se od napora vse prevečkrat zlomim. Trudim se, za vse tiste, ki se vam otrok smili. Da dobi ljubezen, četudi pogojno, ter da jo dobi ravno zaradi tega veliko in še več.
Težko je vse skupaj, ker se moram truditi in ker je težko živeti sam v svojih mislih in čustvih, ki jih okolica ne sliši in ne čuti.

Anonimna: še enkrat ti priporočam, da poišči osebo, ki ti bo znala prisluhnit in ti pomagat. Ko boš razčistila v sebi boš spredvidela, da je ljubezen do otročka v tebi. Ljubezen je čustvo, katero je al pa ga ni. Ne skrbi, vse bo dobro. Hudo mi je, ko praviš, da vso energijo porabiš za to, da otročku daješ ljubezen. Ma jst tega ne verjamem. Po moje te izčrpava bolj to, da svetu kažeš, da si dobra mama. Pa drugi niso važni. Važna sta vidva z otrokom. Zato poišči pomoč.

tudi mi smo tvoja okolica, pa smo te slišali. prisluhnili z veseljem nekomu, ki je v stiski, in še bomo.
obrni se sem, če nimaš koga, ki bi mu to lahko zaupala.
piši.
ti bo lažje.
malčku pa se le nasmehni tudi kadar boš najbolj jezna, da ga sploh imaš.
pa napiši kaj o njemu/njej...

Utrujena si najbrž. Jaz mislim, da je mnogo žensk, mamic, ki jim je življenje z majhnim otrokom težko, naporno in občasno neznosno. V resnici nismo vsi ustvarjeni za enako mnogo tuljenja, vstajanja ponoči, vstajanja podnevi, ko ene minute ne moreš sedet, ne da bi te otrok prisilil ponovno vstati, ker te ravno nekaj spet rabi ali ko je ravno spet nekaj prevrnil, prinesel, je v nevarnosti, da pade, stalno biti na razpolago brez trenutka prostega časa.... Jaz priznam, da so mi dojenčki in otroci do dveh let grozljivo naporni in da sem vselej komaj čakala, da zrastejo, da bodo malo bolj samostojni. Priznam, da je kdaj prišel v mojem življenju tak dan, da sem si rekla, kaj mi je tega treba bilo! Pa kar nekaj brez veze sem bila sposobna težit in se kregat, ker nisem imela nič časa zase, težko mi je bilo na ta način funkcionirat kakšne dni. Pa priznam, da je bilo vedno, ko so malo zrasli, mnooooogo boljše, kot v prvih dveh letih. Pač nisem človek za dojenčke, ne glede na to, da sem se pri vseh treh mojih pluskih na CB-ju zjokala od sreče in sem svoje otroke vedno zelo ljubila od prvega dne ko sem vedela zanje. Ne prenesem pa nesvobode, to pa dojenčki in mali otročki prinesejo s seboj.

Mogoče pa se ti počutiš preveč vezano, nesproščeno, polno obveznosti, brez časa zase, brez svojega prepotrebnega miru za napolnjenje baterij? A si v službi? A se umakneš kam? A te doma pričaka še vse delo, kot te je prej, ko si bila na porodniški, pa je še to dodatna ovira k tvojemu miru? Ne vem, jaz te razumem in mislim da zdaj (čeprav se bogokletno sliši) otrok sploh ni pomeben toliko, kot ti. Ti se moraš v red spravit, k svoji energiji, k svojemu dobremu počutju, da boš zadovoljna sama s sabo. Otrok ima očeta, ki ga ljubi, najbrž tudi kako babico, pa tebe, ki ga imaš rada, vendar imaš včasih preveč reči na glavi, da bi bila sposobna čisto vsak dan normalno fuunkcionirat.

Po moje moraš ugotoviti vzrok zakaj tako čutiš, da ne moreš tega speljat, zakaj ti je življenje z otrokom tako težko, kaj konkretno te moti. Potem moraš nekaj naredit, da boš točno tisto, konkretno reč rešila, pa karkoli že je. Mogoče je to resnično otrok, oz delo z njim, mogoče ne utegneš vsega doma naredit, kar bi rada, mogoče se kregaš s svojim, pa ti to jemlje energijo, mogoče te tvoj ne pohvali dovolj, pa se ne počutiš sposobno in koristno, mogoče se česa bojiš, pa te to muči, kaj pa vem kaj bi bilo....v vsakem primeru moraš tisto rešit in posledično se bodo reči z otročkom uredile.

Pa še nekaj, otrok postaja vedno bolj samostojen, vedno manj dela boš imela, vedno več časa tudi zase...vedno lažje bo. Še majčkeno potrpi, zdajle si v najhujši fazi, ampak to mine, že zelo kmalu.

Gina.

Hmmm, si mi dala za mislit. Brezpogojna materinska ljubezen. To je tako zelo širok pojem, da se ne da definirat.
Zakaj razmišljaš o tako globokih stvareh ? Zdiš se mi zelo inteligentna in žal mi je, da se miselno tako zelo poglobljeno ukvarjaš s svojimi čustvi in občutki (ukvarjanje s samim sabo je dobro, samo v tvojem primeru se mi pa močno zdi, da si do sebe enostavno prekritična).
Enostavno tebe tvoje "črne" misli nadvladajo in te grdijo. Pa to ne more bit res. V vsakem človeku je dobro in je ljubezen. In tako, kot imajo slabe strani življenja različne odtenke, tako barvite so tudi dobre lastnosti v človeku.
Postavi se zjutraj pred ogledalo in si vsako jutro naglas reči : danes bom iskala dobro v sebi, ne bom se obremenjevala s slabimi lastnosti, ampak bom cel dan otroku in okolici "servirala "   dobra dejanja in to spontano, brez poglabljanja in zvečer se ne bom počutila  kot mučenica, ampak kot dobra mama, ki kljub temu, da se ne ukvarja z mislimi o ljubezni svojega otroka brezpogojno ljubi !

Veliko več energije porabiš za slaba razmišljanja, kot za celodnevna drobna dobra dela. Misli so žive in če si predstavljaš vse slabo, se seveda tud počutiš tako.

Aja, še to ! Tisti dogovor med vama s partnerjem v zvezi z otrokom pa čimprej izničita in dovoli sebi in otroku, da odkrivata čudovite lastnosti, ki jih premoreta- dan za dnem s počasnimi a zanesljivimi koraki, ki vodijo do brezpogojne ljubezni...

mamči, ti pa znaš!

Moj razum se strinja, čustva so šla za danes že spat.

Draga moja, zavedaj se, da boš VELIK korak naredila, če boš sama poiskala pomoč, tako kot si imela pogum spregovoriti o tem. Naj ti povem še o teh antidepresivih. Nič kaj dobrega, saj namen njih je, da se možgani odklopijo dobesedno od pameti. Ker pa si dokazala s svojo zgovornostjo in besednim zakladom, da si človek odprtega tipa, ti močno svetujem, da se napotiš na EKI ( bivši PKP ). To je enota za krizne intervencije, kar ti je opisala že ena predhodnica. Tam so čudoviti ljudje, ki se s teboj ukvarjajo 16 ur na dan. Ker pa si zelo odprta ( njihov namen je, da se čimprej odpreš ), boš zagotovo prav kmalu prišla do spoznanja, ki je življenjskega pomena. Naj ti omenim, da so tam zelo prijazni psihologi in psihiatri ter socialni delavci, ker sodelujejo tudi z sorodniki. Ne bo ti žal, če se obrneš na svojo zdravnico in povej ji, kakšno breme te teži in omeni ji, da želiš do psihiatra. Ko boš pa tam, pa itak vse to še sledi, vendar ti bo psihiater prvo poskušal sam pomagati, se pravi, da bo zavlačeval. Jasno mu daj vedeti, da rabiš odklop od vsega in te bo sam napotil na EKI.
Kar se tiče pa antidepresivov, naj ti povem, da jih boš res nekaj časa jemala, vendar moraš sam dojeti, da tablete niso večna pomoč. Treba se je postaviti na lastne noge in si ponovno izoblikovati osebnost.
To so  izkušnje  moje kolegice in mojega očeta, ki sta vse to preživela, da ne govorim koliko znanih osebnosti biva tam na EKI oz. poiščejo njihovo pomoč. Ker pa sodelujejo tudi svojci, sem se marsikaj naučila in začela v življenju spoštovati.

