Nekomu moram povedati, ker se mi bo zmešalo.
Bliža se 1. november in s tem razmišljenje in govorjenje o minljivosti in smrti. Mene je pa tega tako strah. Grozna mi je misel, da bi mi umrl partner, otrok. Najhuje je pa to, da o tem zdaj non stop razmišljam in fantaziram. Bolj, ko si govorim, da naj neham razmišljati o tem, bolj pogosto mislim.
Nekako  mi ne uspe, da bi smrt sprejela, kot del življenja.
A ima še kdo probleme s tem? Mene res te misli prav obsedajo in delajo panično.

Mislim,da vsak vsaj enkrat pomisli na to in se boji umreti,uživaj v tem kar imaš in razmišljaj pozitivno,vse nas to čaka,ne bo nobeden ostal za seme.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Smrt je sestavnio del vsega-tako kot rojstvo, življenje samo...tako to je! Seveda je vsakemu grozno, če pomisli, da bo kdo od bližnjih umrl, ampak ne razmišljaj o tem, živi življenje danes in za danes...ne oziraj se kaj bo jutri...

tudi jaz ves čas o tem razmišljam, kar ponorim, ko pomislim, da ne bom več videla moža, razmišljam ali bo umrl pred menoj,ker se mi bo potem zmešalo, če umrem ne bom več videla svojih lepih sončkov, kaj pa če se njim kaj zgodi, v vsakem primeru sebe najprej fentam

Priznam.
Odkar imam otroka, se bojim smrti. Bojm se, da bom umrla prehitro, da ga ne bom videla odraščati, da mu ne bom mogla stati ob strani.....

Ne razmišljam o tem, če sem odkrita. Raje se posvetim bolj pozitivnim stvarem v glavi, slabe pridejo še prehitro. Da pa bi se s takšnimi stvarmi(ki bodo enkrat nastopile, pa ne vem kdaj) obremenjevala, pa nimam niti časa niti energije.

Pustimo se pač presenetiti.

http://www.nebojse.si 

Ljudje pogosto ne ločijo med naravnim strahom pred smrtjo, ki je v bistvu obrambni mehanizem, in paničnim strahom pred smrtjo. Vsaka mati se boji, da se bo ali otrokom kaj zgodilo, ali pa njej in bodo otroci ostali sami, ampak večina jih živi normalno naprej. Če te pa ta strah hromi in ovira v vsakdanjem življenju tako ali drugače, pa gre za motnjo.
Oceniš pač, ali gre za strah tipa, "res bi bila štala, če umrem", ali pa se že praktično vidiš mrtvo.

_____________________________

MAJA 8.4.2002
FILIP 4.3.2005

oh hudo,..
jaz o smrti ne  razmišljam -ZAKAJ?
Preprosto  zato ker smo rojeni zato, da bomo enkrat umrli-vsi! Eni prej drugi kasneje, ampak nihče ne bo ostal na površju. Žal, tako je...

jaz sem tudi nekaj časa nazaj imela obdobje razmišljanja prav o tem in mi tudi ni šlo iz glave....pravzaprav je bilo to skoraj pred letom dni ko sem šla rodit. imela sem vnaprej dogovorjeni carski rez. kar naprej se mi je sanjalo, da se ne bom zbudila iz narkoze, da ne bom videla dete, kako bo z mojim starejšim sinom....pa partner.pa starši. prišlo je že tako daleč, da sem začela pisati neka pisma, ki so dajale napotke mojim ožjim, kako naj izgleda moj pogreb in kaj želim za otroke....joj joj


mislim strašno.....k sreči je vse minilo OK in s tem so tudi bojazni izginile.

če pa je to zate prava obsesija, katere se ne moreš rešiti bi pa jaz na tvojem mestu poiskala strokovno pomoč. nimaš se kaj sramovati zaradi tega, poišči rešitev za dobro tebe in tvojih najdražjih.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Ne, mene nič ne obseda. Kaj pa je hudega umreti? Hudo je zgolj tistim, ki ostanejo. Tisti so pa pač egoistični. Če so normalno mnogo egoistični, bodo to menda preživeli. Če so pa totalno nesamozavestni ali njihov ego sega prek vseh meja, potem bodo pa imeli (pre)hude probleme. Menim, da je sicer grozno težko, če ti umre kdo od bližnjih ali če je kdo zelo zelo bolan, vendar menim, da nimamo druge možnosti, kot sprijaznit se s kruto resnico in živet brez njega naprej, najboljše, kot pač znamo. Zato nima smisla, da se na koga obešamo. Lahko ljubimo, vendar ne posedujmo. To dvoje ni povezano. Kdor ima preveč posesivnosti v sebi, ima ob smrtih hud problem. Ne normalno hud, kot vsak človek, ampak obsedeno hud. Vsak ima "dolžnost" enkrat umreti. Ne gre brez tega. A ni bolje to sprejeti kot dejstvo življenja, pa raje živeti tisto, kar imaš vsak dan čim lepše? Al bi raje na dan smrti pogledala nazaj v svoje življenje in rekla: Vsak ljubi božji dan sem se tresla, kaj bo, če bom umrla (če mi bo kdo umrl). Nisem znala uživat. Evo, zdaj pa grem. In v resnici mi ni nič hudega.

Smo pa že debatirali na to temo.

http://www.ringaraja.net/forum/tm.asp?m=1053042&mpage=1&key=smrt&#1053419

Ali se bojiš ali pa ne, umrla boš tako ti kot vsi tvoji bližnji. In ko bo minilo 50 let od tvoje smrti in noben od tvojih najbližjih ne bo več živ, boš samo ena praprababica, ki ji ne bodo niti vedeli imena. Razen če bo šel kak mali nadebudnež kdaj sestavljat družinsko drevo, ampak takih ne poznam veliko.

Pač. Tako je. Odmerjeno nam je vsem toliko in toliko časa in to je to. Mogoče je smrt podobna rojstvu. Tudi dojenček, ki je v trebuhu, ne pozna zunanjega sveta. Se boji, da bo umrl, če se bo rodil? Se boji, da ga ne bo več? Ga je strah, ko se rojeva? Kakorkoli, rodi se v nekaj lepega, v svet mamice in očka in trave in sonca. Smrt po moje sploh ni grozna, zame je bolj grozno, da preživiš čisto vse svoje in si sam na svetu. Pa še to mine.