Tako se zdaj počutim!!
Sem se ful razjezila na mojga angelčka, ki je lahko hudiček! Je bila tako zaspana, da ni mogla niti gledat,  pa jo dam spat in je bila v sekundi okrog in je vreščala ob ograjici!! To je ponovila vsaj 15krat! Sem jo vzela ven, se z njo igrala, pa je ratala spet zaspana, pa to ene 6krat!!
Sej vem da bi se morala pomiriti, pa mi ni ratalo, sem zakričala nanjo, no sploh kot da bi se mi utrgalo.

Kako naj si pomagam?

pomiri se.. itak pride takšen dan, ko imaš vsega poln kufer.. itak..

sej bo bolš. verjem..

Vse to kar si napisala za obnašanje svojega otroka in sebe... je človeško. Tako da, mi je brezveze filozofirat, meni je vse to normalno, tudi, da kdaj izgubiš živce, imaš slab dan... Že zaradi naslova tvoje teme, bi rekla, da si za mamo "narejena", ker si materinsko začutla, da pa mogoče nisi ok reagirala. Ni ti vseeno.
Pa saj so naše mame tudi kdaj na nas zakričale, pa ji nisem danes nič zamerla. 
Jutri je nov in lep dan

Upam, da nisi sama z otročkom. Da imaš še koga ob sebi, ki ti lahko pomaga, te razbremeni. Ti samo potrebuješ vsak dan nekaj trenutkov, ko se lahko odklopiš, delaš še kaj drugega, se spočiješ, umiriš. Potem je lažje. Drugače pa gre vsaka mašina enkrat v maloro, če dela 300 na uro non-stop, mesece in mesece.

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Z LULU se zelo strinjam. Vsem nam mamicam, kdaj pa kdaj popustijo živci. Veš jas imam 20 let starega otroka,kateri ima te in one težave, potem imam 9 letnega otroka, ki je zelo nagajiv in dojenčka 8 mesecev, ki je še najbolj priden (no kdaj pa kdaj joka ko ima krče). Zato si ne ženi k srcu za takšen pripetljaj. Veš vsem nam mamicam popustijo živci, pa zato ni rečeno, da smo slabe mamice. To je čisto normalno verjemi.

Oh, brez skrbi, vsaka kdaj tako popeni. Jaz sem tudi. Pač nismo stroji, ampak samo ljudje.

Te razumem, kako ti je. Tudi meni je že ene parkrat počil film in sem kar vpila, potem bi pa najraje umrla od hudega. Pa sem potem razmišljala, zakaj je prišlo do tega. Bila sem sama, mož na terenu, tamali nekaj pač ni pasalo, jaz pa je nikakor nisem znala in zmogla pomirit, pa mi je šlo parkrat čez rob.

Kaj ti naj rečem? Da to ni v redu? To veš tudi sama. Vendar nisi nobena izjema. Vsem nam je že kdaj prikipelo(tudi tistim, ki tega ne priznajo) in še velikokrat nam bo. Pa se trudimo, da ne bi. Vendar kot je ena napisala, nismo stroji smo ljudje.

Bolj slaba tolažba, vem. So pa dejstva, s katerimi se čimprej spoprijazni.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ah, daj no! Vsakemu je že kdaj "poču živc", pa zato nismo slabi starši. V takih primerih, ko čutiš, da ne moreš več, bi bilo najbolje, če bi se lahko umaknila in bi uspavanje prevzel nekdo drug. 

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Eh daj no mir. A zdaj boš pa cel cirkus naredila, če kdaj nisi popolna. Ni narobe, če ti kdaj film poči. Narobe je, če se potem cel dan obsojaš, pa krivo počutiš, pa s pepelom posipaš. In veš zakaj do tega pride? Ker so nas učili, da moraš z otroki pa vedno vse z lepo besedo, če ne si pa vse, samo človek ne. Predvsem pa si obsojanja vreden. No, jaz ne mislim tako. Meni se zdi, da smo izgubili pristnost, da smo izgubili zdravo razsodnost. Ker če se obsojamo, ker smo 1x fejst zakričali, potem se moramo resno vprašat, kdaj smo izgubili stik z realnostjo. Otrok bo mnogo bolj normalno rasel, če boš ti človeška z vsemi plusi in minusi vred, kot če boš hlinila neko popolno bitje, ki se ne sme razjeziti, če otroka 15x uspava. In še to, znorela si zato, ker si nisi drznila se razjeziti takrat, ko je že sedmič vstala in se drla ob ograjici. Učili so te, da to ni ok. Čisto ok je, ni ok, da jo moraš uspavat 15x, da končno zaspi. A ona tebe lahko maltretira, ti pa moraš to prenašat, ali kaj in njej ni treba niti vedet, da si ti živčna zraven in da to ni ok? Morala bi ali jo pustit se dret, ali pa je sploh ne uspavat, pa naj se igra, kaj pa potem. Ma ne vem no, saj je vseeno. Važno je samo to, da se zavedaš, da si fajn tudi če nisi popolna.

