No, je pa res, da sem pa jaz glede teh zadev veliki tradicionalist in konservativec. Pač, tako sem bila vzgojena

1.Tako kot je napisala Gina in še nekatere... Otrok v začetku, tam nekje do 6 leta bolj potrebuje mamo. Na to temo se nanašajo različne teorije in razlage. Eno je že omenila Gina, halucinacije o mami, druga je ta, da majhen otrok, vedno ko pade ali se udari joka "mami mami...", pa ne glede na to, ali je mami v bližini ali ne.

2. to je edino življenje, ki ga pozna
Ja, koliko časa še... Otroci se začnejo kmalu spraševati kako in kaj. Poleti smo bili skupaj na dopustu z moževim prijateljem in njegovo hčerko. So ločeni in mamica je na novo poročena pa takrat je imela še dojenčka. Mene je Mirna spraševala, zakaj pa nimajo mamice sabo? In sem ji povedala kako in kaj... Njen odgovor je bil:"A ko bomo mi imeli dojenčka, pa ti tudi ne boš šla z nami na morje?". Torej, otroci kmalu pokapirajo kako in kaj in vlečejo neke svoje zaključke...

3. ZARA
Tole se mi je vtisnilo v spomin: letos poleti na ladji je ena teta stalno gledala našo Mirno in potem na koncu pride do mene in pravi:"She is a very happy child. But every child is happy with his mother and father around!" Torej ja, isto bi mi bilo, če bi to počel oče. 


_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Viv, kocine so mi šle pokonci, ko sem to prebrala...

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Se strinjam viv. Absolutno. Ampak, vedno ne gre vse po naših načrtih...včasih so nam najmanjše odločitve krute in zoprne, ker se znajdeš v povsem neznanem položaju, ki se mu boš moral šele prilagoditi...in v fazi prilagajanja, te velikokrat prešine, če si ravnal prav...pa ne govorim zdej točno za Mič, ampak tudi ona se verjetno velikokrat to vpraša, se mi zdi....Ok, dost sem tipkala.

Glede vprašanja "očetov na službenom putu"...mater, očitno sem jst živela v takem okolju, kjer je to normalno, čeprav jst tud tega ne bi prakticirala. Da ne bo pomote.

lpZZZZZ



_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Mogoče ni napisala... mi je pa rekla na kofetu... Sorry, Mič, ampak to sem pripisala samo za razjasnitev pojmov... oz. svojih besed... trditev... česarkoli...

Tole bi bil odgovor, brezkofeinski  

Življenje nas preizkuša na različne načine; meni je namenilo tega, vam drugačnega. Ni najlažje, ampak tako je. Edino, kar mi ostane, je iskati boljše rešitve. Soditi, ali so absolutne najboljše ali ne, je nehvaležna naloga in njihovo "pravilnost" bo pokazal samo čas.

Ja zakaj pa kave ne piješ?

Jst jo glihkar.

Mama,ki se za nedoločen čas odloči, da otrok ni na prvem mestu, se ne sprašuje o tem, ali so rešitve dobre ali ne, ali so v dobro otroka ali ne, ali so v dobro očeta ali ne, ali so v dobro družine ali ne. Tista mama otroka ne pogreša in tista mama z otrokom ni nikoli srečna. Otrok tiste mame ne joka z njo tudi če sta petsto kilometrov narazen in se ne radosti, kadar je njegova mama srečna in mama ni srečna, kadar je tisti otrok radosten in še vedno petsto kilometrov stran.

Mič, tele trditve so pa po moje preveč radikalne.

Ne moreš kar tak rečt: nikoli, ni srečna, ne pogreša....to so zelo dokončne besede in ne verjamem, da obstaja taka mama, ki razmišlja tako dokončno.
Tako črno/belo.

Če pa, pa je itak bolje, da ni "mama"....

In še nekaj: tako majhni otroci "ne jočejo s tabo", pač pa posnemajo tvoje obnašanje oz. se nanj odzovejo nagonsko. Ne verjamem, da tvoj otrok s tabo podoživlja tvojo bolečino...

< Sporočilo je popravil rija -- 4.4.2007 23:42:16 >

_____________________________

...vox populi...

...vladavina stereotipov, šablonov in obsojanj...

