Odkar sem se odselila od doma sploh ne čutim potrebe, da bi kontaktirala s svojimi starši   Opazila sem, da se je moja mati začela izmišljevati stvari katere pripoveduje tako prepričano, da sama sebi v bistvu verjame. In ona trdi namesto, da bi se prej prepričala ali je tisto kar pove preverjeno ali ne... za veliko stvari vem, da so izmišljene oz. si je ona v njeni glavi naredila določeno predstavo in to fura naprej. Občutek imam da ji ne morem ničesar zaupat? Nič kar mi pove ne morem jemati 100% za resnico    Tudi ko sem jo vprašala za kakšen nasvet mi je take svetovala, da sem se odločila da raje več ne sprašujem. Ne vem kako se z njo obnašat?

Težko svetujem, kako se zdaj obnašati.
Nič nisi napisala, kakšne odnose ste imeli preden si se odselila. A si se poročila in preselila ali samo preselila?
Ker če si se poročila, se je odnos med vama prav gotovo spremenil. Ne vem, jaz bi vseeno na lep način še komunicirala z njo, ni pa ji treba čisto vsega povedati. Lahko jo tudi vprašaš, zakaj je tako, če boš mogoče dobila kakšen pameten odgovor.
Poskušaj na novo vspostaviti komunikacijo z njo. Mogoče niti sama ne ve, kako naj se obnaša ... Srečno

v čem je torej problem?

V naši družbi velja, da bi otroci morali ljubiti starše, jim biti hvaležni, tudi če so jih zlorabljali, jim odpuščati, jih razumeti, če ne greš v pekel.


Moje mišljenje je, da če čutiš ljubezen, jo čutiš, siliti se pa nikakor ni zdravo k njej. Čeprav je vse napeljano tako, da te sili k ljubezni do staršev.

Verjetno pa imaš še vedno čustva do nje, a ne? Saj je tvoja mama. In če je pač čenčasta, ji ne povej stvari, za katere veš, da se ne smejo izvedeti. Da bi pa zaradi tega prekinila stike....to pa ne, saj imamo vsi določene napake, pa kaj.

Vse je čisto preprosto. Spremenila je ne boš. Vzemi jo tako kakršna je. Rada jo boš itak mela, kajti tvoja mama je in če ma zdaj pač take, nekaj dobrega pa je vseeno naredila. Vzgojila tebe.

Ni treba, da se počutiš krivo, da nimaš potrebe po pogostih obiskih. Obišči jo enkrat na dva tedna. Kar pa pove, pa vzemi z rezervo. V glavnem, sprejmi jo tako, kakršna je. In lažje ti bo.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Se podpišem

Ja nič nisi napisala o kom si izmišljuje stvari?O tebi ?

Točno to sem mislila, pišejo ti, da je tvoja mama, veliko naredila za tebe, kao, da jo moraš imeti rada. To je point. Če je nimaš, je nimaš in ne čuti krivde, čeprav bi ti jo te punce rade naprtile, češ, v stilu pesmic, mama je ena sama, rada te ima, no matter what, napake ima vsak, treba jih je razumeti in odpuščati. Globino problema boš razumela, ko boš videla črno na belem mnenja ljudi, da je treba odpuščati tudi spolne zlorabe, če so se zgodile s strani staršev. Tako daleč grejo ljudje v ponavljanju politike RKC. Brezveze že ni, da ne čutiš ničesar do matere. Priporočam knjige, ki govorijo o hudobnih starših. Npr. Govorica telesa, telo zahteva resnico, Strupeni starši, ma, pobrskaj sama v knjižnici. Ne pusti se zmesti.

Se ti ne zdi, da pretiravaš? Kje za božjo voljo je omenjala spolno zlorabo  In ko bodo tvoji starši stari in malce čudni, jih boš pa kar odpisala, ali kaj



_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Sprejmi jo takšno kot je, konec koncev si zaadi nje na svetu, zate je pretrpela verjetno marsikaj...!

Staršev ne moreš odpisat pa naj so še nevem kako slabi.Jaz z mojim očetom nisem govorila kaki dve leti pa me je pekla vest ko hudič.Sem bila pač trmasta kot on.Nobeden ni hotel popustit.In zdaj mi je žal,da sem zamudila tisti dve leti,ko ga nisem niti videla niti slišala.In še dandanes ni tisto kar bi moglo biti kot oče in hčerka.In zakaj???Zaradi trme.Ampak ga imam rada,ker je moj oče in me je vzgajal kakor mama.In po dveh letih molka nisem več vedela kaj naj se pogovarjam z njim. No saj zdaj je že v redu ampak povem ti samo:rada imej svoje starše saj so ti oni podarili življenje pa nima veze kakšni so.Starši so samo eni.In ne rabiš jim vse zaupat,če nočeš pa nebo izmišljevanj.

Spomnila sem se travm mam, ki ne morejo dojiti, ker jim z vseh strani vpijejo, da bi se lahko malo bolj potrudile, pile n čajev, jedle miljon različne hrane.... to naredi stroka, ki besede dodatek sploh ne pozna. Mame imajo slabo vest. Tudi hčere se prisilijo ljubiti, pa še vejo ne, da so to storile zaradi takih "dobronamernih" ljudi, kot so tile zgoraj. Moje prepričanje je, da če so bili starši ok, jih imamo radi, če ne, ne.  Odnos s starši je še zadnja trdnjava, ki jo brani RKC. Včasih se je bilo bogokletno ločiti, še danes se ljudje sploh ne ločijo, če res ni potrebno. Tudi na področju odnosov s starši padajo tabuji, na dan so prišli neovrgljivi dokazi, da siljenje z ljubeznijo do staršev škodi. Človek je lahko zlorabljen v svoji družini, tudi če ima redno obroke in čista oblačila. Težko bo ljudi osvestiti, kam peljejo in kaj povzročajo njihovi nasveti, a tudi to bo. Enako kot pri ločitvah.

Upam, da boš tudi ti nekoč mama, če že nisi.

Ne trdim, da moraš biti staršem podrejen. Samo neko spoštovanje pa človek mora pokazat. Ne samo do staršev. Do vseh. In sprejemati drugačnost. Ker tudi jaz, ona, ti smo drugačni. In roka v pomoč, še ne pomeni podrejanje in plazenje po kolenih zaradi neke "nepotrebne" hvaležnosti. Tudi moj otrok je kdaj "drugačen". Pa ga ne odpišem. Tudi jaz sem kdaj "drugačna", pa me otrok ali partner ali starši ne odpišejo. Toleranca punca, toleranca in spoštovanje ter sprejemanje drugačnosti je pomembno. Ne pa samo naša rit. Ker naši riti bo dobro, ko bomo sprejemali tako dobre kot tudi manj dobre lastnosti sočloveka. Pa najsi je to naš starš, sosed ali kdorkoli drug.


_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Madona, spet se strinjam s tabo.

Itak.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

enako.saj sem napisala že zgoraj.

Tanika, področje duhovnosti, ljubezni, odnosov je bilo v preteklosti zanemarjeno. Znanstveniki so se bali začenjati raziskave, ki bi lahko privedle do kakega rezultata, ki je bil v nasprotju s prepričanji RKC. Vem, da ni vsak kar za odpis, enako kot v zakonu, treba je reševati stvari, ne kar oditi. Problem je v tem, ker se ne ve, kje so meje. Kje se začne zloraba in kje je neka stvar samo napaka, slabost, ki jo je treba tolerirati. Pri partnerstvih nekateri tolerirajo varanja, fizično nasilje, deloholike, hazarderje, nekateri pa ne. Mej torej ni enostavno določiti. Vendar so že nekatere oblike zlorab staršev, ki se dajo prepoznati in se opredeliti za zlorabe. Več ali manj smo si edini, da če je bil nekdo kot otrok spolno zlorabljen, mu ne bomo zamerili, če je prekinil stike s starši, ker jih nima rad. Če so bili starši fizično nasilni, je bil ta otrok torej fizično zlorabljen, je že problem. Se mnenja že zelo razlikujejo. Odpustiti takim staršem njihovo napako ali ne? Če je bil otrok čustveno zlorabljen, je opredelitev za in proti še trši oreh. A zloraba je zloraba in siljenje z odpuščanjem škodi. Ljudje znajo povedati, da otrok, ki je prekinil stike s starši nikoli ne bo srečen. Zato se odpušča vsevprek.


Seveda pa ne bom rekla, da sem anonimno prepoznala kot zlorabljeno. Imam premalo podatkov, pa še strokovnjak nisem. Upala sem se ji samo svetovati, naj prebere nekaj knjig, da bo lahko prepoznala svoj problem. Samo tako se bo lahko kvalitetno odločila, kako naprej.

Evo in zadaj se moram še strinjati s tabo.  Zakaj že nisi prej napisala tak post, ki je razumljiv tudi blondinkam?

Postavitev mej, pa je itak vedno zelo težka naloga. Ker vedno so te meje tak tanke in skorajda nevidne, če že ne nevidne.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Ja, to še Tanika, sem mama in ker sem prebrala te knjige o odnosih s starši, sem svojim otrokom zelo jasno povedala, da ne pričakujem hvačežnosti, ker to ni ljubezen. Ljubezen ne zahteva plačila. Povedala sem jim tudi, da jih imam rada in če bo kateri čutil, da mu ni za obisk, za voščilo za rojstni dan, novo leto, raje vidim, da ne pride, kot pa da si odvzema energijo s pretvarjanjem, da me ima rad. Zavedam se, da delam napake. Delam po svojih najboljših močeh, a mogoče ni dovolj. In če si tega ne bom sposobna priznati in bom užaljena in prizadeta, ker nobenega na stara leta ne bo na obisk, sem slaba oseba, negativna, egoistična. Upam, da nisem taka. Otroke imam rada in jim želim dobro.

No, lepo.

Meni je itak vedno vse lepo.

Mi je pa ful smešno, ko vsak trdi svoje, na koncu pa vsi govorimo isto, samo v drugih niansah.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Ja in vsi imamo riti samo v drugih velikostih.

Prebrala sem vse poste in moram reči, da se najbolj strinjam z zgoraj napisanim in je najbližje tistemu kar trenutno razmišljam. Nisem pa še omenila tega, da sem se poročila in odselila od doma. V bistvu sem se velikrat spraševala v čem je bistvo problema. Moram reči, da me nobeden ni spolno nikoli nadlegoval, so pa čustvene rane veliko globje. Pri očetu se ni smelo niti pisnit, ker je takoj zakuhal in kakšno primazal, ona mu je bila v vsem podrejena. Vse dni je čistila po hiši in se ji ni zdelo vredno iti z otroci na sprehod. Kadar sem potrebovala tolažilne besede iz bilokaterega razloga ni bilo nobenega ob meni, bila sem vedno sama. Veliko je tega, kar bi lahko napisala. Zdaj sem odrasla in se moram pač z določenimi stvarmi sprijazniti, vendar se že od nekdaj počutim preveč občutljivo, brez življenjskih smernic in samospoštovanja. Nikoli me nista poslušala, moje želje so bile vedno zadnje in velikokrat neizpolnjene, globjega odnosa nikoli ni bilo.
Sedaj ko sem se ločila od njih je  kot da bi ponovno zadihala... rada ju imam, logično da ju imam, saj sta mi bila edina družina od rojstva... vendar ne morem več prenašat njihovo izsiljevanje čustev, zdaj se obnašata ko da nikoli nič ni bilo, da smo perfektna družina, hodita stalno nenapovedana k nama, če pa nas ni doma pa klicarijo po tel. da morama takoj domov ker sta onadva tam... zadnjič je mati celo rekla, da sem jaz dolžna njih obiskovati  Vedno mi govori da naj že enkrat pozabim te moje zamere do njih (beri: pometi čustva pod preprogo) in da je vse mimo, jaz pa tega ne morem in ne razumem zakaj bi morala. In zdaj je začela še s tem kar sem pisala v prvem postu.

Zavedam se, da sta me onadva kupila obleke, hrano, dala streho nad glavo... pa vendar sta mi ''pozabila'' nuditi najpomembnejše - ljubezen. Vem, da sta prepričana da sta naredila največ kar sta lahko, in jima verjamem.

Zdaj skušam zaživeti svoje življenje, s svojim možem, ne ponavljati njihovih napak in imet mir sama s seboj. Veliko poti sem že prehodila vendar je zelo dolga pot še pred menoj... občutke krivde ne čutim več tako močne kakor prej, zavedam se, da sem tudi jaz samo človek kakor moja starša in da na svetu obstajajo hujše stvari.