Zahi, saj ti ni otrok v napoto. Življenje se ti res spremeni.
In če boš to zdaj sprejel, ti bo potem ko boš to tudi doživel, tudi lažje.
Če si boš pa "zatiskal oči" v smislu , saj ni nič drugače, bo pa potem vse težje. Potem ti bo pa res otrok v napoto.

Jaz sem imela cel kup težav že s tem, da ponoči nismo spali, da se je zbujal na pol ure, in to do 14ega meseca starosti. Ko sem se sprijaznila s tem, da je moj otrok eden izmed tistih ki pač ne spijo celo noč od rojstva, je bil cel svet lepši. Prej sem bila pa vsako noč znova jezna ker ne spi. Pa na njega sem se jezila, kar bozcek ni bil nic kriv.  
Drugi primer: najin sinko spi pri nama v postelji. Zakaj? Ker samo tako kaj spimo. Najprej sem imela slabo vest, zdaj je pa nimam niti najmanj. Mi se imamo fajn, spimo, pripombe ostalih "pametnjakovicev" me ne ganejo vec. Pa sem se res sekirala.

Zahi, verjemi, da ti govorim iz iskušenj. Otrok ti spremeni življenje, v bistvu ti ga obrne na glavo. Bolje zate, da to veš prej, ker če te preseneti, pol si mrzu.

Otrok mi pa nikoli ne bo v napoto, nevem od kje ti take butaste ideje, predvidevam pa, da si nekje v zgodnjih dvajsetih.

potem se strinjava da ti otrok ni v napoto.. če ti ni.. lahko tešiš iste želje in potrebe, ki si jih imel pred otrokom?..

če je temu tako.. ni problem, če gre žena ali mož kdaj za kak vikend na morje.. sama.. uživat s kolegicam.. mož pa doma nesebično skrbi za otroka.. al ti je to spet tok grozna ideja? .. ker ne moreš par urc brez ženke?

Ne, to ni grozna ideja. Sam nama pač ni do tega. Pa nisem rekel, da brez žene ne morem par dni, ne morem brez sina!!!

< Sporočilo je popravil kalbo -- 26.10.2006 12:30:04 >

To pa ni ravno dobro. Otroci zrastejo in te pustijo samega. Ne smemo se jih oklepat. Z ženo pa ostaneta vse življenje skupaj.

Pretirana navezanost pa ni dobra - na nič in na nikogar.

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

tudi to je spoštovanja vredno.. samo če boš prišel v situacijo, kjer boš MORAL bit kak mesec brez sina.. ne boš umrl.. in on ne bo nič slabši zaradi tega..

saj veš kaj pravijo.. bolj se pogrešaš .. raje se imaš

jaz sem bila v tujini 7 mesecev na doktoratu, partner doma, pa je preživel...
oziroma, mu niti na misel ni padlo, da bi mi prepovedal ali pa bi bil moj odhod v tujino jabolko spora.
4 mesece ni nič!!!
Poznam ljudi, ki leta delajo v različnih državah, ker imajo pač tak poklic in pri tem tudi zelo dobro zaslužijo. In številne mlade družine, kjer je eden ali oba v procesu izobraževanja (napredobanja), dodatnega usposabljanja in gredo ven, brez problema.

Matr se je razvila debata... se mi zdi, da nekateri - predvsem Kalbo - zelo neživljensko gledate na odhode v tujino - dragi moji, 4 mesece res ni 4 leta!!! ( Zahi)

