Moj sin je edinček, ker sem ga imela kar zgodaj (slabih 19 let), in sem nekaj nadaljnjih let želela še malo uživati. Moj problem je tudi, da nisem imela nikakršne podpore (kar se tiče varstva in moralne podpore), ne v svoji, ne v moževi družini. Tako, sem se dostikrat namesto, da bi uživala v materinstvu ubadala s problemi moje družine. Ker sem sama izšla iz zelo disfunkc. družine me tudi sedaj vsak problem hitro vrže iz tira in tako mislim, da je za moje zrahljane živce en otrok dovolj.

Jaz imam osem let mlajšega brata in se mi je tkarat zdelo, kot da sem edinka in ni bilo fajn, kasneje pa ni bilo fajn, ker so brata ful razvajali, mene so pa nekoliko zanemarili, sploh ker je bat edini moško potomec. Moj pa ima dve sestri in še enega polbrata in še eno sestro, njegov oče ima 5 otrok. živel je sicer z mamo in dvema sestrama, ampak pravi, da so se imeli fajn, kljub temu, da so bili zelo revni, ker je samo mama skrbela za njih. Jaz bi imela 4, pa čeprav prvega načrtujem pri 28-30 letih, če bo po sreči. Verjetno se sicer to ne bo uresničilo, ampak moja sošolka ima pri 29 3, enega za drugim in men se zdi tako fajn mama. In sploh mi je vedno všeč, da se nekaj dogaja, da so ljudje okrog mene, po mojem mora bit kr zabavno, čeprav je vedno veliko dela.

No tanikaa, sej nikogar ne obtuzujem. Ampak zdej si pa napisala drugac. Zdej, torej danes, pa priznavas, da ti je vsec da mas sestro. Torej? Ti je kul da mas sestro... Itak da jo mas rada, sej to je jasno. To sploh ni dileme. Vsak ma rad svoje brate in sestre. Danes. Kot otroci pa itak razmisljamo drugace... Sploh ko smo se kregali.

Ne vem če sem napisala drugače. Verjetno se nisem zadosti dobro  izrazila  v prvem postu. Sestro sem res imela rada vedno, samo motilo me je, da je imela določene privilegije. Ampak nikoli je nisem obtoževala za to. Ker imave 5 let razlike sem že vedela, da za to ni kriva ona, ampak da delata napako starša. In nikoli si nisem želela, da je ne bi bilo. V tem smislu sem mislila.

In da sem se takrat  tako odločila, je bilo to samo zaradi tega, ker sem se bala, da tudi jaz ne bom znala biti pravična in da bom z določenimi dejstvi zaslepljena. Samo to je to.

Pa v tem postu, ki je bil namenjen tebi bi jaz morala dati več teh , da bi ti vedela da te ne grizem. Sem odgovorila bolj v hecnem smislu. Saj vem da si vredu punca...in jaz rada lažem



_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Jaz sem bila deset let edinka in mi je bilo prav fajn. Samo da tega nisem vedela. Ful sem si želela še nekoga in ker sem bila dovolj tečna, sem dobila sestrico.
Ful jo imam rada in mislim, da ona tudi mene, ampak z njo imam same probleme odkar se je rodila, nonstop rine v težave in potem kliče mene, da jo ven vlečem, če pa jaz kaj rabim, je ni nikjer. Za tiste, ki mislite, da so edinčki sami na svetu: meni bi bilo ful boljše, če bi bila sama, bi imela  vsaj manj problemov. Tako izgleda, da nisem sama, v resnici pa sem čisto sama. Če je karkoli treba za starše, sem sama.

Jaz pa imam samo enega otroka, ker sem imela težek porod in se moj mož preveč boji, da bi se mi še kaj zgodilo.
Na začetku se nisem mogla sprijaznit, da bom imela samo enega, sedaj pa ugotavljam, da ne bo nič na slabšem zaradi tega.
Vsaj ne bom delala razlik med otroci, kot moja mama in ne bo se mu treba kregat z nikomer za dediščino, kot se to dogaja pri nas.
Lahko bi imel nevemkoliko sester in bratov in bi bil še vedno sam. Kot jaz. In pri mojem možu ni nič boljše, bolje da bi bil sam.

jaz imam sestro  itak pa sem si zelela se enega brata, po moznosti starejsega .
Normalno, da sva se s sestro kregale zaradi igrac, vlekli za lase, drli- kok si ti neumna, ne ti si bolj. Ampak s tem sva se tudi naucile, da se je treba vcasih cemu odpovedat, da ni vse tvoje, pa veliko bolj tolerantni sva postali.

Sva si pa precej razlicni- ona je bolj umetnica, dela sama nakit, pa ful ma dobre cunje ( ). Cisto kontra meni, ki se zraven nje pocutim, ko en dec . Zato pa vem, da grem po modne nasvete k njej in mi bo cisto odkrito rekla- ja kaj si pa danes oblekla .
Pa tudi ko se nihce ni dosegljiv, imam vedno nekoga za pogovor.
In to mi je vsec- da si vse odkrito poveva. Pa tudi ona je moja mlajsa sestrica (3 leta mlajsa) in sem ji rekla, da naj me poklice ob kateri koli uri, ce me bo rabla- jo bom sla iskat ob 3h ponoci tudi v Mursko Soboto. Ker kolegice, fantje, prijatelji te lahko en dan izbrisejo iz svojega zivljenja zaradi neumnega razloga, kri pa je kri in ona bo vedno moja sestra!

Mogoce tako razmisljam, ker imam tukaj v sloveniji samo ocetove bratrance in sestricne (s katerimi nismo prevec povezani) in sem morda za praznike pogresala babice, dedke, tete....se nisem pocutila del vecje druzine

Bi pa imela 3 otroke- imam rada kaos

Midva imava samo eno punco in žal bo tako ostalo. Sigurno bi imeli dva ali tri, ampak moje zdravje tega ne dopušča. Hčerka je stara 6 let in včasih potoži, zakaj nima bratca ali sestrice. Ampak tako žal je.

Včasih me hudo zvije, da bi kar tvegala in imela še kakšnega. Samo potem se pa "streznim v glavi" pa mine.

Sploh mi gre na živce to : "Ja zakaj pa imate samo eno. ?"

Jaz nočem drugim razlagat zakaj, ker jih tudi ena figa briga. Tisti bljižni že vedo, drugim pa treba ni.
Upam, da bom imela vsaj več vnukov.

Jaz imam brata in sestro in sem v sredini 
Jaz sem tudi lahko prej začela hodit v disko kot moja sestra(vedno sem se ji začela štulit zraven ) Imam pa mlajšega brat, ki sem ga fajn mlatla, tak da sem jaz bila največji od vseh treh, ampak smo se vedno oboževali in ščitili drug drugega. Ne morem si predstavljat življenja brez brata in sestre. Vsakič ko se vidimo nama s sestro da brat lubčeka v pozdrav in nasvidenje, tak smo vzgojeni vsi. Moj pa ima s svojo sestro ful hladen odnos, no saj nista skregana samo tak poredko se slišita. Pa vedno jo on more klicarit in spraševat kak je.

 Copka, sej to imaš pri enem otroku ravno tako...z lahkoto!

Mah, Jutra...včasih se mi zdi, da nimam več moči za še eno tako hiperenergično dete kot je Zara. Res. Včasih se mi pa zdi, da je to samo izgovor, ki ga iščem. Še vedno sem v fazi "bi pa ne bi" , ki traja zdaj že kakšno leto. Vglavnem, nimam še razčiščeno, če sem še enkrat "sposobna" sprejeti vse razsežnosti in odgovornosti, ki jih otrok prinaša.

Pa vidva? A delata še enega klončka?

lpZ

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Jaz se popolnoma strinjam z BaguSko - človek si vedno želi tisto, česar sam ni imel, in ponavadi nam res ni nič prav.
Jaz imam brata, s katerim imava bolj hladen odnos in sva si karakterno tako zelo različna, da bi človek težko verjel, da prihajava iz istega gnezda. Meni je zelo žal, da je temu tako, sploh, ker je v zadnjih letih prihajalo do takih čudnih scen, da je za zjokat .
Mi pa nikoli ni žal, da imam brata, žal mi je edino, da nimam še kakšnega brata ali sestre več, predvsem pa se, odkar vem, sprašujem, kako bi bilo, če bi bilo mojemu "dvojčku" usojeno živeti.

Drugače pa se mi na splošno zdi tole spraševanje o plusih in minusih enega ali več otrok popolnoma nesmiselno. Ok, nekaj povsem drugega je, če na to vprašanje gledaš iz Zarinega vidika, ampak vse tole spraševanje, ali bom sposoben imeti vse enako rad, ali bo prvi kaj prikrajšan, kako ste se počutili vi kot (ne)edinec ...

Vsak človek je individuum zase in tako določene situacije različno vplivajo na različne ljudi - ni nekega enotnega recepta, ker je tukaj toliko faktorjev vmes. Jaz bi se npr. s svojim bratom lahko krasno razumela, če:
- bi bil on moja sestra
- bi bila jaz m. spola
- bi bil on kaj drugega po horoskopu
- bi bila jaz kaj drugega po horoskopu
- bi bila starostna razlika večja/manjša
- bi bila otroka drugih staršev
- bi živela v Indiji ali Ameriki ali ...
- bi imela še kakšnega brata ali sesto ....
... ma tisoč in tisoč malenkosti bi lahko bilo, pa bi se midva oba počutila čisto drugače, morda bolje, morda še slabše.

Starši pa ... jaz verjamem, da nas večina brezpogojno ljubi svoje otroke (enega ali dva ali pa 10), a naša ljubezen do vsakega posameznika je edinstvena, tako kot so edinstveni tudi oni sami. Povsem enakega odnosa do njih ne moremo gojiti, morda dokler so majhni, ko pa se osebnostno razvijejo, je pa vprašanje.

Če se jaz z nekim snobovskim tipom človeka na splošno ne ujamem, se v tem ne bom ujela niti z lasnim otrokom, pa pika. Skušala bom pač to različnost med nama preseči - a gotovo se bom osebnostno bolj ujela s tistim otrokom, ki bo bolj umetniške ali filozofske duše . Verjamem, da mi bo lahko kdo očital, da obeh nimam enako rada - a ni point v tem - oba imam rada, le vsakega na svoj način.

Dejstvo je, da vi kot starš v nobenem primeru ne morete vedeti, kako se bo vaš otrok počutil kot (ne)edinec, kako se bo počutil zaradi tega čez nekaj let. Mogoče bo to ustrezalo njegovi osebnosti, lahko pa da ne. A tukaj ima prste vmes usoda, če lahko temu tako rečemo  -  otroku podarimo življenje ... vse ostalo  uide našemu nadzoru.

Še ena edinka tukaj. Ma, saj mi ni bilo hudga, tudi nisem pogrešala bratov in sester.  Mogoče jih zdaj celo bolj, ko gledam, kako se moj dobro razume z bratom, men pa to ne bo nikoli dano.
Sama imam trenutno enega otroka, vendar če bo zdravje bomo imeli vsaj še enega, da ne bo tako, kot pravi Al bina, Tinkara ostala sama na svetu.

_____________________________

:)

mi bi imeli verjetno 2 če ne bi imela težav v prvi nosečnosti. tako pa sva se z možem dogovorila, da raje ostanema pri enem in ne tvegam svojega in otrokovega življenja. za jezo in cartanje imamo eno dovolj.

Nisem rojena mama.

Kaj je pa to zaen odgovor

Po šolsko bi rekla, da mi ta predmet ne leži.

imam dve sestri, brez katerih moje življenje ne bi bilo enako. vedno se lahko zanesem na njiju in tudi one na mene. upam, da bo tudi Zarja imela bratca ali sestrico.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

O.K., čeprav še vedno ne razumem. Ampak je v redu.

Moj mož je edinček, jaz pa imam brata, na katerega sem zelo navezana. Si ne predstavljam, da ga ne bi bilo.
Gašper je zaenkrat edinček in bojim se, da bo tako tudi ostalo, ker moj noče več otrok in ker sem imela prvič zelo rizično nosečnost in porod. Hudo mi je ob misli na to, ker vem, kako posebna je lahko navezanost med brati in sestrami in ker nočem, da sin kdaj ostane sam na svetu. Morda pa le dobi še kakšnega brata ali sestro, čeprav ne vem, če bi si upala...


_____________________________

Letos pa bo!

S tem se povsem strinjam!
Tudi sama se z dvema hčerkama veliko bolj ujemam kot z eno. Ena od njih pač ne sliši, da mora pospraviti kaj za sabo ali se učiti, pa če ji to stokrat povem, drugi dve pa vse naredita sami od sebe.
Ena je že kot mali otrok bila cel dan v pižami (vse do šole), če je jaz osebno nisem preoblekla, druga se je sama preoblekla, takoj ko je to zmogla, najmlajša pa je že pri dveh letih tulila, če sem jo jaz hotela preobleči: "Sama!" Tako so si različne tudi danes. Prvi gre v šoli malo težje, druga se uči brez problemov in vse sama opravi, tretja pa je preskočila razred in tudi vse sama opravi brez problema, pa še jo moramo ves čas zaposlovat, da ji ni dolgčas - itak hoče hodit na vse mogoče krožke in dejavnosti. Prva pa bi samo spala in v sobotah bi ležala do poldneva, če je ne bi metala s postelje. Strašno je lena in sem kar malo alergična na njeno lenobo in zato nanjo bolj huda, kot na ostali dve. Pa jo imam še zmeraj rada. Vedno se potegnem zanjo povsod in sem jo še bolj ščitila kot drugi dve, ker je velikokrat jokala, da se v šoli ne počuti dobro, ker jo drugi ne marajo itd. Drugi dve pa sta se zmeraj znali sami postaviti zase in se mi nikoli ni bilo potrebno vmešavati.