Postaviti otroka na prvo mesto... odlicno stalisce, vendar pri veliki vecini postov me moti dejstvo, da se za "otrok na prvem mestu" skriva jaz na prvem mestu. Najboljse za otroka je mocno pomesano z jaz ne bi mogla brez otroka. ko pa prebiramo tasne in drugacne zgodbe o materah nasih partnerjev, zakonskih ali ne, o nasih lastnih materah in njihovi neobcutljivosti in nerazumevanju.... a je res da je za otroka najboljse da je prav z mamo? Iz dneva v dan?
Premoci odločitev, iz katere bo otrok dobil najvec ljubezni v dati situaciji, najmanj negativnih obcutenj starsev je tezka tehtnica in breme. Prav zato ena najtezjih odlocitev. Verjetno pa izjemno plemenita. Nobena rozica ne trpi pomankanja vode, nobena rozica se ni posusila. Vse rozice cveto. Mogoce manjka malo hranilnih sestavin, vendar ali obstoja rozica, ki ima vse?
Ko se bodo pogoji spremenili, se bodo odlocitve spremenile. In vem, da je Micica na prvem mestu, pa ne samo na besedah. In nekako sem gotova, da tudi ona ne bi rada, da eden od njenih starsev izgubi sebe. Ima zaklad. Starsa, ki jo ljubita in ki se ljubita. Dve okolji kjer je ljubljena in zazeljena. Dve okolji v dveh jezikih kjer je doma. Taksne rozice nikoli ne ovenejo.

Si prepričana? rija, dej pejdi si prebrat kakšno knjigo o pedagoški psihologiji preden daš tako črno/belo izjavo.

ljudje smo različni in tako nekdo lahko gre stran od družine, nekdo pa ne.

pa tega sploh ne veš, dokler ne poizkusiš. jaz si zase nikoli nisem mislila, da bom 100% mama in žena. ampak jaz si življenja brez otrok ali brez partnerja sedaj ne predstavljam več. izpolnjujejo me in mi zapolnijo vse ostale potrebe, ki bi jih drugače imela. selili smo se že večkrat, tako da sploh ne vem, kje je moja regijska pripadnost. grem pač tja, kamor me vleče srce.

iz tvojih postov in seveda te dileme, bi jaz rekla, da sploh nisi čustvena. vse tako prekleto logično razjasniš. saj imaš prav, ampak samo v teoriji in idealnem svetu brez čustev. življenje pa je lepše, če je čustveno, praktično. če res vzgajaš otroka, ne pa delaš ideale. in ja, vsak starš, ki zapusti otroka in partnerja zaradi službe (delno v takem obsegu ali za vedno) je zame neodgovoren sebičnež. vsaj odkar imam srečo biti mama in žena.

in če bi jaz dobila službo v švici, bi pričakovala, da gre z mano moj mož in otroci (in obratno), če ne bi hotel, je ne bi sprejela. enako mislim za Nino iz Big brotherja (ki je pustila sinka pri možu za ta čas) in zakon iz prijateljstva 

imam pač rada vsakodnevna čustva in ne idealov

_____________________________

iz malega zraste veliko

Ne vem od kje ti informacija, da sem se tako odločila zaradi službe....Pa tudi če bi bilo res tako, se danes ne bi spraševala, ali sem naredila prav ali ne. Bi samo sledila karieri in bi bilo to to.

Pa lepe praznike.

OK, tako si se odločila zaradi domotožja??
Ampak, kot sem razbrala, si čez teden v službi v Sloveniji, ne?? In on ima svoje delo v Splitu, ne? Ti si kao "ata", on "mama". Ali bi lahko, če bi vidva tako želela, bili vsi na enem mestu?

Zgleda, da imaš trenutno eno krizo... če potegnem črto, pa so tvoje prioritete najprej ti, šele nato otrok in družina. Se motim?

ej Mič, men ni nič jasno.......zakaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaj?

že nekaj dni ko tole berem, pa si nisem upala napisat...imam nek čuden občutek, da tvoj  ne dovoli, da bi Mičico vzela k sebi in bi jo on videval med vikendi...ma ne vem...ne razumem, kako si lahko 5 dni v tednu brez male pikice, že zaradi tvojega pisanja o vzgoji in na splošno kako razmišljaš o otrocih.

se opravičujem, če sem mimo vsekala, zdi se mi pač, da si prisiljena od nekoga živeti takšno življenje in da to ni tvoja prostovoljna odločitev.

razmišljam pa vsak dan o tebi in stiskam mojo pupo, ker mi pade mrak na oči, ko pomilsim  da bi jaz bila na tvojem mestu .