Se sicer nisem mislila vključit, ampak živim in delam z ljudmi, katerim so potovanja v okviru izobraževanja pač del službe, del izobraževanja...
Sem iz 'sveta' znanstveno raziskovalnega dela, kjer mlade DRUŽINE pogosto odhajajo skupaj ali vsak posebej na razna izpopolnjevanja in postdoktorska izobraževanja v tujino. Od Amerike, Kanade, Nizozemske... in še bi lahko naštevala. Sama sem bila na doktorskem študiju v tujini, skoraj leto dni vsega skupaj. Še sedaj po doktoratu hodim na razno razne kongrese, seminarje, izpopolnjevanja in kaj vem še vse.. tudi zaradi tega, ker je to pač način življenja, ki me izpolnjuje, mi daje samozavest in predvsem sem tudi zaradi tega boljša partnerica, ljubica, ... ker sem zadovoljna sama s seboj.
Večina družin, ki jih poznam zelo dobro funkcionira na ta način, saj ta izobraževanja ne trajajao leta in leta... naj samo naštejem nekaj primerov:
5 mesecev tujine skupaj, 5 mesecev z dopusti narazen, dva otroka...srečni!!!
2 otroka, 3 leta skupnega življenja v tujini, 1 leto samo mož.. srečni!!!
1 otrok, 6 mesecev anglije, žena na doktoratu doma z otrokom... srečni!!!...

Moje mnenje je, da je za otroke celo zelo dobro, da doživijo taka in drugačna potovanja, spoznavanje novih dežel in kultur;
verjemite mi, poznam jih kar nekaj, ki so imeli starše po tujini - predvsem so ti otroci zelo samozavestni. Mogoče tudi zaradi sproščenosti staršev, ki si pustijo dihat, vzpodbujajo drug drugega in predvsem pustijo drug drugemu, da se odloči zase.
Dejstvo je, da če smo zadovoljni sami s seboj in imamo zaposlitve, ki so veliko več kot samo službica za plačo, lahko tudi družini damo veliko več!!!
Zelo nezrelo in smešno se mi zdi razgljabljati o IZDAJI v primeru 4 mesečne odsotnosti...Razen če za tem ne stoji prevara moža..??? ima mogoče ljubico?? Je odnos med anonimna teboj in možem OK?? Če je med vama vse OK, potem je razpravljanje o IZDAJi brezpredmetno!

resnično me zanima kaj bi ti otroci na to rekli

OTROCI
Nekateri otroci so najstniki, nekateri majhni otroci, ki so se in se bodo v tujini naučili tudi tujega jezika...Predvsem so vsi, ki jih poznam, tako kot sem napisala, zelo samozavestni, odlični učenci, predvsem pa sproščeni otroci, ker imajo zadovoljne starše!
Ne vem zakaj toliko o tem, kaj bi ti otroci rekli o tem???

To je lahko komentar nekoga, ki tovrstnega življenja ali sveta pač ni izkusil...

No, ko smo ze ravno pri otrocih in njihovem misljenju... Jaz osebno sem poznala nekoga, ki ima oceta, kateri je v njegovem otrostvu veliko potoval. U bistvu je bil kar vecinoma na poti. In se takrat ko je bil doma, se mu ni znal posvetit. Svojemu sinu. Tak odnos pa itak da postane odtujen in ni nikakrsne povezave oz. veze med njima. Njun odnos je ostal hladen za vedno.

Ce pa je potovanje eno ali se ne ponavlja prepogosto in se toliko bolj potem posvetis otroku, ko si prisoten, jaz osebno ne vidim razloga, zakaj bi bil tak problem  Kr neki..

Sicer pa vsak po svoje... Vidm da se enim da full na dolgo in siroko debatirat o tem in da tema zahaja ze totalno v drugo smer...

Mogoce se ne zaveda. Mogoce mu ni jasno kaj se je zgodilo. Sama pravis, da se je trudil. Razresi konflikt, ki ga nosis. Zelo, zelo ti bo olajsalo in utegne drasticno izboljsati odnose in z ocetom in z drugimi ljudmi okoli tebe. Dovoli si da spet zgradis pristen odnos.
Verjetno, da z nezmoznostjo povedati si kaj in kako kdo cuti (zaradi notranjega neresenega konflikta) sta si v teh letih prizadejala veliko nepotrebne bolecine.



ne mores zavarovati hcer, da nikoli v zivljenu ne bi prisla v podobno situacijo. lahko pa jo naucis in ji pokazes kako resiti taksne konflikte.  Tako jo osposobis, da se zna sama nositi s tezavnimi situacijami, ne da bi zaradi tega ustvarila notranji konflikt. Eno osnovno vodilo je, ne govorite svojim otrokom kaj in kako morajo cutiti. Naj vam sami povedo kako se pocutijo. Ne grajajte otroke zaradi njihovih custev, dovolite da vam o svojih custvih in obcutkih povedo z zaupanjem. Jemljite ih resno in obravnavajte ih s spostovanjem.



