Magi, lahko rečeš, da imaš svojo doulo

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Tudi meni je moja prijateljica v porodnišnico prinesla lanolinsko kremo, pa blazinice, pa čaj za dojenje, pa celo škatlo najmehkejših robčkov (za v WC, ko šivi že tako bolijo, v bolnici imajo pa samo tist grozen papir ), pa nekaj sladkega za mojo dušo, malenkost za dojenčka... skratka polno takšni stvari, za katere neizkušena mamica ne ve in jih nima s seboj. Zdaj pa to širim naprej in vsaka kolegica, ki rodi, dobi v porodnišnico podobno vrečko. Se mi zdi da je bolje, kot pa tiste igračke s telegramom.

meni so v porodni sobi dali otroka z se ne pprerezano popkovino po spalno srajco.bozansko.potem so ji prerezali popokovino spet malo cartkanja in dokler so mene sivali so jo stehtali, zavili in dali ocetu.potem smo se probali priklopit a je revce spalo.na oddelku nam je takoj prisla sestra pomagat in ugotovila da iz tega ne o nic da so moje bradavice vdrte a dete preutrujeno da bi sploh kaj zagrablo. malo me je cudno gledala ker nisem imela nastavkov .komaj ob 9zjutraj (rodila ob 2300) mi je dragi prinesel nastavke in potem smo se komaj za komaj prebili cez zacetno krizo.
zraven sem imela navodila kako pravilno pristavljati, prinesli so mi pojster za podloziti, hodili mi pomagati.ta mala je bila na zizi po cele ure a redila se ni nic(mater je to tehtanje pred in po bilo obremenjujce).potem smo zaceli se crpati mleko in spricati v nos kapljice-neemveckaksejimrece.
doma se je agonija nadeljevala.dete je viselo na zizi non stop a dokler se vmes ni jokala in dokler jo je ziza zadovoljevala se mi je zdelo ok.10 dan sem jo celo sla tehtat k pediju in smo ugtovili da se super redi.okolica se je zgrazala da to pa ja ni normalano da se dete doji cele ure...nismo se drzali nobenaga urnika in smo delali po svoje..doma sploh nismo imeli flaske in nadomestka.okoli 8 tedna smo po nesreci spekli vse nastavke in smo ostali brez tako da se je v dveh dneh navadlila dojiti brez.se zmiraj po uro.dve.
okoli 3.meseca je pa en dan obrnila glavo po 10 minutah sesanja in takrat smo koncali za maratonskimi dojenji.ceprav se zmiraj brez urnika.
v porodnisnici so res bili ful prijazni in zavzeti (to verjetno enim gre na zivce ), tudi lanolinsko kremo smo dobili,napotke naj prsi luftamo na zraku in caja za dojije  zadostnih kolicinah.jaz sem sicer pila se vodo.super zadovljna.
sem pa res nekje v tretjem tednu obupavala in sumila "da nimam dosti mleka" a me je hvala bogu, poklicala ena znanka ki je slucajno zvedla kaj se mi dogaja in me bodrila in prepricala da je mleka za dosti samo naj dete prisavljam.saj, vse to sem vedela samo sem rabila nekoga da me malo "zdigne". hvala bogu, da se v tistih trenutkih ni nasel kdo pameten in mi svetoval dodajnje.




_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

shoo

No, marsikaj bi lahko rešili že v porodnišnici in Shoo je to ful lepo napisala. Samo vztrajat je potrebno.

jih imam kar več. mojo mamo, ki je neprecenljiv vir dobro-namernih nasvetov in predvsem nesebične pomoči in moji sestri, ki mi ravno tako priskočita na pomoč, ko ju potrebujem  pa še kdo bi se našel...

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Sicer se v debate o dojenju ne spuščam, ampak nekaj pa morem pripomnit. Sama sem zaradi problemov (mleka sem imela sicer dovolj, a mi je ves čas tekel iz dojke...tako hitro kot je nastajal, je stekel ven in mali se je na dojki drl in drl do onemoglosti, ker je bila večino časa prazna) dojila samo en mesec, potem pa sem se s tem, da sem zato ker ne dojim slaba mama....kot so nekatere mnenja...nehala obremenjvat in se drugače posvetila svojemu zakladu.

Moja soseda pa je dojila več kot eno leto. In po mnenju nekaterih je zato boljša mama kot jaz. Dejstvo, da je nosečnost skrivala, ni bila niti na enem ginekološkem pregledu, da je rodila doma in dojenčka vrgla v smeti, tu ni pomembno...pomembno je samo to, da je dojila. Na srečo je ravnotakrat prišel njen brat, ki je slišal jok in spravil dojenčka v bolnico.

Pri tem ne mislim na nobeno tu gor na forumu, ampak bi samo rada povedala, da se ljubezen do otroka ne meri po tem, ali in kako dolgo ga dojiš. Sama sem bila prepričana, da bom dolgo dojila in sem se tega zelo veselila, ampak pač ni šlo. In naj tisti, ki izjavi, da smo tiste, ki ne dojimo slabe mame, mal prej premisli...pri naslednjem otroku se lahko to zgodi tudi njemu. In ni se tako lahko sprijaznit s tem, da ne moreš dojit.

To je samo moje mnenje in se ne mislim z nikomur kregat glede tega.

nina, en objem zate! nisi nič slabša mama, če nisi dojila, verjemi! pustimo ideale pri miru, smo samo ljudje.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Nina tudi jaz ne podpiram dojenja za vsako ceno. Moja prijateljica ni dojila, čeprav je imela mleka dovolj, pa se je pač njen zlateničen odločil, da ne bo vlekel in se je lahko slikala s polnimi dojkami.

Pa vedno ko dojim in je slučajno ona zraven imam občutek krivde, ker je meni steklo njej pa ne. Ona pa se obremenjuje s tem, ker so takšni pritiski glede dojenja vsepovsod. Pa je super mama. Pa njen prespi celo noč že od začetka, moja pa se zbuja po 3 do 4 x na noč. Tako, da ima tudi dojenje svoje prednosti in slabosti.

Bistvo je, da poskrbiš za svojega otroka najbolje kaj znaš in če je to z flašo ali z zizo. Glavno da je cela družina zadovoljna.




_____________________________

Gremo veselo.

Napisala vam bom še mojo zgodbo in kaj je bilo po moje bistveno da je dojenje steklo. To je bolj namenjeno nosečim mamicam kot pa kritika komorkoli, samo osebna iskušnja. Rodila sem v Sydneyu. Ker 10 dni po roku nisem še rodila, so mi porod sprožili. Vzrok: otrok je postal že velik. Drugič bi to spermenila in počakala še kak dan saj sem bila že 2 cm odprta. No po 4.5 ur umetnih popadkov se je rodila najina punčka. Popadke sem prehodila in se naslanjala na moža. Porod sam pa sem končno izvedla leže, ker mi ostale pozicije niso odgovarjale pa čeprav so me spodbujali in sem poskusila. To, pa neredni popadki so prispevali na uporabo klešč. Vendar je bilo vse super. Ko se je rodila so mi jo dali na trebuh in je tam ostala kar nekaj časa preden so jo stehtali (umili pa smo jo šele nasednji dan ko sem sama želela, saj je imela še krvavo glavico). Podojila se je tri krat in so nas pustili same z očetom in najino hčerkico najmanj tri ure. Tam ko sem ležala so mi tudi prinesli nekaj za pojest. Ko smo šli na oddelek so mi jo nastavili v posteljo in sva skupaj prespali prvo noč.

Ko tukaj berem glede dojenja me preseneča da večina pravi, da niso imele mleka v bolnici po rojstvu. Kaj pa se v Sloveniji pričakuje? A naj bi mleko steklo že takoj? Namreč tu so nam povedali da mleka ne bo vsaj tri do štiri dni. Do takrat pa naj pristavljamo tako pogosto kot lahko ker stimulacija bo morda pomagala. V večini primerov pa otrok prespi večino časa ker se mora opomoči po porodu. Prav tako se pričakuje da bo otrok zgubil približno 10% teže in se jih ne tehta vsakič ko jejo ker to ni v korist nobenemu. Ko mleko steče pa imamo kot pravijo tu "eating frenzy". Kdaj priteče pa se meri po barvi otrokovega kakanja in ne po količini načrpanega mleka. Kar so pri nas sledili je koliko otrok lula in pa kaka, zato tu uporabljajo v bolnici bombažne plenice. No dojenje se ni začelo najboljše, saj sem imela razpokane brdavice in sem porabila kar nekaj časa da sem se naučila jo lepo pristaviti. Kar je bilo zame ključno je da sem jo dojila ko je želela in ne po času. Prav tako ne omejila ji čas. Iskreno povedano prve tri mesece je bilo težko in toliko časa pravijo da potrebuje materino telo da se zna prilagoditi potrebam otroka. Pa še mastitis sem dobila in par blokad. Večino večerov sem mislila da nimam več mleka, saj so bile prsi zelo mehke. Pa sem jo pustila da sesa in sesa dokler ni zaspala. Ponavadi je to bilo ob 19.30 in potem je ponavadi spala do 1 ali 2 zjutraj. Torej je le nakaj povlekla ko sem mislia da ni mleka in ji bi lahko dala dodatek. Vztrajala sem in končno je steklo. Tako sem jo izključno dojila 7 mesecev in upam da se bova še kar nekaj časa. Nikoli ni imela stekleničke in dudo je pljunila ven ko je ugotovila da nič ne priteče. Kar se tiče hrane, jaz sem jedla vse razen kave, pravega čaja, alkohola in pa čokolade. Tukaj ne dodajajo nobenih kapljic in morda je to pomagalo, da ni imela krčev. 

Moj nasvet je, v večini primerov ni lahko in včasih res ne gre. Vendar sem mnenja da včasih "nasveti" tudi strokovnega osebja nam ne pomagajo in prispevajo k temu da dojenje ne steče. Tiste mamice, ki imamo srečo da se otrok rodi z močnim sesalnim refleksom pa bodimo srečne ker mislim da to res dosti pripomore k dojenju. Pa prosim ne si očitat, če ni šlo. To ne naredi vas slabe mamice. Glavno je da otroku nudite ljubezen in toplino. To da ste poskusile kar je po vaših močeh najboljše je najbolj pomembno in pohvale vredno.  

Princess Monooke. Vidim, da je tam pri vas zelo lepo predstavljeno in tudi pomoc zagotovljena. Zal je pri nas tako, da vsi samo forsirajo dojenje, pomagat pa ne zna noben. Pravzaprav je vecina babic, patronaznih sester in ostalega osebja, tako zelo slabo informirana, da marikatera mamica ostane brez mleka zaradi njihovih napak. Sem dozivela nemalo primerov. Mamice me namrec klicejo na dom in ko slisim neumnosti, me ma, da bi se razjokala. Moja zelo dobra prijateljica je zaradi tega (med drugim) ostala brez mleka.

Jaz bi vsako poslala na izobrazevanje h kaksni IBCLC svetovalki (ORNG kurs) in na tecaj Handlinga. Za zacetek..

Najlazje je rect: morate dojit, pomagat pa ne znas..


_____________________________

Gospa sem.