Koliko vam vaši starši pomagajo pri skrbi za otroka?
In nasploh? Pri ureditvi stanovanja, podpori v kriznih trenutkih...

Ja, zakaj pa naj bi starši pomagali. Oni imajo svoje življenje in svoje potrebe. Mi mladi pa če smo se odločili iti na svoje, je prav, da starše s tem ne obremenjujemo. Ne razumem pa res ne nekaterih, ki samo čakajo kdo jim bo kaj pomagal in kaj jim bo priletelo iz lufta.
Pa brez zamere ampak tko je!!!

Če želimo varstvo, ni problem za kašen dan ali pa večer.. ampak tega se poslužejeva zelo malo, saj je vendar najin otrok... ko izrazijo pa željo, ga pa tui peljeva na počitnice, drugače pa skrbiva sama zanj in ga tudi imava v varstvu..

Po obojestranskih željah in močeh.

Za anonimno 1: isto kot pri tulip, za anonimno 2: zakaj pa takoj v napad? Saj pomoč staršev ni zmeraj prelaganje odgovornosti ali pa izkoriščanje.

Koliko meni pomagajo starši:
- finančno še kr precej, pri skoraj vsaki večji stvari mi kdo od obeh kaj "primakne zraven"
- nekje 1x na teden smo na kosilu pri enih od staršev
- ata kdaj posodi avto, če rabim za v trgovino
- dobim kake stvari z vrta, tašča mi da kaj za v skrinjo (njami, je super kuharica)
- pri opremljanju stanovanja so nama precej finančno pomagali vsi, moj brat pa precej pri izvedbi (montaža, nošenje po stopnicah, še čistit mi je pomagal)

Jaz sem zelo hvaležna za kakršnokoli pomoč od staršev, trudim se, da ne izkoriščam in da usluge tudi vračam, pač na svoj način, priskočim na pomoč ko kaj potrebujejo, jih kam peljem itd.




_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Pri renovaciji in opremi stanovanja nama je v veliki meri pomagala mami. Kupila sva ga sama z pomočjo kredita. Ta denar je bil v bistvu dediščina po pokojnem očetu.
Pomagajo pa mi tudi tako da dobiva zelenjavo z domačega vrta in včasih kakšno zamrznjeno kosilo. Ja pa na kosilo greva včasih k moji mami oz. k njegovim.
Drugače pa več ali manj vse sama.
Ko bova imela sem prepričana da bodo z veseljem kdaj priskočili na pomoč.
Pri nama je tako da raje za vse poskrbiva sama in nikoli za nič ne prosiva. Se pa sami radi ponudijo.
Vedo da sem jim zelo hvaležna in rada priskočiva na pomoč pri npr. pobiranju in sajenju krompirja, košnji okoli obeh hiš, če belijo....ipd.
Nama ni nikoli težko.
So nama pa ogromno pomagali tudi prijatelji ko sva prenavljala stanovanje. Posebej pri nošenju stvari v četrti štuk .
Se mi sploh ne zdi problem v tem da si ljudje med seboj pomagajo. Saj smo vendar družina oz. prijatelji. Jaz z veseljem vsakemu priskočim na pomoč če le zmorem.
Mi je pa zelo grdo da ljudje pričakujejo ne vem kaj od svojih staršev čeprav vedo da si oni ne morejo privoščit niti počitnic. Mislim da vsak starš rad pomaga otrokom, seveda vsak po svojih zmožnostih.

varstvo...veliko in HVALA jima zato. Sta vsa vesela in blažena, če jima ga pripeljem. 

ureditev stanovanja....ko sem urejala stanovanje mi ni bilo treba plačevati stroškov doma, kljub dokaj visoki plači. Pa na koncu sta kupila še vse gosp.aparate (pečico, hladilnik,..).

Ne ležita na denarju a pomagata. Včasih mi je težko vzeti denarno (materialno) pomoč, a na koncu se vedno zamislim češ, da jaz bi tudi svojemu otroku ponudila in dala vse kar bi lahko in mu pomagala pri teh stvareh. Seveda pa je tukaj pomembno to, da ni to nek izkoriščevalski odnos, kjer "zlobna hči" izkorišča starše, ampak nek spoštujoč odnos, kjer smo veseli drug drugega, ko se vidimo, ko skupaj jokamo od sreče in žalosti, ki smo res prava DRUŽINA.