Prejle sem vse tri vprašala o tem, kaj one menijo, ali bi bile raje edinke. Vse so zanikale, samo najstarejša je rekla, da bi raje imela še starejšo sestro, zdajle sem jo šla vprašat zakaj, pa si je že premislila, da spet ne bi imela nobene, ker sta se ravnokar z najmlajšo sporekli.  In veste zakaj? Najstarejša kar naprej na ves glas poje in gre to že vsem na živce. Sanja, da bo pevka.  Puberteta pač ...

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Moj otrok bo edinec, zaradi:
- tega, ker sem stara 32 let
- tega, ker se mi pri 35ih ne bo ljubilo zopet eno leto cele noči prebedeti
- tega, ker je moj sin že tako velik, da bomo lahko šli na smučanje, na jadranje, na potovanja...kar ne bi mogli it, če bi bila jaz noseča oz. če bi imeli še enega dojenčka.

Ne čutim potrebe po še enem. Preprosto.

Sem 1x že rekla, da mogoče čez 5 let, ampak se mi dozdeva, da ne.

Še ena edinka... In nikoli, res nikoli nisem čutila potrebe po bratu ali sestri. Imela sem sestrično, s katero sem bila veliko skupaj, imela sem (no, še vedno imam) nekaj zelo dobrih prijateljic, tako da družbe vrstnikov nikoli nisem pogrešala. Imela sem še nekaj - in tudi to še vedno imam - starše 100% samo zase . Vedno so mi bili v oporo, nikoli me niso primerjali z nikomer, ker sem bila pač edinka, super smo se imeli, veliko smo si lahko privoščili. Skratka super!

Tudi sama sem bila prepričana, do pred 9 mesecev , da bo naša Mirna tudi edinka. Potem me je pa malo začelo najedat v stilu "kaj pa če bi...", pa gledala sem brate in sestre... In... ostalo je zgodovina

sunqueen  - sem imela podobne pomiselke kot ti. Pa z Mirno lahko potujemo, pa stara sem čez 30... Potem sem pa letos na počitnicah (smo 3 tedne potovali po Grčiji, pa sem bila noseča), malo gledala sosede po kampih in sem videla našo familijo tam čez 10 let - ata in mama okrog 45 let in dve hčeri tam 13 in 15 let  Sem se prav zabavala... Mogoče bosta pa zato kaj dlje hodili z nama na počitnice, ker jima ne bo dolgčas

no, a vidiš kako smo si različni

jaz bom kmalu napolnila Kristusova leta, imela sem neznosno nosečnost, v službi imam same drame, spim ne že 2,5 leti in grem še kar z glavo skoz zid. hočem še enega otroka  mož pravi, da naj ga ne serjem, ker bo meni najtežje, ampak jaz sem trmasta, da mi ni para in dokler sem živa, bom vedno znova šla z glavo skoz zid. in v bistvu je to odgovor na vsa ta vprašanja, ali pa če hočete temu reči tako - USODA. zato si ne belite preveč glave s tem (ali bi, ali ne bi), ker se vam popolna slika, ki ste si jo zarisali v glavi, lahko obrne na glavo;) poslušajte sebe, najdite sebe in zagotovo boste naredili prav, pa kakorkoli se boste odločili.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

hm, sunqueen. do sedaj mi je cisto slo tole branje pro in contra. in se mi je vecina razlogov zdela cist ok. ampak tole, da si stara ze 32 let in da se pri 35 ne bo dal bit pokonc eno noc... ne me narobe razumet, vem, da različno dojemamo svojo starost. me je samo malo šokiralo, sem namreč mela svojo prvo pri 34 in se mi je zdelo ravno prav in načrtujem vsaj še enega. in nisem opazila, da bi bila kaj bolj živčna in nejevoljna zaradi "silnih" let, ki jih imam na grbi.

sa 

sori. pozna ura. eno leto neprespanih noci, ne ena noc. ampak vseeno. je odvisno od posameznika in tudi mi smo prej počel en kup stvari, ki jih zdaj se nekaj let ne bomo. smo pa s tamalo, ki ima zdaj 14 mesecev, poceli en kup drugih stvari, ki so v bistvu za otroke prilagojeno to, kar sva pocela prej. pac ne gremo na triglav, ampak na golico, in ne kolesarimo na 2.400 metrov, pac pa po sencni gozdni ravni poti. ..in je (začuda) prav vznemirljivo za vse tri.

se enkrat, vsak po svoje. jaz sem pač vzela otroka kot naslednjo stopnjo življenja in ne čakam, da tamala odraste, da se vrnem nazaj v to, kar je bilo prej.

sicer pa, da odgovorim še na prvotno vprašanje. imam mlajšo sestro, s katero sva se pretepali prvo desetletje in še malo, zdaj pa imava že dolgo časa povsem unikaten odnos, rezerviran za brate in sestre. pa so moji starši delali vse klasične napake okrog tega, koga imajo rajši itd., pa imava vseeno dandanes super odnos. in celo okrog dediščine sva se domenili:))

sa