Pa ne se zdaj vse spravit nanjo. Jaz samo mislim, da si punca ne pusti pomagat. Zakaj, je lahko več vzrokov. Lahko da je padla tako daleč, da si sama ne more. V tem primeru bi bilo res dobro, da bi nekdo "zbudil" moža, da bi jo "odvlekel" po pomoč.
Kaj pa starši, anonimna? A oni vedo za tvoja občutja?

Zbudi moža

Ta mož po moje nikoli ni zaspal.....saj ni imel časa.....

Saj ravno zato.

Spliška - najprej mora ona sama razčistiti, kaj hoče. In nihče je ne napada.

Ampak včasih je potrebno človeku napisati tudi kaj realnega in ne razlagati, naj gre in poišče strokovno pomoč. Če bo samo debatirala tukaj na RR in se smilila sama sebi, bo njeno dete še naprej trpelo.

Ata pa - tako kot je napisala Rija - nima časa spati.

Samo očitno sva medve z rijo čisto drugačnega mnenja

To, da naj si poišče strokovno pomoč, je zelo realno. Bolj ne more biti.
Ampak če se bomo me zdaj tule dajale, katera je bolj "pametna", ne bo pomagalo čisto nič.

Itak, da ne bo pomagalo. V končni fazi pa vsak, ki piše na ta forum naredi tako, kot sam želi. Pa lahko me pametujemo gor in dol.

Edino kar je in se ne bo nikoli več dalo popraviti: ta otrok ni bil zaželjen, pa se je vseeno rodil in eno leto in pol živel ob materi, ki ga ne mara.

Pika.

In škoda je storjena.

A bi si vi želele mater, ki si vas ni želela?

Jaz zase zagotovo vem, da ne.

Nisem mislila na nas, ampak na njo, ko sem napisala, da samo debatira - če ugotoviš, da je nekaj narobe, si poiščeš po nasvetu strokovno pomoč.

Sorry, ampak jaz se še vedno strinjam z rijo.

Čeprav mi ni  - po zakonu narave - jasno, kako ena mati ne more imeti rada svojega otroka. Pri človeku je to enako kot pri živali - nagon.

....ker se počuti žalostno.
Otroka si nisem želela, rada ga imam. Tiste, ki ste rojene mame, tega ne ločite.

Oprosti anonimna, ampak mame, ki imajo svoje otroke rade, ne razmišljajo na ta način....

Tudi tiste, ki smo včasih naveličane vsega.

Če bi imela razčiščeno, ne bi pisala tukaj gor.



Debatiram od nedelje. Nisem tako pametna, da bi razumela in naredila konkretne spremembe v nekaj dneh.

Upam, da ne boš prišla z naveličanostjo tako daleč, da je ne bo več zdržala....

Veš, vsakemu se lahko zgodi. Da ne zdrži več. Tudi najlepši in najbolj pametni mamici na tem svetu. Veš kaj si takrat najbolj želiš? Samo to, da bi minilo,da bi imel lahko svojega otroka najraje na tem svetu, najraje iz vsega srca....ampak res iz vsega srca....pa tega enostavno ne zmoreš.
Sprašuješ se vse mogoče, zakaj je tako, kje si zgrešil, slečeš se, seciraš in ne razumeš, srca pa ne moreš nalagati.

Ja, prav imaš....včasih si misliš, da si na robu....vendar ljubezen zmaga.

Vsaj pri meni.

Draga anonimna, mogoče ti bo pa življenje nekoč le namenilo radosti materinske ljubezni, mislim sicer, da bo to v dani situaciji zelo dolgotrajen postopek. S terapevtom ali brez. Jaz ti to vsekakor iz srca želim.

Še bolj pa to želim tvojemu otroku.

In upam, da ne bo prepozno.

Glej, anonimna, tole ti je že pred tednom ena napisala in še res je.

Kar se tiče tvoje izkušnje s psihiatri, ne vem, kdaj si jo doživela, ampak danes obstaja cela vrsta terapevtov in terapij, ki je daleč od tiste klasične psihiatrije. Imaš možnost hipnoterapije, kognitivne terapije, psihoanalize itd. Kar nekaj forumov obstaja, kamor se lahko obrneš po nasvet - en link sem ti že pripopala par strani nazaj, pa na mon-u imaš  poseben forum psihiatrija, pa na tale link se lahko obrneš

http://www.psihiater-leser.com/index2.html

Res, lahko si pomagaš, dovoli si pomagati, ampak ne tu. Tukaj te večina žensk ne bo razumela in bo vse samo še slabše. Saj vem, človeška psiha je čudna in težko razumljiva in če bi bilo iskanje odgovorov tako enostavno, pri nas gotovo ne bi bilo toliko samomorov.
Glej, ne poznam te in te ne obsojam. To, kar čutiš, pač čutiš - v tem ni nič grdega, spornega, nečloveškega. Ampak tebi resnično zdaj ni potrebno poslušati oz. brati modrovanj "perfeckt mamas", ker to zdaj najmanj potrebuješ.

Lej, en teden je že minil od tvojega prvega posta, pa do zdaj nisi ukrenila nič. Veliko spodbudnih besed si lahko prebrala, ampak zdaj te ljudje ne bodo razumeli več. Večina folka svet vidi črno-belo in ne razumejo, kako v enem tednu nisi uspela rešiti problema. Ne vedo pa, da pri resnični depresiji, za katero ti gotovo trpiš, to ne gre tako hitro. In da je zelo težko narediti prvi korak.
Meni osebno ni težko prisluhniti tvoji stiski in te razumem oz. te skušam razumeti in ne obsojati, za ostale ne vem. Upam res, da nisi mazohistka, in da boš tudi tolažilne besede poiskala tam, kjer ljudje ne bodo toliko čustveno vpleteni. Veš, ne tako dolgo nazaj se je zgodilo, da je ravno nerazumevanje formurašic na enem od forumov mlado mamico v depresiji pognalo v smrt. Zato te prosim, s svojo stisko pojdi raje na kakšen tebi bolj prijazen forum.

Tudi jaz se pridružujem mnenju nejčko. Spomnim se tega primera na MON-u, o katerem govori. Tudi v moji družini imamo primer hude depresije. Res je težko razumeti, še težje je sprejeti dejstvo, da ne moreš pomagati, če prizadeti tega ne želi in ne sprejme.
Ti si prvi korak že naredila s tem, ko si nam napisala svojo stisko. Zdaj pa je čas, da narediš naslednjega. Zato poslušaj nasvete tisih, ki pravijo, da si poišči pomoč. Ne odlašaj, ker je lahko vsak dan slabše.
Veliko svetlih dni n trenutkov ti želim

Pi-kica

jaz sem ostala brez besed..ne morem več kaj dodat.. otrok zaželjen ali ne, vsaka mati ima rada svojega lastnega otroka, če pa ga nima  pa naj ga da rajši v posvojitev, kjer bo dobil starše, ki si močno želijo otroka in mu bo lepše.. aja, pa takšna mama ni vredna imena "MAMA"

LP

Anonimna, šele danes sem videla to temo.
Jaz ti želim da s časom spraviš delce sebe v celoto da dojameš, da je tuditvoja mama cele noči bedela ob tebi, ti kuhala čaj kosi bila bolna,...
Želim ti, da te partner začne poslušati in da ti pomaga, vzami si čas zase, pojdi med prijatelje, daj otroka v vrtec!!!!! Takrat boš sama s sabo in začni živeti-vsaj poskusi-otroku omogoči razne aktivnosti, pojta, smejta, igrajta se skupaj-bodita zunaj, pelji ga na podeželje,...10000000000000000000 stvari se da početi ki so otrokom všeč. Prosim vsaj poskusi-za voljo sebe in otročka.
Hočem ti samo vse NAJLEPŠE!!! Otrok bo zelo bogi če bo občutil, kar ti čutiš do njega. Pa vso srečo in poročaj

p.s. Jaz imam pa svoja sončka kljub vsaki nadležnosti, grdim besedam,......kljub neprespanim nočem in vsem moram tečnim trenutkom, histeriji,...NAJRAJE na svetu!!! Ne predstavljam si da bi ju izgubila-verjetni bi del mene za vedno umrl z njim-ampak sem optimist-nekoč nekega dne bomo ena najlepša družin-upsssssssssssss-  TO SMO ŽE

_____________________________

Ničesar nikoli ne naredimo tako dobro, da ne bi mogli naslednji dan storiti še boljše.

