Bom kar anonimna, ker moj sem in tja kaj prebere - sploh tukaj.

Torej: Midva imava vsak svoje otroke in nobenega skupnega....so še majhni - predšolski in predno sva začela skupaj živet smo bili družinski prijatelji, tako da otroke poznava in oni nas že od njihovega rojstva. Imamo se čudovito in lepo...ni pripomb, vendar pa sva se že nekajkrat kar dobro spičla zaradi najinih različnih pogledov na vzgojo. On misli, da jaz preveč razvajam, ko dopuščam da ima mala lučko prižgano ko gre spat ipd, in pravi da je to razvada, jaz pa jo počasi tega odvajam , ker ima res strahove, sem mnenja, da tega ne moreš iz danes na jutri kar spremenit, ampak je potrebno to počasi in  z razumevanjem....jaz njemu očitam kaj drugega....ampak ne prideva pa skupaj v tem, da so pač otroci različni in on ne sprejme tega, da jaz tako zagovarjam mojo in te njene občutke....po pravici povedano ima zelo striktna načela - to tako mora bit in pika, vse drugo pa so razvade, ki naj jih kar takoj ukinemo....ker pač njegov otrok tega ne dela in on tudi ni bil tega navajen....zato se mu verjetno zdi, da je vse ostalo pridobljeno in da smo mal tako navadili - da jo je strah.
Torej pogovor ni nič pomagal, ker se je zaprl vase in zaključil, da je najbolje da o tem ne govoriva in je jezen....jaz pa tudi....zame so otroci pač drugačni kot smo mi odrasli in kar bomo sedaj vgradili vanje in kakor se bomo sedaj do njih obnašali bomo dobili povrnjeno kasneje - če bomo dobro delali.
Dobro, jaz nisem ne jezna ne besna na njega, on pa je še kar malo name in mislim, da misli da sva prišla v veliko krizo - kar sploh ni res....

Kakšne izkušnje ali predlogi kako naj se zadeve lotim(va), brez kreganja okoli tega?

Ne vem kaj bi ti najboljše svetovala, saj nimam še lastnih otrok,.. morda res en dober pogovor med vama (iskren, brez nestrpnosti), da se vskladita glede načina vzgoje zdaj ko so otroci še majhni, dorečita kaj si želita za svoje otroke in najdita en kompromis, če je le možno  da bodo vsi vaši otroci imeli enakovredno vzgojo od obeh.

Vsi otroci so si različni in enako tudi odrasli. Jaz imam hčerko iz prejšnje zveze in skupaj imava še dva sina.
Pridejo zadeve pri vzgoji pri katerih se ne strinjava,ampak ne morem pa jaz delat po svoje in ne on po svoje. Zmeraj najdeva neko sredino,ki bo odgovarjala obema. Sploh pa se pred otroci ni pametno kregat kateri ima bolj prav,ker si bo otrok to zapomnil in bo kasneje enega ubogal drugega ne. Oziroma bo ubogal tistega,ki mu bo v dani situaciji dovolil tisto kar si sam želi. Morata biti enotna,pa četudi ne ne po tvoje in ne po njegovo. Otrok mora vedet,da mu oba dovolita in ne dovolita enake zadeve.
Srečno!

Saj se strinjam , da mora biti vzgoja skupna, ampak pri najbolj občutljivih stvareh bom z mojim otrokom pač delala tako, kot vem da je prav za njega....in to so stvari, ki jih otrok počne že nekaj let....ne rečem, da nima prav, ampak od mene pričakuje, da v tistem trenutku naredim popolnoma drugače, kot sem z otrokom zmenjena, ali pa on naredi - to pa se mi ne zdi prav in sem mu rekla, da se mora o tem z mano pomenit , ne pa narediti kontra, kot jaz otroku obljubim.....Pred otroci se o tem ne pogovarjava, ker to ni njihova stvar.
V večini stvari, kar se čisto splošnih stvari tiče imava enako vzgojo oz, se vsaj trudiva....