Ne zdi se mi da je problem v njegovem odhodu. Verjetneje je problem v tvojem dojemanju. Ze sedaj ko to pises si pomembnost stanovanja postavila pred svojimi custvi. Nase si nalozila odgovornost za stanovanjski problem, krivdo za svoje obcutenje pa na oceta. Izognila si se temu, da bi bila moteci, zavirajoci element v druzini, si pa vse to prenesla nase in na odnos do oceta.

Mika, ne vem ce sem razumljiva. Taksen konflikt je resljiv. Ni potrebe, da zivis z njim. Ce te zanima, javi mi se na ZS in se bom pozanimala kdo se prav s temi konflikti ukvarja oz. bom pobrskala kdo je najbolj uspesen pri tem.

No, kako pa gledate npr. na špediterje? Ti so tudi po cel teden nekje v tujini, pridejo za par dni domov, pa še non-stop so v nevarnosti, ker so na cesti, ker morajo spat v kamionih, pa saj vemo, kaj se jim lahko zgodi.

No, zdej ste nekateri, ki potujete, pa nevemkajževse vzeli zadevo zelo osebno in ste iz osnovnega problema nardil celo študijo. Draga anonimna, zakaj neživljensko?
Glej, mel sem par sošolcev v osnovni šoli, ki so bili sinovi oficirjev JLA. Ti otroci so hodili vsako leto v drugo šoli in verjemi mi, da jim ni bilo lahko. Pri stricu je leto dni živela družina iz slovaške, selili so se po vsej evropi. Drage moje tud tem otrokom ni blo ravno z rožicam postlano. Sam, kot ste rekle, to je njihov način življenja, ki ga sploh ne obsojam.
Poanta vsega mojega pisanja je, da smo ljudje različni, eni smo za to, drugi pa spet za drugo. Jest sigurno nebi mogel bit špediter, ker sem preveč navezan na dom, soseda recimo pa ne zdrži niti meseca dni doma....A me zdaj razumete.

če bi bil špediter, bi bila tvoja izbira kariere takšna ne?

kaj pa če opravljaš takšno delo kot ga sedaj.. pa to delo v nekem momentu pomeni nekaj tedensko odsotnost od doma? bi res vrgel vse stran.. in šel domov?

Mimogrede: jaz sem spediter, pa sem od doma odsotna samo po 5 ur dnevno.. Tko da ocitno ne ves, kaj sploh pomeni ta poklic.

Si mogoce mislu sofer kamiona??

Ta hip nekaj tedenske odsotnosti pač nebi sprejel, ker ne morem pustit noseče žene, ki ji je močno slabo z malčkom doma. ko bom imel pa večje otroke pa mogoče.

no.. pol se strinjaš s tem, da lahko zapustiš družino za nekaj tednov.. pa da s tem ne ogroziš ničesar..

Ko je bil sin star 3 mesece, hči pa 2 je mož šel na 6 mesećno specializacijo in to v ZDA. Pred odhodom sva nabavila internet, da sva si lahko pisala maile. Lahko ni bilo, a preživeli smo, ko se je vrnil sva pa še enega  nardila. zdaj je to davni spomin, če bi mu pa takrat prepečila ne bi doktoriral in ne bi obdržal tiste službe, meni bi pa zagotovo to sponašal ob vsakem majnšme prepiru in bi si to očitala, da sem mu onemogočila kariero. 

_____________________________

Počni kar ti je volja, le poskrbi , da s svojimi dejanji ne prizadaneš drugih