No, upam, da bo tole dalo komu misliti!

Veste, jest pa poznam človeka, ki je zdaj že v letih. Povedal mi je, da je mislil, da mu bo počilo srce, ko je nekega dne pričel domov s 6 mesečnega terena, njegov triletni sin ga pa ni prepoznal. Naslednji dan je dal odpoved, in ni mu žal.

Imam prijateljico, sodelavko katere mož je 6-8 mesecev na morju. 3 mesece doma in nato jovo na novo. Imata 3 otroke. Vsako nosečnost je bila celo nosečnost sama doma. Ali pa je ravno šel nazaj, ko se je otrok rodil. Bilo ji je zeloooooo hudo. Vendar vse to otrdi človeka, ga naredi samozavestnejšega, takšen človek lahko gleda stvari s čisto drugega kota. In ko mi je težko vedno pomislim nanjo, in si mislim, le kako je njej. Živi v bloku brez dvigala v 6. štuku. Zdaj si pa zamislite pot domov iz trgovine. Ta najstarejši je 9. ta najmlajša 1 leto. Ampak, tako dobre  in prijazne ženske še nisem srečala.

Če moža pogreša, če ga otroci pogrešajo? Seveda, ampak tako pač je. To, da ga pa otroci ne bi spoznali je pa bulšit kalbo. Še vedno so ga. No razen v 1. letu starosti, vendar po parih dneh je bilo že super.

Jaz se sprašujem kako lahko tako živi, meni bi se zmešalo, nekoga vedno po par mesecev čakat. Mora, da jim bo kmalu boljše. 

V primeru tvojih 4 mesecev pa si mislim, pa daj no. Pusti moža, na izobraževanje. 4 mesece za ceno, potem boljšega življenja, takoj!!!!

Bulšit? Zakaj že? Verjetno se mi človek ni zlagal.

Jaz bi vzela neplačan dopust in šla z veseljem z njim. Otroci lahko v šoli vse nadoknadijo, če z njimi delaš, v normalnih službah se pa tudi da zmenit za daljšo odsotnost. Pa imate vsi nekaj od tega. Če pa ne bi mogla vzeti dopusta, bi ga kljub temu spodbujala, naj gre. Tudi jaz imam tako delo, da bom morala kdaj pa kdaj kam za več dni (zelo zaželjeno bi bilo tudi za več mesecev, ampak potem bi šla definitivno z družino) in čeprav bom pogrešala otroka in moža, bom z veseljem šla. Pravzaprav že zdaj spodbujam moža, da bi šel v tujino; zdi se mi, da bi bilo življenje izven Slovenije zelo dobra izkušnja za našo družino (z možem sva oba nekaj časa posebej študirala v tujini, ko sva bila še fant in punca, in se je to zelo obrestovalo - tako "karierno" kot za odnos in posebno zaradi življenjskih izkušenj).

Mislim, da bi bilo tudi možu hudo zapustiti otroka in ženo, tako kot je ženi ostati doma z otrokoma. Potem pač razmisliš, kako pomembno je to izobraževanje, in presodiš. Ampak to mora razmisliti mož. Če vse v odnosu štima in ima rad otroke, se bo itak odločil tako, da bo za vse najboljše. In ti, po mojem mnenju, moraš zaupati, da je njegova odločitev najboljša, čeprav bi to pomenilo, da boš več časa sama z otrokoma.

Lp,

živa

Po mojem da zato, ker ga mamica ni dovolj spominjala na očka, mu o njem govorila in mu konec koncev kazala slikc. Moje mnenje. Če bi moj nekam šel, kar se da rado zgodit, bi se z otrokom vsak dan pogovajala o očku in mu kazala slike.....

Jaz bi ga 100% podprla... Kljub temu, da bi ga pogrešala...