Itak da moraš vztrajat pri svojem in s tem zaščititi otroka, vsaj jaz bi, brez debate. Pa naj se muli, če se hoče. Ne vem, ampak pri takih stvareh, ko se gre pa otrokova čustva, sem jaz brezkopromisna. V bistvu najbrž nagon samice ven udari. In tako je logično in prav.

Lučko otrok mora imet, če ga je strah. Ne popuščaj. Otrok ima prioriteto.

Maš pa ful trmastega dedca. Ne vem kako bote vzgajali otroke brez vsakrššnega razvajanja. Moja še pri naju spi, kaj bi na to tvoj reku. Absolutno mora imeti lučko, če se boji, saj si lahko nakoplje še večje travme, če boste vztrajali pri nasprotnem. Mi se pa tako radi razvajamo, kako smo si različni.

Otrok naj ti bo prvi. Glede tega ne popuščaj. Drugača pa pogovor, pogovor, pogovor.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

tudi sama mislim, da je boljše otroka počasi odvajat določenih stvari, strahov, kot pa naenkrat odsekat in tako pač bo, ker sm jst tako rekla... Našega je blo tudi strah nekega imaginarnega volka in smo ga s 4 leti komaj spravli v svojo sobo, pa je potem po določenem času spet prišel spat v spalnico (beri, težave z novo vzgojiteljico). Samo jst tistega tempa en mesec nisem preprosto več zdržala, ko mi je cele noči prejokal. Zato ti možu probaj na obziren način še n-krat dopovedat, kako stvar stoji. Upam pa, da mu ni škoda elektrike  (malo za šalo)

Hm, mogoče iz druge strani, tako da bo razumel, kako se mala počuti: gotovo ima tudi on kako malo ravado, kavico, cigaret, kak šport s kolegi mogoče, nakaj, kar ga sprošča... in tega si gotovo ne bi pustil kar vzet, je tako? no, potem mu povej, da je tvoji tamali ta lučka nekaj podobnega... Zaenkrat... če ima kako škodljivo razvado, lahko rečeš, da to (kava, cigareti, čips, kaj pa vem, kaj dela takega, kar ni zdravo) tudi ni zdravo zanj, pa vseeno počne in se temu ni pripravljen odpovedat in da mala lučka ni nič bolj škodljiva kot to... Ne vem, če bi palilo, ker še niti nimam otrok, ampak samo ideja...

Kar je odlično za vzgajati vojake in atentatorje. Ti pa si mamica in najbolje veš in čutiš z otrokom.

Dobro si tole napisala. Seveda po pričakovanju so me vsi spluval kakšen terorist sem.

anonimen mož, napiši še ti svojo verzijo, bo veliko lažje videt celo situacijo!

Ja in kaj pol, če ima prižgano lučko? Moja dva, ki sta stara 4 in pol in 3 leta imata tudi prižgano lučko vsako noč. Imata eno stensko svetilko, ki brli. Imata pe še tisto otroško lučko na daljinčka, ki tudi igra in se vidijo podobew na stropu, ki "laufa" dokler ne zaspita, pa tudi ponoči, če se zbudita jo vklopita (igra pa 10 minut pol se sama ugasne).  Tisto na steni jima še sama prižgem, ko gresta spat. Če ne drugega vsaj vidita iti ponoči na wc.

  Noben terorist nisi a priori. Tu nas je kar nekaj uporabnikov, ki nam ena plat zgodbe ne pove kaj dosti o celi zadevi, zagotovo ne toliko, da bi nekomu lahko kar rekli terorist.

 
Tole je pa kot pri nama. Če se skregava, se ponavadi zaradi tega. Vzgoje namreč. In še danes nisva čisto skupaj prišla pri tem, ampak nisva pa več čisto narazen, ker je pogruntal, da čez materinske nagone se ne more iti niti čez trupla. Matr, saj ima otrok samo tebe, da ga braniš, čim si ločen, je skoraj avtomatsko tako...žal deci sicer lahko zelo vzljubijo "tujega" otroka, vse naredijo zanj, ampak razumejo ga pa ne čisto vsi....oprosti, ampak po moje on ne živi s svojimi otroki, če ne bi vedel, da so tudi njegovi otroci samo otroci, z vsemi svojimi nepopolnostmi vred - četudi ne rabijo ponoči lučke. Skratka, otroci imajo samo tebe, ki jih brezpogojno ljubiš, moraš jim zrihtat lučko, ali kot je spliš napisala:

Dodaten razlog za kreganje, danes zvečer...