 

zdravo,

več kot očitno je, da potrebuješ strokovno pomoč, preden se zgodi kaj tebi, ali pa, bognedaj, otroku, ki ti je trenutno v breme. Skrbi me za otroka, ki tvojo jezo, hladnost in frustriranost čuti in ne čuti topline materine ljubezni, zato ti polagam na srce - ozdravi se, ker zdaj nisi več odgovorna samo zase, imaš nekoga, ki hrepeni po tvoji ljubezni in toplini in čuti vsako tvojo slabo voljo in jezo.

mislim, da toliko joče zato, ker čuti da mamico nekaj teži - prosim ozdravi se... in ostani z nami v stiku.

lp

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Hvala vsem za odgovore.
Ko si sam, je vsaka prijazna beseda dobrodošla.

..nikoli nisi sam, zapomni si to, pa naj bo še tako neizbežen trenutek.

poišči si strokovno pomoč!!! če nič ne pomaga, prekini s partnerjem, otroka naj vzame on, ali nekdo, ki ga bo imel rad, kakor si to zasluži vsak otrok!!!!!

Berem vaše odgovore, v vsakem je zrno resnice. Razmišljam, pišem v zvezek, da bom jutri prebrala s spočito glavo. Ne gre mi. Žalostna sem, obupana, kar odšla bi nekam. Misli je preveč, pameti premalo. Vem, da mi noben psihiater ne bo dal odgovorov na vprašanje, kako srečno živeti. Oni poslušajo, zapisujejo, poslušajo. Receptov ne dajejo. Bližina srca nas naredi srečne, ne psihiater. Ne vem, slab človek moram biti, da se mi to dogaja, druge razlage ni...

sicer še nisem bila pri psihiatru, sem pa prepričana, da vendar nekako znajo pomagati ljudem v stiski. dokler ne boš poskusila, ne boš vedela. če ne boš poskusila, boš to lako čez čas obžalovala. sama tega verjetno ne boš zmogla rešiti. in nikjer ne piše, da si slab človek, če se ti to dogaja. premisli, prespi in naredi prvi korak do lepšega življenja. 

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Se podpišem!!!!

poskusila, nekaj let nazaj....prišla do tega, kar sem napisala o psihiatrih

pa imaš sama kakšno idejo kako se izkopat iz te krize?

mogoče pa še vseeno obstaja tudi kak psihiater ali psihoterapevt ali kateri drugi vrač, ki bi ti znal pomagati? ne vem, kot rečeno, nimam izkušenj s tem.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Bolj kot te berem, manj te razumem. Si želiš pomoč ali ne? To je zdaj vprašanje! Karkoli boš naredila, ti želim samo srečno.

Jaz tudi več ne vem, kaj bi ti rada. Mislim, da mora biti nekaj povezano z možem. Kot da bi ti potrebovala občutek, da si središče dogajanja, in ker zdaj, ko je otrok, nisi, je hudo.

Ko pa sem jaz to napisala pred dvema stranema pa ste me skoraj obgalvile - takoj sem dobila razlago, da je takšno stanje lahko trajajoče tudi več mesecev, čeprav sem med študijem ogromno prebrala o poporodni depresiji.
Lepo sem rekla, da to ni poporodna depresija, ampak ljubosumnost na otroka, ker anonimna ni v središču pozornosti. In res potrebuje strokovno pomoč, ampak da ji nekdo razloži, da je otrok vseeno potreben večje pozornosti in nege kot ona.

Ne Raho, mene so raztrgale, ker sem napisala ubogi otrok.....pa da zanjo nimam besed.

Še vedno mislim isto.