Jaz niti ne pričakujem, da nama bodo kaj pomagali. Nama do sedaj niso, pa verjamem, da se v prihodnje situacija ne bo spremenila.
Otroke sva vozila v vrtec (kadar je bil  kateri bolan, ga je pazila tašča, če si midva nisva mogla pošlihtat v službi), finančno pa niso nikoli pomagali. Sva prej midva tašči in tastu. Je pa res, da je tas vedno, kadar sva potrebovala avto (ko sva imela le enega) posodil, ali celo sam šel po otroka v vrtec.
Tudi za RD so oz. sta morda res samo 2x v vseh letih dobila darilo, pa jaz nisme pričakovala, da morajo kaj kupit, tako, da mi je vseeno, če dobijo kaj ali ne.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Pri nas tudi glede varstva ni problem, tašča pomaga tudi finančno, naši pa z delom in pridelki z vrta čeprav mi je to nekako samovnevno, da namesto da korenje gnije ga vzamem jaz , moj oče pa malemu non stop nekaj kupuje. Ja pa ko smo na obisku pri obojih vedno tam tudi jemo, kosilo oz. večerja, če to šteje

Fehtamo ravno ne, se bolj sami ponudijo

Moja 2 sta bolj taka da vsem kar nekaj tiščita (s tem ne mislim financ ampak majhne stvari ki pridejo zelo prav)

Glede varstva-zaenkrat se je mali le parkrat čuval pri tašči, še ni bilo potrebe po kaj več...
Nama pa tašča in tast pomagata tako, da plačujeta vse stanovanjske stroške. Saj mi je kar malo nerodno to priznat  Živiva v zgornjem nadstropju pri njih in nočeta nič za stroške, čeprav sva jima v teh 3 letih, kar imava svoje stanovanje že vsaj 5x rekla, naj povesta, koliko naj prispevava za stroške. Pa skozi pravita, da zdaj še ne, da kasneje. Res pa je, da sem jaz brez službe (no, čeprav sem na faksu skoz delala in dobila dobrih 100 tisoč vsak mesec), moj pa tudi nima neke bajne plače. Onadva imata pa denarja tudi dovolj.
Sicer pa nama nikoli nista dajala denar za opremo stanovanja ipd, včasih kaj kupita malemu.
Moja starša pa mi data kaj z vrta, pa malemu dostikrat kaj kupita.


_____________________________

Razvajeni otroci vedno kaj zahtevajo, ustvarjalni vedno kaj ušpičijo.

Meni pomagata, pa hvala bogu!Upam da bom jaz tudi svojim otrokom lahko tok pomagala koker meni moja starša, pa jih ne izkoriščam!!!

Zelo pomagajo eni in drugi in sm za to zelo vesela

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Pri skrbi za otroka popolnoma nič nobeden, ker so stari starši predaleč in prebolani. Prispevajo finančno nič, razen morda poleti kako blitvo in za rojstni dan kako malenkost. Pri tem nam tašča zameri, ker ji ne pošiljamo denarja vsak mesec, ker ne zaslužimo boljše (mi je ravno ta teden povedala bogica). Ona bi sicer vse dala za nas, pa nima.Pri stanovanjskem problemu  pa mi je oče precej precej pomagal. No, posledično seveda žal mami, ker je umrla, ampak tudi oče se je odpovedal svojemu deležu stanovanja v najino korist z bratom. POdporo v kriznih trenutkih sem daleč največjo imela pri mami, zdaj tega ni več, no, pa tudi fotr vedno najde kak pameten nasvet, se lahko nanj zanesem. Tašča bolj rabi našo pomoč v kriznih trenutkih kot obratno.

na svoje starše se lahko v vsakem trenutku obrnem in bom dobila pomoč in podporo, tako čustveno kot finančno (če bi bilo treba). enostavno VEM, da sta mi brezpogojno kadarkoli pripravljena pomagati - seveda kolikor je v njuni moči in zame je že ta občutek zlata vreden. takšen starš si tudi sama želim biti.

Nama pa najini veliko pomagajo  

In hvaležna sva za to.

In ne jemljem tega tako, da so mi dolžni, kot je napisala ena anonimna. Zakaj le? Saj jih ne prosiš.
Malo se zamislite nad takimi izjavami: a vi pa svojim otrokom ne boste pomagali ali kaj  Če bodo šli na svoje, jih boste pa enostavno odžagali, pa naj se znajdejo sami

Ja, potem pa boste res fajn starši!

Jaz vem, da bom mojemu dokler bom živa in če bom lahko, pomagala, kolikor se bo le dalo. Tudi če bo star 50 let, bo še vedno moj otrok.

Nam pomagajo po svojih zmožnostih eni in drugi. In res sem hvaležna za to.

_____________________________

:)

Ja, so mi že pomagali moji, zelo. Zdaj pa ne več. Če bi za kaj nujnega rabila, pa sem prepričana , da bi mi. To mislim iz finančnega vidika. Kar se pa varovanja Tiborja tiče, pa nikoli ni bilo niti najmanjšega problema.