Srki, žal se motiš. mamica mu je sigurno govorila o atiju in kazala slike, ampak to ni dovolj. Kot sem že prej napisala je 6 mesecev bila zame, ko sem bila stara 7 let zelo dolga doba, kaj šele za tri letnega otroka. In ta ati, ki je prišel domov je bil sigurno malo spremenjen, utrujen, drugačna frizura..... Moj ati, ko je prišel iz Alžirije, je bil zapečen kot črnec, ko je prišel iz Rusije zelo shujšan, ampak jaz sem bila starejša. Ta ati, o katerem piše Kalbo je sigurno pričakoval, da mu bo sine priletel v naročje in se stisnil, pa se ni, ker se ga je mogoče bal. saj ga je verjetno prepoznal, ampak mu ni takoj zaupal, in je ati predvideval, da ga ni prepoznal. saj je tudi moj ati govoril o takšnih primerih. In če tega ne doživiš, teško verjameš.

Ja in danes je internet, pa msn in web kamera - torej se lahko pogovarjaš vsak dan in če že družinica ne more z njim, ga najbrž lahko kdaj v teh 4 mesecih pride obiskat ali on njih.
Danes pa res ni več nič daleč.

Midva z možem sva bila v Indiji prvič pred 16-imi leti. Tam sva spoznala eno luštno družinico in smo si z njimi dopisovali 15 let (samo pisma, ne po računalniku, ker ga niso imeli). Potem smo bili vabljeni na poroko njihovega sina. In po 15-ih letih smo šli. Moji otroci te družine fizično niso nikoli videli - izključno po slikah in slišali po telefonu. In so komaj čakali, da jih končno v živo spoznajo. Ko smo prišli tja, so nas že takoj vse objeli in smo bili presrečni. Kot bi se poznali že vse življenje. Kot bi prišli k sorodnikom. S tem, da gre tu za različne kulture. Februarja bo dve leti, kar se nismo videli. Pa se jih vsak dan spominjamo. Najini otroci skoraj vsak dan sprašujejo, kdaj gremo spet k njim ali oni k nam. Kadar govorimo po telefonu - a to redko, ker je drago - mi moja indijska prijateljica pove, da se nas vsak dan znova spominjajo in skoraj vsak dan gledajo naše slike. Tudi ko smo prišli k njim, so njihovi mali nečaki (stari 1, 2 in 3 leta) takoj vedeli, kdo je kdo in mojo najmlajšo klicali po imenu in se takoj hoteli igrati z njo. Kajti oni so jim že prej vsak dan kazali naše fotografije. In zdaj dojenčku že kažejo nše fotografije in vse, kar smo jim kdaj prinesli ali poslali.
Vez je in ostaja zelo močna resnično takrat, če na to obujaš spomine.
Sedaj pa imajo tudi oni računalnik in jim pošiljam naše fotografije po e-mailu, oni pa nam svoje. Če bi imeli Skype ali msn, bi se lahko tudi v živo pogovarjali - danes to sploh ni več problem.
Jaz sem itak v Indiji skoraj vsak dan, saj imam tam mnogo prijateljev po Skypu. Zato sem skoraj dnevno na tekočem, kaj se tam dogaja in mi ta dežela sploh ni tuja.
Danes resnično ni več nobene potrebe v modernem svetu, da bi živeli zaplankani v svoj svet pred ostalim svetom. Možnosti je mnogo več kot včasih. Če bi se moj dragi odločil, da gre jadrat za leto dni okrog sveta, bi pač šel - saj bi itak bili stalno na vezi. Pomisleke bi imela le zaradi nevarnosti, ki se mu lahko zgodijo in nič drugega. Pa smo zelo navezani drug na drugega. Saj sva na morju, ko smo bili tri tedne fizično ločeni, zapravila za mobitel skoraj 100.000 SIT. Da ne govorim, kako noro je bilo, ko je prišel. Hčerka se norčuje iz mene, ker zmeraj jokam, če kam gre za več dni - samo ne morem iz svoje kože. Otroci me tolažijo, da bo itak kmalu minilo, najstarejša pa pravi, da ne razume, kako sva lahko tako zelo navezana.
Tako, otroci so lahko tudi mnogokrat izgovor. Sama sem rasla brez očeta in še v odrasli dobi ponoči večkrat sanjala, da je prišel in mi rekel, da sploh ni umrl, da je imel samo neke obveznosti, zdaj je pa nazaj. In verjemite mi, da če bi se zdaj pojavil v resnici, ga ne bi zavrnila, ker ga ni bilo ob meni, ampak bi ga bila neznansko vesela. O kolikokrat sem sanjarila o tem čudežu!

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

ja je bulšit in to velik. pa dajte no, ni prepoznal očeta!
moja dva sta ga. po šestih mesecih sta mu, JA, skočila v objem. pa sta bila stara takrat dve leti in pet let. skočila v objem in bila lep čas samo njegova. smo pa vsak dan govorili o njemu, brali njegova pisma itd. ne, otrok ne pozabi. ne pozabi.

Moj oče je šel, ko sva bila midva stara 8 in 9 za 4 leta v Moskvo. Mama je temu nasprotovala ker ni hotela pustiti službe v LJ in ker sva midva hodila v šolo. Hodili smo na obiske, on je prihajal domov, vsak dan smo se slišali po telefonu ( telefonski računi so bili ogromni), ampak, da bi ga pozabila, To pa nikakor ne.
Temu ravno ne verjamem.
Mogoče je bil otrok samo nekaj časa užaljen in fotra ni šmirglal, ampak dvomi da ga je pozabil. Ali pa ga doma 6 mesecev sploh niso niti 1x omenili.  

Že možno, da ga ni pozabil. Bil je mali star 3 leta in čisto možno, da je bil jezen. Samo tip je dal naslednji dan odpoved.

Vsekakor je otrok odgovornost, odgovornost kako enega, tako tudi drugega starsa. Da vsak dan vsako uro in vsako minuto starsa popolnoma delita svojo odgovornost in ukvarjanje z otrokom je nekako nesmiselno.  In ce tebe ni doma nekaj mesecev, to se ne pomeni, da ne prevzemas odgovornost za otroka. Fizicna prisotnost nikoli ni garancija, da otrok dobi vec, kot dobi od starsa, obcasno fizicno odsotnega.
V tem konkretnem primeru vidim popolnoma drug problem kot so otroci. Problem vidim v obcutku "izdaje". Obcutek/mnenje, da je partner  izdal druzino ce gre na 4 mesecno izobrazevanje govori o nesigurnosti, strahu, potrebi po kontroliranju partnerja in obcutku ogrozenosti, ki mogoce nimajo nobene realno neposredne povezave s partnerjem. Lahko so proizvod popolnoma lastnega dozivetja v preteklosti, ali neresnih osebnostnih konfliktov iz preteklosti.
Nezavedni osebnostni obrambni  mehanizmi vodijo cloveka tudi skozi zakon in gradi v zakonu mehanizme kot so npr. primitivna proekcijska identifikacija. Rezultat teh mehanizmov je ustvarjanje taksnih odnosov v katerih partner sprejema sebe kot sprejemnika ali protagonista, drugega pa kot posiljatelja, povzrocitelja traume ali antagonista. Od tu dalje, partner ne cuti, da je problem njegov, saj le ta biva zunaj njega - biva v drugemu. V tem drugem, pa lahko svoj problem nadzoruje. Na ta nacin lahko partnerja uporabljata drug drugega kot drugi pol razcepljenega notranjega dela sebe, ki naj bi se pri drugemu udejanil v cisti obliki. Ta silovit proces spodbuja notranji svet vsakega partnerja posebej v zelji, da bi notranji konflikt postal zunanja stvarnost ali realnost partnerstva in na ta nacin postal bolj obvladljiv.
Iz tega je razvidno, da je motivacija globoko ranjenih partnerjev boj za prezivetje in resevanje notranjih konfliktov in nikakor ne teznja po izpopolnitvi in samouresnicitvi v zakonu, partnerski skupnosti. za te partnerje ni bistvenega pomena vprasanje kako lahko naredim iz tega odnosa (partnerskega) najvec kar je mogoce, ampak vprasanje, kako in na kaksen nacin me ta odnos vzdrzuje pri zivljenju ali me ubija. V teh odnosih je instinkt za prezivetje vodilna silnica. Taksen clovek nosi v sebi simbioticno infantilno zeljo, da bo drugi magicno izpolnil vse njegove zelje, ne glede na to, od kdaj , iz katerega odnosa izvirajo te zelje. Te zelje se z besedami izrazajo kot: Ce bi me res ljubil, bi vedel kaj potrebujem ; Ce bi me ljubil, bi naredil tako kakor se meni zdi prav da naredis.... Pri teh ljudeh je odnos do partnerja in realnosti zaznamovan z zelo svojskim, idiosinkraticnim nacinom dojemanja v katerem je drugi partner tisti, ki ustvarja problem in konflikt, svojo vlogo, svojo porekcijo na partnerja, pa ne vidijo. So v vlogi zrtve, ki jih je partner -izdal- . Ce partner ne izpolnjuje to infantilno simbioticno zeljo po zadovoljevanju potreb, ali jo ne more vec izpolnjevati se ustvari konflikt v katerem je partner tisti, ki je kriv, saj vec ne izpolnjuje "moje" potrebe in postane odgovoren za dojemanje, cutenje in vedenje drugega. Pojav anksioznosti pri fizicnem umiku ljubljene osebe je jasen pokazatelj o vrsti/motivaciji partnerskega odnosa. Veliko konfliktov med partnerjema ima vzrok v neresenih osebnostnih konfliktih, pri katerih je partnerstvo, zakon samo nacin za reguliranje teh notranjih konfliktov.
Tako je tudi "izdaja druzine" zelo jasen kazalec konflikta, ne med partnerjema, temvec osebnostnega konflikta osebe, ki se pocuti izdano.