Se strinjam! Probaj pa ko mislis zakricat na malo, zajet globoko sapo in se umiri.... bolj ko bos glasna slabse bo in zate in za tamalo.l

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tudi meni popustijo živci, pa kaj naj zdej, se fentam?! Pridejo taki trenutki in takoj za njimi je spet vse ok. Malega stisnem k sebi, ga objamem, polupčkam in mu zašepetam, da ga imam rada. Skupaj se pomiriva in spet je vse lepo.

Ne se obremenjevat, vsi smo krvavi pod kožo.



_____________________________

"Fake it until you make it."
Sweet Like Chocolate

A misliš da se to meni nikol ne zgodi,včasih bi ga najrajš na avijon posedla z enosmerno karto in na drug kontinent poslala.....
V takem ti je najboljš da se malo odmakneš se probaš pomirit in se na novo poprimeš z težavo.

To imam jaz vsak večer. Škoda, da nisi napisala koliko je stara.
Jaz se namreč ne igram itd, ampak se umaknem in ga ne pustim, da mi zleze s postelje. In tudi nekajkrat zakričim. Potem pa čez .... neskončno dolgo časa... zaspi sam od sebe.
Ampak to dan za dnem. -gremo spat ob 20:00 in se boriva  tudi do 22:30.
In? Sem zato slaba? Se mi ne zdi. Pač obdobje. Bo že minilo. Nekoč...

Sej sem se pomirila, ampak sem večino časa, če že ne skoraj ves dan sama z malo, tako da mi je ne more nihče prevzet, da bi jo uspaval! Jutra si realno napisala, da gre ¨mašina v maloro¨, če dela non stop, ampak meni moj reče, da sej sem doma na porodniški, pa da itak nimam drugega dela!

Pa potem še tu berem o enih prefektnih mamicah, ki da nikoli ne zakričijo, ipd, pa si mislim, jaz pa že ne bi smela biti mami!

Zdej je pa že OK! Hvala za trezne besede!!

Veš tudi če si na porodniški in si doma je to delo ker moreš skozi za nekaj skrbet in je to zelo stresno!
Če pa tvojemu možu to ni nič pol pa naj on ostane doma in skrbi za tamalo pa kuha,pere,puca in vse kar ti delaš pa bomo vidli pol kaj bo rekel!
Jaz tudi na mojo zakričim ker je včasih res dobesedno tečna!
Pa kaj to se pol pozabi in fertik!
Kot so že pred mano rekle smo ljudje po žilah nam teče kri in normalno da nam kakšen živc včasih poči!
Zato pa nismo slabe mame!
In ti tudi ne in če si zdaj mama ti je to usojeno!

Kar korajžno naprej tamalo kakšen dan za kakšno urco predaj možu in pojdi na en sprehod na en klepet s kolegico in daj možgane na off!

Pa srečno!


_____________________________

26.9.05 se nama je rodila rožica Lara!
28.4.2010 se nam je pridružila še druga rožica Maja!
http://racka.moj-album.com

Ah, mislim da se kar vsaki lahko to zgodi in ne misli na to, da ne bi smela biti mama ker menim, da popolne mame ni, smo tudi mame z napakami. Če tiste "popolne" mame ne delajo teh napak, da na svoje otroke zakričijo ali jim dajo kakšne vzgojne, pa delajo napake drugje, ki jih pač same ne vidijo, jih vidimo drugi, pa se imajo za "popolne" mame.

Parkrat se je zgodilo sama sam bila nobenega okrog da priteče v pomoč.Mož v službi in na terenu pa še prvi otrok  in sploh nisem vedela kaj in kako lahko naredim a nobenega okrog pa se je zgodilo  da zakričim in pol z otrokom skupaj jokam.
Vse smo mamice nismo roboti ne delamo automatski  samo smo ljudi. Pa to ne pomeni da smo slabe mamice.

