Ravnokar sem napisala svojo porodno zgodo. Upam, da ni predolga:
Ob polnoči sem legla v posteljo. Bil je četrtek , 6.9.2007. Ta dan bi me naj sprejeli v porodnišnico in naslednji dan opravili CR, zaradi oči in seveda predhodnega stanja po CR.
Ob 3-eh zjutraj sem se prebudila, ker me je pritisnilo na stranišče. Zatem sem na hitro pobrala stvari iz sušilca ter jih zložila. Čeprav sem zaspala nekaj po polnoči, nisem bila pretirano zaspana. Nato sem zopet legla, zaspala pa nisem. Natanko ob 3.25 minut sem se obrnila z levega boka n hrbet. V tistem trenutku se je Ana premaknila, stisnila glavico navzdol in prav slišalo se je, da je nekaj narahlo »počilo«. In naenkrat se je iz mene ulilo. Čutila sem, kako je trebuh plahnel , kot da se je izpraznil balon. Postelja je bila vsa v plodovnici. Zbudim moža in mu rečem: »Voda mi je odtekla, pokliči rešilca!« On pa na pol v snu vpraša: »A si sigurna?«. Pa mu rečem: »Poglej, pa boš videl.« Takoj je poklical rešilca, me pomagal obleči, pripravil torbo, oblekel sebe in prav raztresen je bil. Jaz pa seveda tudi nisem bila mirna. Potem se je zbudil še sin in splezal k meni v posteljo. Rekla, sem mu, da me bo rešilec odpeljal v bolnišnico, ker je dojenček potrkal na trebuh in hoče ven. Mirno je rekel, da bo prišel k nama na obisk. Ko so me odpeljali ni čisto nič jokal in bilo mi je veliko lažje.
V porodnišnici me je babica pregledala in rekla, da sem 2cm odprta. Nato me je čakalo kup papirjev, ki jih je bilo treba izpolniti. Ob 4. uri so naju pospremili v porodno sobo, kjer so me priklopili na CTG - da bi spremljali počutje naše Ane in seveda spremljali popadke. Kakor hitro sem legla, se je pa že kar začelo zvijanje na 8 minut, pa na 12, pa na 10, pa zopet. Na 8 minut. Ampak to so bili zame »menstrualni popadki«. Babica je rekla, da glede na Anino dobro počutje ne bodo delali panike in bomo počakali na jutranjo ekipo, in zdravnika, ki bo opravil CR. Dodala je še, da se porod ne bo hitro odvijal, ker je to zame kot prvič. Vzeli so mi kri,, dali fiziološko ter me tako pripravljali na op. Nisem smela vstajati, zaradi odtekle plodovnice.
Popadke sem vse predihala, pa če sem jih čutila bolj ali manj močno.
Ob pol sedmih pa so popadki postajali bolj redni: na 4 minute. Bolj sem jih čutila in dlje so trajali. Sedaj pa sem že moža stiskala za roke, ampak je prav prijalo in se mi ni zdelo hudo. Vedela pa sem, da se že kar nekaj dogaja. Med premori sem bila neznansko lačna… Zelo so mi prijali vodni obkladki na čelu.
CTG je kazal te popadke, ampak jakost pa ni bila višja od 40. Možu sem rekla, da ne vem, kako to zgleda pri jakosti 100… Potem pa pokličem babico, da me tišči na blato. Ker nisem smela vstati, mi je dala posodo, ampak težko je na njej kaj opraviti, pa še popadki so bili vmes. Zatem pa babica kar hitro reče, da bo še preverila, če nisem slučajno kaj več odprta. Pa začudeno reče: »Ja, vi ste že čez 7 cm odprti in lahko v naslednjem trenutku rodite. Niste še nič stokali. Imate pa precej visok prag bolečine.« Jaz sem se še pohecala, da si nisem upala, ker CTG, tako ne kaže večje jakosti od 40. Pa je rekla, da jakosti ne kažejo zmeraj točno … zaradi ne vem česa….
Začela je pripravljati dodatno mizo za porod, mož pa ni mogel verjeti, no saj jaz tudi ne. Babici sem rekla, da potem pa tako in tako ne bo več CR , pa če sem prišla že tako daleč, bom kar naravno rodila. No in potem sem se osredotočila na moje oči, da jih bom med porodom res čuvala. Pristopila je G in rekla, da sem do sedaj vse tako lepo izpeljala in da ne bi smelo biti problemov. Na hitro sem v mislih obnovila, kako je treba dihati v »ta glavnem delu.« Materinsko šolo sem namreč obiskovala pred dvema letoma.
Nato sta pristopili še dve praktikantki (starejši), ki sta rekli, da sta že obe rodili in če sta lahko pri porodu.
Mož je kar pritrdil.
Popadki. so se začeli vrstiti eden za drugim,babica mi je med popadki pomagala z roko in mi je zelo pomagalo. Nato sem večino popadkov predihala na boku, čeprav je neprijetno, ampak sem poslušala babico, ki je rekla, da se otrok tako bolje spušča. Potem pa so prišli tisti močnejši tiščalniki, ko si ji zares želiš, da bi čim prej končal veliko delo in čim prej »rešil« tudi svojega otročička. Dvakrat sem prosila za požirek vode.Ampak tiščalniki so začenjali bili prekratki, tako da mi niso kaj dosti pomagali pri pritiskanju… Zato so mi dali umetne popadke, ampak ne premočne – zaradi predhodnega CR.. Umetni popadki pa še vedno niso kaj dosti pomagali. Pristopila je še ena babica, neizmerno prijazna, dobro razpoložena – pravi angel.zelo sem ji hvaležna za vsak nasmeh in dobro voljo. Predlagala mi je, da nekaj popadkov prediham in čepe, ker bo šlo veliko hitreje. In res – zlezla sem s postelje, se nanjo oprla in tri tiščalnike uspešno predihala in potiskala navzdol Prav čutila sem, kako se je deklica premaknila. Vmes sem zaprla oči in stiskala zobe. Potem sem lahko znova legla in v treh popadkih se je pokazala glavica. Ves čas sem mižala, sploh nisem uspela kaj videti, so mi pa vsi glasno poročali, kako daleč smo že. Proti koncu se vse odvija tako na hitro.
Mož mi je bil glavna opora (pravzaprav njegova roka) in mi ves čas opogumljal.
Nato je babica med popadkom s komolcem pritisnila na trebuh in rekla: »Dajva še enkrat.« Tako sva obe pritisnili in Ana je bila rojena.
Občutki? Čudoviti. Niti jokati nisem mogla. Bila sem neizmerno vesela in srečna.
Vsi so mi rekli, da sem se odlično držala. Kričanje tako in tako ne bi pomagalo, ker s tem izgubljaš moč, pa niti nisem čutila potrebe. Samo babico sem poslušala in naredila, kar je rekla. Pa videla sem, kako je pomembno dihanje, ki ti zares olajša bolečine.
Posteljica ni šla takoj ven, tako da je morala babica pomagati.Nato je sledilo šivanje, ker sem se tudi "raztrgala". Šivanja tako ne čutiš kaj dosti, saj ti s sprejem nekoliko omrtvijo kožo. Po petih urah sem bila že "fit", okrevanje je neprimerno boljše, kakor po CR.
Tiste, ki vas čaka prvi porod: babice poslušajte - one že vedo, kako in kaj pa na svoje
mislite, ki si želijo čim prej v vaš objem.
< Sporočilo je popravil PBJ -- 11.9.2007 23:37:50 >
_____________________________
Čudeži se dogajajo, samo prepoznati jih je treba znati...