Pa da napišem še, kako se je nam dogoajalo rojevat 
V nedeljo mi je bilo cel dan slabo, zvečer sem bruhala kot v prvih mesecih in moj mi pravi, da sedaj bi bil pa skrajni čas, da prirpavim torbo za malega. Moji starši pa so tudi prišli predčasno domov ta večer, saj je prej v sredo CTG tako mal čudno kazal (ne popadkov).
No in v ponedljek dopoldan so moji prišli k meni na kavico, da mal počvekamo. Ko so šli, sem rekla, da sedaj grem pa torbo pripravit. Le na WC še lulat skočim. In ko sem opravila svoje, vstanem s školjke in glej ga zlomka, pr men še kar teče. Stisnem mišice, pa še kar teče. So se mi kar solze sreče ulile, ker sem ugotovila, da to je pa verjetno to. Sem mislila le še na to, da danes bom pa svojega otročička spoznala. Ura je bila okrog poldne.
Sem šla z WCja direkt pod tuš, nato spakirat torbo, klicat v prodnišnico (če je to res to in so rekli, naj kar pridem) ter takoj nato moje starše, da se naj pripravijo, ker me bodo morali peljati v prodnišnico. Vsake tolko časa so se mi solze ulile od same razneženosti. Ko sem končno klicala moža, sem mu rekla, naj se počasi pripravi, da me ati pelje v porodnišnico in da ot tam sporočim, kako hitro ga bomo rabili, saj popadkov ni bilo.
Pridem v porodni blok (kjer sem imela mal problemov z birokracijo, saj so mi pri moji G pozabili dati izvid od transfuzijskega lab.), me pregleda dežurni G in pravi, da tale pa še ne bo šel danes ven, čeprav je od mene teklo, kot da sem priklopljena na vodovod.
Nič, gremo na oddelek za patološko nosečnost. Takrat je prišel že tudi mož k meni. Tam nam povejo, da bom dobila gel, ker imam rigiden maternični vrat. Torej v skarjnem primeru 3x gel in če še to ne bo šlo, bo verjetno potreben CR.
Men so se potem proti večeru začeli popadki na 6-7 minut (rahli, niti ne težki za predihavat), odprla sem se za 1-1,5cm, drugega nič. Potem so ponehali. Opolnoči sem dobila prvi šus antibiotikov žilo. Gel sem nato dobila prvič v torek dopoldan. Ob popoldanskem pregledu skoraj ni bilo razlike. G me je fejst prerukal, da bi kaj sprožil, dal še eno dozo gela. Jaz zvečer spet popadke na 6-7 minut (tokrat precej močnejše). Celo noč sem jh predihavala, hodila na CTG in NIČ!?! Res pa sem imela vse popadke v trebuhu in nič v križu - ostale punce tamo so mi povedal, da baje teh v trebuhu CTG ni pokazal nobeni? Zjutraj sem bila spet na pregledu in del vratu se še vedno ni zmehčal. Dobila še tretjo dozo gela, so me poslali na kosilo, po njem pa naj ne bi več nič jedla ne pila, ker naj bi se za vsak slučaj, pripravila na CR.
Priznam, živci so me že zdelovali, saj me je bilo strah za otroka. Kaj tako dolgo počnjeo z nama, ali je mali OK, ali bo zdržal. Vse to mi je rojilo po glavi in zato sem bila vsake tolko časa čisto v solzah. Popoldan me spet pregleda G in pravi, da sedaj pa zgelda zmehčano in dejmo probat z umetnimi popadki. Jaz pa čist paf, ker sem si želela naj me zrežejo in malega vzamejop ven, samo da vem, da je Ok. Pa seveda ni bilo tako.
V sredo ob 19ih sem prišla v porodno, sledil je klistir (na mojo željo), za britje nihče niti vprašal ni. Ob cca pol osmih dobim umetne v žilo. In se je začelo, čedalje pogosteje in pogosteje, v dveh urah pa vseeno odprta šele 3 cm. Sem milsila, da me bo kap. Vmes so mi morali dati že protibolečinsko, saj me je od izmučenosti in živčnosti začelo celo telo dregeta in nisem mogla predihavat popadkov. Po tem pregledu so mi rekli dokončno, da se dogaja in da bomo rodili naravno.
Jaz spet čist na tleh. Čez kako uro spet pregle, odprta 6cm. Wow, to gre pa hitreje. Ker je pred tem že nekaj časa minilo, kar je popustila protibolečinska, sem dobila še eno, tokrat počasi v več delih, saj sem prvič bruhala, ko sem dobila celo naenkrat. Popadki še vedno peklenski in na minuto, a vsaj vmes sem bila sproščena. Malo pred polnočjo terna - odrta sem! Me babica da v sedeči položaj (super) da je malemu pomagal gravitacija drseti navzdol. Ti popadki pa so bili spet bolj narazen in komot za predihavat.
Potem se malo čez polnoč imela še en pregled in babica mi dovoli pritiskat. Pritisnem prvič, glavico že otipa. Drugega sem predihala, ob tretjem spet pritisnem, glavica že vidna, laski že zunaj. Pritisnem tetjič, babica mal zareže in ven skoči glavica in cel naš otroček naenkrat. Je res kar ven odletel, kot mi je obljubila babica na materinski šoli.
A meni se je zdel tako majhen in nebogljen, ko sem ga zagledala tam med svojimi nogami. Moj mož je prerezal pokovino, malega hitro k meni na prsa, da se je stisnil in pogrel. Ja brez moža meni verjetno ne bi uspelo, saj bi me pokopala lastna glava. Ves čas me je bodril, dihal z mano, stiskal roko, močil ustnice, brisal... Naslednjič hočem definitivno it bolj skulirana rodit in po možnosti z lastnimi popadki in vsekakor z možem.
in to je to. Po 61 urah sem končno spoznala svojega sina.
Naš Bor je bil tu. Prišel je k nam v četrtek, 19.07. ob 0:27, težek 3070 g in dolg 50 cm. In meni se je seveda zdel najlepši doječek, kar sem jih kdajkoli videla na tem svetu.
_____________________________
19.07.2007 je na svet pokukal naš Bor ...
23.10.2010 pričakujemo še enega fantka
ni nič kaj navdušen nad mojim podvigom. Bi najrajši videl, da ležim v postelji in noge v zrak
.... Antigona pa saj ti še nimaš sile glede na PDP, ali pač?! 
v rokah.....jo občudovala.... Pa saj bo kmalu....... Kako pa bomo potem čvekale, če imamo vse silo rodit
za srečo. 
.