_____________________________

Najdojenček

Joooj mislim, da so tile posti potolažli marsikatero mamico. No, vsaj mene so, čeprav men se je včasih pripetilo, da sem kar močneje zavpila... Moj  namreč ni jokal, temveč je rjovel. Zaradi tega sva bila tudi pri zdravniku, kjer so rekli, da ima histerične napade joka. Priporočali so mi, naj imam vedno nekoga, ki mi ga lahko prevzame, saj je to veliko preveč za samo eno osebo. Zdaj je boljše, se je začel smejčkat in joka le redko. Ampak mesec nazaj, ko je jokal po 4 ure skupaj... samo bala sem se, kdaj mi bodo tako popustili živci, da bo do česa prišlo... Čeprav sem si govorila, da moram zdržati, da nisem pomembna jaz, temveč moj otrok, da me mali mišek potrebuje, da si sam ne zna pomagati in da ne joka brez razloga, da ga moram potolažit...pa ni šlo, skor se mi je zmešalo.
Hvala bogu, da je mimo. Zdaj se pa velikoooo smejiva in prav dolgčas mi je po njem kadar spi.

DRAGa anonimna, te pa obstajajo samo v teoriji. tako kot je GINA Napisala, povsod kam se obrneš piše, da ne smeš na otroka zakričati, ker otrok ne razume, zakaj se je mama spremenila v zver , bognedaj da bi mu pa še kako čez rit dala. TUDI JAz sem se enih parkrat zdrla na na našo (DVE leti stara), ko sem ji 100krat rekla, da ne sme tv ugašat, pa nič.... moji prijateljici je psihoterapevt rekel, da otrok mora preživet določeno količino 'frustracij', da lahko kasneje živi normalno življenje, oz. da se znajde v določenih situacijah.

ko naša postane sitna in zaspana jo dam v voziček, vklopim muziko in zaspi. v postelji sama ne bo zaspala niti pod razno. ne morem je pa pustiti, da bi jokala, ker se potem samo bolj vznemiri in ne more zaspati. poskusi tudi ti z vozičkom, da se ne bosta obe mučili.

privošči si kdaj pa kdaj malo časa zase, okopaj se v peneči kopeli.....naredi si frizuro (pojdi k frizerju)....

nisi slaba mama, si le mama, ki je človek....in ljudje nismo popolni.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Zame je veliko bolj popolna mama tista, ki je iskena, torej tista, ki odkrito izraža vsa svoja čustva (tudi negativna) kot pa tista, ki svoja čustva prikriva - pometa pod prijazno krinko obraza, v njej pa se kuha jeza. Kajti ta jeza bo nekje, ko bo lonec zavrel, privrela na plan. In to bo škodovalo otroku, ne pa to, da je mati stroga, ko je potrebno in se dosledno drži določenih načel.
Otrok vedno (po tretjem mesecu starosti zagotovo) preizkuša meje. In otrok dejansko hoče, da mu postavimo meje. Je kot mlado drevesce, ki rabi oporo.
To je ljubezen. Ljubezen ne pomeni vsega dovoliti in ustreči, ljubezen je tudi postaviti meje. Otrok je lahko nekaj časa tudi sam, ni treba, da ima ves čas pozornost. Ko je nekaj časa sam, bez pozornosti, kmalu spozna, da se lahko tudi sam zabava. Sicer pa se bo bal biti sam - ker vedno mama pride k njemu, čim zajoče in bo mislil, da je res grozno biti sam.
Otrok ima rad umirjeno in zadovoljno mamico. Mama pa bo umirjena in zadovoljna, če ne bo suženj otroku. Kajti otrok v resnici noče matere imeti za sužnjo, on zahteva le pozornost, če ga je strah, da je malo sam. A če mu dovoliš, da sme biti malo sam, četudi mu sprva to ni všeč, ga kmalu ne bo nič več strah in bo spoznal, da je prav lepo biti tudi kdaj sam in da svet ni nevaren, če mame ni zmeraj ob njem. To je osamosvajanje. Vsako bitje se postopoma osamosvaja, začne že zelo zgodaj, če mu le dovolimo. Joče pa zato, ker se tega sprva boji, saj se vsi zmeraj bojimo česa novega in neznanega (tudi odrasli). Pa vendar težimo k novim izkušnjam naproti.  

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Vsak človek kdaj izgubi živce, pa saj nisi robot.
Se zgodi, vendar zato še ne pomeni, da ne bi smela biti mama.