KUba, ti pa se spusti v real life....pa malo manj knjige beri

_____________________________

...vox populi...

Mič, nisem vsega vmes brala- se mi ni dalo. Vendar pa mislim, je prav tako lepo biti z otrokom, kot pa včasih tudi ne. Odrasel človek-starš potrebuje oboje. Tega se zave šele takrat, ko to izkusi. Nobena "rešitev" ni idealna. človek pač kombinira, kaj je zanj, njegovo družino in življenje v tistem, danem trenutku pač optimalno. Kar pa ne pomeni, da bo čez eno, dve leti enako. Torej smo neprestano v "toku, kakor reka" , v neki dinamiki življenja, ki pa nam konec koncev daje tudi smisel življenja.

Pride pa VEDNO faza v življenju, ko začneš dvomiti v svojo odločitev, pa naj gre za otroka, partnerja, službo...in konec koncev tudi v sebe.Ko se počutiš "čudno", kot si napisala v naslovu svoje teme. Tudi to je normalno in predvsem konstruktivno, pa čeprav je v tistem trenutku žalostno ali celo zastrašujoče.

Biti z otrokom skoz ali ne??? Ne vem, kaj je najbolje. To ti bo enkrat povedal tvoj otrok ali pa dal vsaj čutiti. Mogoče pa te bo ravno zaradi tega imel(a) še bolj rada, ker bo cenila "kvalitetne" minute s teboj. Včasih so te minute bolj kvalitetne in povezujoče, kot imeti otroka stalno ob sebi, naveličan, utrujen, brez energije. Torej-idealov ni, so pa otpimalne rešitve, ki so od družine do družine drugačne. Važno je, da jih znajo te družine pravilno krmariti in obračati v pravo smer. Če jim(nam) to uspe, s(m)o zmagali

< Sporočilo je popravil Marogica -- 8.4.2007 21:23:34 >

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

No, nekateri jokajo ''ati, ati'' ali pa ''babiiiiiiii'' ...

Jest bi pa tole dodala k temu piskru :)

Z mojim sva bila 4 leta skupaj in se videla parkrat na leto, skoraj nic. Ko sem diplomirala sem sla na sever, pustila vse za sabo in si tle na tujem ustvarila druzino. Srce in dusa me vlece v Slovenijo in samo jaz vem kako me ta razdalja boli. V najinem primeru sem se jaz zrtvovala, ker se eden mora, ce hoce da ena veza obstane. Tudi ti  ali tvoj partner se bosta morala en dan odlociti ali Slovenija ali Split, ker tako nebosta mogla dolgo. Dokler je tamala se majhna ok, kaj pa ko bo treba v vrtec pa v prvi razred? Jest bi znorela da nimam svoje tamale ob sebi ni sans! Tko da, moras imet res "trdo kozo", ker si lahko cez teden brez hcere. Razmisli tudi na svojo varnost ko si vsak teden na poti za Split...

So mi že povedali, da ENKRAT bo že avion dol padel  

uf, tako zapletena situacija. a jo je mogoče preprosto napisat.

odločala si se med domom/Slovenijo in otrokom. čisto majhnim otrokom. in odločila si se. ker si bila v Splitu kar naprej nesrečna. zdaj si nesrečna samo občasno. raje si doma in raje si vikend mama. še vedno nisi povsem srečna. odločitev je tvoja. očitno ti ''dom'' pomeni več, kot otrok. te bolj osrečuje. tu ni važno, ali si mama ali oče.

želela si odgovore, naša razmišljanja... ne želim obsojati. tudi meni moj otrok ni edino na svetu. pa kljub temu, se ne bi odpovedala času, ki ga preživim s svojo sončico, niti za dom, niti za službo, niti za moškega, niti za suho zlato ali za šumenje denarja. moja izbira je povsem preprosta.

Enkrat se celo strinjava  

Tudi čudeži se dogajajo in to na velikonočno nedeljo, pa še nevernici, kot sem jaz

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore