Raho

Mič, tebe pa bolj berem, bolj si mislim, da si si v možgane sprojicirala zelo slabo samopodobo v vlogi mame.....

In bolj ko berem, bolj sem prepričana, da bi sama težko oz. sploh nebi mogla storiti kaj takega.

Preveč bi pogrešala tisoč majnih stvari, ki se nam zgodijo vsak dan. Tisoč pogledov, ki me iščejo. Tisoč nerazumljivih besed, ki jih poslušam cele dneve. Tisoč nasmeškov, ki mi vsak dan ogrejejo srce. Tisoč malih vragolij, ki mi najedajo živčke.

In še tisoče in tisoče stvari, ki se zgodijo samo danes in nikoli več....

_____________________________

...vox populi...

Rija, ta poved pa je tako lepa, da sem čisto brez besed!  (si morave nehat ploskat )

Saj do zdaj še nihče ni rekel, da bi to lahko storil, ne tukaj, ne kje drugje. Še moški ne.

Kaj a mene si preslišala?

_____________________________

...vox populi...

Ne, drugače sem razumela. Ti si tukaj vsak dan, jaz nisem; razlika v časovni odmaknjenosti.

To drži, ja.

Ampak jaz bi bila pripravljena narediti isto, kar si naredila ti. Že res, da bi morala imeti svinjsko dober razlog (predvidevam, da si ga imela ti tudi), ampak bi bilo pa izvedljivo pri meni.

Kajti sem mama, nisem pa 100%-no mama. Pa naj to razume kdor hoče in kakor hoče. Če pa noče, pa tudi prav. Ostala bom taka, kot sem. Nisem samo mama, ampak tudi prijateljica, uslužbenka, ljubica, žurerka in še marsikaj. Vztrajam pri tem, da se po poroki in rojstvu življenje za žensko ne konča pri štedilniku, metli in plenicah. Čemu kdo da prednost, je njegova stvar, po moje pa je edino pomembno to, da je za otroka poskrbljeno s strani staršev. Najbolje obeh skupaj, seveda, ampak če ne gre, pa vsaj enega. Kateregakoli. Oče ni nič manj vreden od mame, če je spodoben oče (ne pa ne luzer).

Kerensa, vse to kar si naštela, nas je še mnogo: mame, ljubice, prijateljice, uslužbenke, žurerke....

Edino vrstni red je očitno pri vsaki drugačen.....

_____________________________

...vox populi...

Saj tudi jaz nisem žurerka na prvem mestu, da ne bo kdo mislil.

To sem samo naštela za primer, da nisem 100%-no samo mama.

A je lahko katera sploh SAMO mama

_____________________________

...vox populi...

Kaj pa sploh pomeni biti samo mama? Kaj je definicija, da si 100% mama?

< Sporočilo je popravil pety78 -- 4.4.2007 0:11:44 >

_____________________________

Kakšne znanstvene razlage ne poznam, ampak 100%-no mama zame pomeni to, da živiš 100%-no samo za svojega otroka.

Naj se sliši še ne vem kako sebično, hinavsko ali kakorkoli že, ampak jaz tega ne znam. Če to potem pomeni, da sem slaba mati, prav. Otrok mi JE na prvem mestu, v to ni dvoma, obstaja pa v mojem življenju kljub temu še veliko stvari, katerim se ZARADI otroka nisem pripravljena odpovedati.

No, na srečo tudi še nisem bila v situaciji, da bi morala izbirati.

Saj dobro veš, da je 100 % živeti za nekoga nemogoče...

...in mislim, da v tej debati ni poanta v tem, da se odpoveš nekim stvarem, žuru, prijateljici...

_____________________________

...vox populi...

In zaradi te debate, se ne bom odpovedala parim uram lepotilnega spanca

Lahko noč

_____________________________

...vox populi...

Niti nisem rekla, da je to poanta te debate.

Z morda malce zgrešenim primerom sem hotela povedati, da je imela pa mogoče Mič kakšno drugačno prioriteto po končani porodniški, ki jo je preživela v Splitu. Mogoče je bil pa cilj od Mič npr. služba ali potovanje ali urejanje doma ali pa karkoli. In je presodila, da je lahko Mičica tačas z očetom, da ONA uresniči SVOJ cilj. Ata Mič pa naj bi pri tem pomagal kot oče in partner.

In ne skapiram, kaj je v tem zgrešenega, če je za določen čas postavila na prvo mesto sebe. Saj ni nikoli in nikjer napisala, da se je tako odločila za vedno. Ali pa, da bi bilo simpl.

Meni je ob vsem tem padla na misel primerjava dveh mam (moje prijateljice in mene):

-Sama ves čas, odkar sem mama, sprejemam odločitve tipa "midva z otrokom" (glede mojega faksa, službe, dopusta...), skratka v vsaki odločitvi, je otrok enakovreden meni.
- Moja prijateljica pa razmišlja v smislu, da se mora otrok prilagoditi staršem; torej o vsem, kar se jim dogaja, prvenstveno odloča ona sama zase osebno, otrok se na dano situacijo v bistvu "adaptira".

Obe se po svojih najboljših močeh trudiva biti dobri mami, s tem, da sem sama že po "naravi" mama in s tem, da ona ni, ampak se je morala materinskosti priučiti. (upam, da me kdo razume ). 

Težko je govoriti, kaj je bolje za otroka in kaj zame, razen mene oz. nje..
Neka psihologinja pravi, da kar že počneš, bo dobro za otroka le, če bo starš trdno stal za tem, kar dela (v tem smislu razumem tudi Mič, (po moževih besedah), da je tamala pomirjena, kadar je sama Mič pomirjena).

Torej moj način življenja je dober za mojega otroka in zame, kakor je način moje prijateljice zanjo in enako Mičin lifestyle zanjo.

Neumestno se mi zdi govorjenje v smislu "kakšna mama pa si" in "kako lahko".. , saj vendar ni materinstvo nek skupek pravil, ki se ga naučiš in potem znaš biti mama. Lahko je nekdo boljši starš, pa preživi bistveno manj časa z otrokom, kot nekdo, ki je nonstop ob otroku, ampak le fizično. Vsekakor samo bližina ne zagotavlja kvalitetnega roditeljstva.

Skratka, da ne dolgovezim preveč, to, kar je razumljivo in sprejemljivo zame, ni obvezno prav in dobro tudi zate, ter obratno.
Sama ne bi nikoli živela kot Mič in moja prijateljica, ampak tudi onidve ne bi tako kot jaz.  

Pa še nekaj je zagotovo predpogoj za otrokovo srečo- srečna mati. Vprašanje, koliko bi mali Mičici bila zagrenjena mati- dobra mati, pa četudi bi jo imela ob sebi 24 h/dan?!

Zato Mič, karkoli že počneš, (seveda predpogoj, da deluješ moralno in po svojih najboljših močeh), stoj za tem trdno.
Upam pa, da ti pomlad (kot sama praviš) prinese tisto, kar želiš !




_____________________________

ROŽICA

Ja, Mič, tole pa popolnoma razumem. Težko je pognati korenine v drugem okolju in to v takšnem, ki je malo drugačno od našega. Ne me narobe razumet, meni je Dalmacija super za dopust, 10 dni v letu, da bi pa dol živela- ne hvala. Nekako mi ne potegne mentaliteta večine dalmatincev. Glej, jaz sem živela na Hr  in bom verjetno spet. Ampak meni je dol super, počutim se kot riba v vodi, zato pa je moj mož tule pri nas čisto nesrečen. (torej sta vidva v isti gabuli ) Ok, tebi ni do tega, da živiš v Splitu, kaj pa mož v Sloveniji? Mu tudi ni?

A kaj razmišljaš o tem, da takole ne gre v nedogled? Glej, če je tole začasna situacija potem ok, saj ni konec sveta, ampak morate imeti nekakšen načrt za naprej , kje boste , kaj boste in kako boste? In, ja, Mičica ni vsak dan manjša, je vsak dan večja in se bo vse bolj zavedala kaj se dogaja okoli nje. Ne bom ti rekla, da bo nesrečna, ker verjetno ne bo, saj je to edino življenje, ki ga pozna (mama gre in pride) bo pa to pustilo posledice v njeni notranjosti in ko bo dovolj stara se bo verjetno začela spaševati zakaj? Jaz še dandanes ne morem razumet kako je lahko bila gradnja ogromne hiše  moji mami prioriteta pred mano in verjetno ne bom nikoli razumela.Večkrat se vprašam zakaj me je sploh imela, če sem odraščala pri babici? Če me je videla enkrat na teden, če me pravzaprav sploh ni poznala. Oz. me še vedno ne pozna. Mislim, da se tista posebna nit med starši in otroci splete v teh nežnih letih, kasnje karkoli popravljat je zelo težko. Res ti polagam na srce, da dobro razmišliš kaj je za tvojo malčico najboljše, pusti sebe malo ob strani ter se postavi v njeno kožo oz. poskusi si zamisliti kako bo ona razmišljala čez 15 let. Misliš, da bo razumela zakaj je bila situacija takšna kot je bila, ker ko otroka enkrat izgubiš si je njegovo naklonjenost zelo težko pridobiti nazaj. Pa ne mislim, da si slaba mama, prav nasprotno, tvoje razmišljanaj o starševstvu in življenju nasploh  mi je full všeč, se večinoma strinjam s teboj, samo tole pa...No, jaz vem, da bi že zdavnaj nekaj naredila, pa kakršnokli žrtvo to zahtevalo.

Ah, še tole. Če malo razmisliš, boš videla, da imate pravzaprav samo dve rešitve(če želite biti skupaj, seveda):
1. da se ti preseliš v St
2. da se on preseli v Slo
Vse ostalo po moje problema sploh ne bi rešilo,ampak bi ga spet samo malo zakamufliralo



< Sporočilo je popravil skuštrana -- 4.4.2007 7:35:28 >

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Imaš prav, vendar pa je bližina ena od osnovnih otrokovih potreb.

...se pa tudi ne spomnim, da bi kje napisala, da je tako za določen čas....

_____________________________

...vox populi...

Ženske. Kaj pa, če bi bila situacija obratna ( ni to poanta debate, vem...) da bi očka šel tako živet, kot je šla Mič, a bi vam bilo potlej bolj sprejemljivo tako družinsko življenje? A ravno tako ne bi sprejele? Me zanima mnenje kakšne mamice, ki je v taki situaciji.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Jaz bi razmišljala popolnoma enako, ker sta za vzgojo otroka potrebna oba. Sama sem zrasla brez očeta in zato se tega še toliko bolj zavedam.

Moje mnenje je, da v zgodnjem otroštvu otrok bolj potrebuje mamico, če bi že mogel izbirati med staršema. To pa ne pomeni, da očka ne more biti dobra mamica, le nadomestiti v celoti je ne more. 

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

NE. Zame pojem družina razpade takoj, ko mama in oče živita na različnih naslovih 365 dni na leto.