Mene je pa bolj strah misli, na kakšen način bom umrla (prometka, bolezen,...). Ne  bi rada trpela, ko se bo zgodilo, upam, da se bo brez muk (mojih).

Drugače pa kdaj pa kdaj pomislim na to, ne pa tako pogosto, da bi me to non-stop spremljalo.

Strah me je npr. postalo včeraj, ko sem videla eno prometko in eno gospo, vso okrvavljeno po vratu....  in ker se vsak dan vozim po dve uri, kdaj pomislim na kakšno prometko, ampak kot sem že goraj napisala, če bi vsak dan mislila na to, bi bilo bolje, da ostanem doma.

Anonimna, jaz ti predlagam, da se poskušaš kontrolirat in misli usmeriš drugam. Pa tudi za 1. november spet ne poudarjajo tiste "prave" smrti, da bomo pa zdaj vsi enkrat umrli, ampak spomin na tiste, ki jih več ni.

Ja.. to tudi meni ne bi bilo vsec.. kaksne hude muke.. v tem primeru sem ziher za evtanozijo.. oziroma tko.. da si lahko sam zamislis, da ti neha srce biti.. in ti neha.. Da si gospodar svojega srca..

Sva bila enkrat s aprtnerko in t'malim pri zdravniku in pride zdravnica.. pa se neki pogovarjajo o porodu.. pa sem reku.. Sej danes ni vec tko problem rodit.. se lahko odlocijo za evtanozijo..  hutu sem pa rect epideralno.. al kaj je ze..
Me je tko cudno pogledala, da sem takoj ugotovu, da sem enga ornk kozla ustrelu..