Jasno, da te on ne bo osrečil, niti ne bo dovolj, če boš šla k njemu in bo to odpravilo tvojo težavo. Bistvo terapevta ni v tem. Kot sem že rekel, kolikor vidim nisi prebrala moj post, drugače bi povedala še kaj več o tebi in partnerju, v tebi zija ena praznina zaradi nekih črnih pack na tvoji duši katere si verjetno nekje potlačila ali pa se jih kratko malo ne zavedaš. Bistvo strokovne pomoči je v tem, da izdaš svojo težavo, že tu si na dobri poti, da rešiš problem. Prvo, priznaj sebi, potem se zaveš, da nisi na pravi poti in da bi rada to spremenila. Če zavračaš pomoč potem verjetno še nisi ravno zrela za spremembo, očitno ti takšno stanje odgovarja! TI ODGOVARJA, da nimaš ljubeznbi do sebe, otroka, partnerja? Če ne potem sprejmi nasvet in pojdi!!! Dal ti bo možnost pogleda na situacijo iz nekih drugih zornih kotov, pomagal ti bo da boš neke svoje strahove spoznala, odkrila, videla iz drugega zornega kota. Sam sem imel ves čas odgovor pred nosom pa ga nisem videl, dovolj mi je bilo par uric posvetovanja, da sem po desetih letih nekatere svtari spregledal, da še sam nisem mogel verjeti kako enostavno je pravzaprav vse skupaj. Veš, včasih smo sami sebe največja ovira pri poti do lastne sreče. Naj ti povem nekaj kar mi je rekel moj terapevt:"Po vsem tem kar sem videl v svoji praksi, doživljate minimalno nelagodje!" In sem razmišljal, koliko smo ljudje pravzaprav nezreli in razvajeni, da je to obup!

no mogoče ti bo tudi moj odgovor kaj pomagal..govorim  v imenu neplodnih parov, ki se leta in leta borimo, da pridemo do svojega otroka, koliko neprespanih noči, koliko solz pretočimo, koliko je obremenjena naša psiha, krivdo valimo nase in  še bi lahko naštevala..skratka otrok je pri nas zelo zaželjen in komaj čakamo, da zagledamo  ... takšni otroci, ki so se rodili staršem, ki so se zanj dolgo trudili in pretrpeli marsikaj takšni otroci so zelo zaželjeni v družini in lahko trdim da nikoli in nikdar ne bojo trpeli v življenju s strani staršev...

pri tvojem problemu pa mislim, da je prisotna depresija v takšni in drugačni obliki, tut sama sem depresivna in vem kaj naredi depresija, če je hude oblike, zato ti priporočam, da greš čimprej do zdravnika, preden narediš kaj sebi in svojemu otročičku... zavedaj se, da si lahko srečna, da imaš svojega lastnega otroka in bodi ponosna naj.. otrok čuti vse in ne misli da tut tega ne občuti, da ni ljubjen..najpomemneše pri otroku je otroštvu in če že v otroštvu ne bo zaželjen takšen otrok ima ZAJEBANO celo življenje... ko ti bo hudo, vzemi svojega otroka, pelji ga na sprehod,  bodi vesela in ponosna , da ga imaš in spomni se na veliko parov, ki se po več let trudimo, da bi prišli do svojega . no pri nas je že 3 leta pa še ni rezultata...

lep pozdrav v upanju da nam javiš kako ti je... če te pa še kaj muči pa kr vprašaj , punce ti bomo odgovorile

Popolnoma se strinjam z rijo. Najlazje je vse svalit na poporodno depresijo.

_____________________________

...potem so mi jo otrplo in jokajočo položili v naročje.
Prvič sem jo stisnila k sebi in jo poljubila.
Instinktivno se je umirila in me popolnoma zasužnjila s svojim laskanjem moji moči.

Ko boš enkrat samkrat v življenju šla skozi to ( ali pa tvoji bližnji), ne glede na to, kakšna vrste depresija bo to, takrat se pa javi. Sram te je lahko!

ja tut js pravim, da depresija ni kar tako...ti ki jo preživljajo to vejo, drugi pa si sploh ne znajo predstavljat.. tut sama imam lažjo obliko depresije in vem kako je...

Ata dobro spi.

Če si prebrala, mojih težav še sliši ne, kaj šele, da zaradi njih ne bi mogel spati.

To ni bistvo odgovora....da ti prevedem: ne gre za spanje kot spanje ponoči, ampak "spanje" v pomenu nekaj ali nič narediti....