Evo, je misek dala eno strokovno podprto razlago.    
Zdaj pa lahko končamo s to debato.

Bi pa bilo zanimivo tudi če bi se kaj oglasila ta oseba, ki je sprožila to debato. Kaj si ona o vsem tem misli?

ups.. nisem prebral tegale

kaj te moti pri tej izjavi.. to, da se ti ne moreš ločiti za nekaj ur od svoje ženke.. ali da se to dogaja povsod okoli tebe?

saj je lepo, da ima človek rad drugega.. da rad preživlja čas s svojim partnerjem.. ampak nekje je meja zdravega okusa.. vsak rabi svobodo.. prosti čas.. čas samo zase.. to ne pomeni, da v teh trenutkih pač ne ljubiš partnerja in ga ne maraš ob sebi.. to pomeni samo, da v tem času počneš stvari, ki jih s partnerjem ne počneš.. in jih pač rabiš početi..

ne vem zakaj bi bilo potem vsega tega konec, ko se rodi otrok??? otrok naj nebi drastično spremenil celega življenjskega cikla.. se prilagaja.. ampak posameznikove potrebe in navade se ne spremenijo.. če to pomeni, da rabiš 1x mesečno na pijačo s kolegi.. boš to tudi naredil.. ker drugače ne boš srečen.. če ne boš srečen, ne bo srečna tudi zveza..

če pa služba od tebe terja 4 mesečno odsotnost.. pa da ta odsotnost prinese k družini marsikaj.. pa da ta odsotnost pomeni partnerju nekaj za kar je gradil celotno kariero.. mislim, da nebi noben razmišljal o egoizmu in to preprečeval partnerju..

ampak kakor sva rekla.. so takšne in drugačne službe.. ene lahko "pustiš", ker se ne upaš spustit v to.. druge se oklepaš, saj ti pomeni to celotno življenjsko pot..

Domneva: ne jokati, ker je atku tezko ce jokas na postaji lahko se razume kot nepomembnost tvojih custev in obcutenj naspram atkovih. Nisi jokala v postelji in zaradi tega si imela slabo vest - zahteva pred samim sabo, da se obnasas in cutis v skladu z necim kar se imaginarno od tebe pricakuje, ti pa pricakovanja nisi izpolnila, ter kaj si bo ata mislil, ker nisi jokala... zadosti zgovorno. Takrat je nastal konflikt in naslednji odhod za 6 mesecev si mogoce zacutila kot zavrnitev, kot dokaz tvoje nepomembnosti in nevrednosti. Ta konflikt, ki ga nosis se danes, ti onemogoca, po **** letih da ustvaris blizek odnos. Ko bos resila zakaj si ne upas priblizati se atku, bos resila tudi svoj odnos z njim. Mogoce se bojis, da ne bos zopet zavrnjena, nepomembna, nevredna....

3 tedne sto jurjev za telefon??    Ja kaj sta se pa zmenila.. ??

Jaz kar zivcen ratam, ko mi sogovornik na drugi strani zacne neki nalagat.. pa nalagat.. pa vse skup brez veze..

Mislim 100 jurjev.. za klepet.. Fijuuuuu   To posljes vsak dan SMS.. pa se to mors bit umetnik, da vsak dan napises drugacnega.. lahko posljes pa kar istega..

"Imamo se fajn.. kako si ti.. ja sej vem.. v redu si.. komi cakam da prides.. ja sej vem.. ti tud.. fajn bod... pozdrav"

Ej, če resno misliš, da otrok ne spremeni življenjskega cikla, potem je bolje, da nimaš otrok, resno. Tle si pa tako mimo vsekal, da je groza.

Ja on mi je govoril, kaj se na RR dogaja ...

Ne, saj sva si pisala večkrat na dan, zvečer pa še poklicala - ali jaz ali on in kar nisva mogla prekinit. Nobenega nakladanja, bolj romantika in celo erotika včasih ...  

Pa ne vsak dan, na dva, tri dni sva govorila ....

Drago je na Hrvaškem, ni kaj.

Bom drugo leto lap top imela, pa se bova po msn-ju menila ....

Tko je pač, pa še otroci, saj veš: "Ati, danes smo jazbeca vidli ...., pa to mi prinesi, ko prideš, pa kdaj prideš itd", pa je kar hitro ...


_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Moj ata je bil v Iraku 6 mesecev, ko sem bila stara ene 5 let. Pa ga nisem prav nič pozabila... Le ustrašila sem se ga, ko je prišel nazaj domov z zelo zaraščeno brado

_____________________________

Lep dan!
_________________
Ana ... 25.3.2005
Ema ... 25.4.2008

no, tu se pa moram strinjati s kalbom.
Jaz sem tudi bila polna teorij, preden sem rodila, da kako ne bo nič drugače. Ja, vraga. Drugače je in še kako je drugače. Življenje se ti ne obrna samo za 180 stopinj, ampak za 540.
Preden sem ga imela, si niti v sanjah nisem predstavljala, da bo potem tako.

zahi sedi ena, pa ponovno v malo šolo!!! Pa človek božji, kolk si ti res star in nezrel, al se pa delaš da si tolk butast in neved????

nebi ti smel biti v napoto.. to ti govorim.. če ti je pa otrok v napoto.. pol si pa ti zgrešil, da ga imaš

Džizus Mišek, zadela si v polno, kar stisnilo me je ko sem prebrala. Ker sama o izdaji in zavrnitvi nisem nikoli razmišljala.  Dvomim, da se bom sploh še kdaj približala k njemu, ker njemu o tem ni za govorit. Mogoče se počuti krivega in tega ne more/noče priznati. 
In jaz sem jokala v postelji, ker sem imela slabo vest, da nisem jokala na postaji. Eh, mene vest od kar pomnim zase, žre za vsako stvar in kot si sama napisala si želim izpolnit vsa pričakovanja, če jih pa slučajno ne, pa se sekiram. Sicer odkar sem z mojim možem, je čist drugače.
In ravno zaradi tega si ne želim, da bi se moji hčeri zgodilo to kar se je meni, ker imata tako ljubeč in pristen odnos z možem.
Midva z atijem se drugače dobro razumeva, ampak da bi si pa dejansko priznala kaj se je takrat zgodilo z obema, pa mislim da ne bo nikoli. Mogoče bi mu celo rekla, da je on kriv, da je sigurno obstajala druga rešitev, pa je ni poizkal. nočem ga prizadeti, ker vem da se počuti krivega in če bi takrat pustil službo, bi ostali brez stanovanja, ki smo ga komaj dobili itd.