Ne vem, kaj ti naj napišem, razen tega, da sem se najbolj bala tega, da bom kdaj imela moža, ko si bova v vzgoji otrok in načelih različna in to tako, da bo prihajalo do prepirov. In na srečo, se to ni zgodilo, ker je najbrž res težko, uskladiti želje obeh in hkrati otroka "pravilno" vzgajati.

Pri vama je ta razlog še toliko močnejši, ker nimata skupnih otrok in lahko vedno začneta stavek z :"moj otrok...., jaz ga poznam bolje kot ti...." in podobno, kar celotno situacijo samo še poslabša.

Resnično ne vem, upam pa, da to ne bo enkrat razlog za vajin razhod....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ne, nisi terorist. Si pač čist običajen moški, ki gledan na vzgojo po moško. Problem pa je v tem, da se ne vživiš v otrokovo doživljanje. Če je naprimer prižgana lučka RAZVADA naredi neprimerno manj škode, kot jo naredi STRAH majhnemu otroku, ki mu pusti posledice za celo življenje.

Na eni strani imamo majhno škodljivost (razvajenost - če to sploh lahko je) in na drugi imamo lahko nepopravljivo škodo s travmami. Torej večje tveganje. Ker pa mala ni tvoja (predpostavljam) te to tveganje ne moti.

Če pa je mala tvoja (ali če enako zahtevaš od svojih otrok), kaj je s teboj narobe, da si pripravljen za malenkosti veliko tvegati?

vsi imamo drugačne poglede na vzgojo, saj so nas vzgajali različni starši. pa to ne pomeni, da je katera vzgoja bolj prava

nekaj popusti ti, nekaj bo pa on. premisli, kaj je zares pomembno in enako naj naredi on.

strpnost in kompromisi

_____________________________

iz malega zraste veliko

Probajta pogledat drugače.

Vsak človek je unikaten in ima določene svoje potrebe. Osnovno spoštovanje mu izkažeš s tem, da jih upoštevaš in, če je tvoj otrok, mu poskušaš pomagat, če je treba.

Zarad takih stvari se nima smisla preveč kregat. Dejstvo je, da so otroci majhni, da nekoč bodo šli po svoje, da se bomo postarali in da smo največ naredili v življenju, če nas na starost otroci radi obiskujejo in nas imajo za dobre starše. Več kot to se v življenju ne da dosežt. Važno je, da smo zdravi in da si delamo čimmanj travm v tem življenju. Dejstvo: vse mine. In škoda je čas zabijat za banalnosti.

Vsak ima svoj način vzgoje, morata se naučiti zmeniti, kak pa kaj.. Ker, da ti pustiš tisto, on pa ne.. Ni lih ok.. Probajta se pogovorit, ker je brezveze, da se kregata zaradi tega... Otrok pa je ja nekaj najlepšega, ne pa sad krega..

Ah, nič kaj zavidljiva situacija, sem bila sama otrok v takšem. Muka.
Ko sem imela jaz 10 let in brat 6 let, je mama spoznala novega partnerja. Tudi sam je imel iz prejšnjega zakona 2 otroka stara 1 in 3 leta, ki pa sta živela pri svoji mami. Ni vrag, da smo se po enem letu preselili k njemu in tako dobili novega očeta (mojega biološkega ni bilo nekjer v zgodbi). In tako sva iz danes na jutri morala začeti ubogati njegova navodila in komando, meni se še danes trga ko pomislim na tista leta. Jaz sem še še z vsemi 4 upirala, brata pa je totalka ferderbal. Pa ni bilo fizičnega nasilja ali kaj takega, psihičnega pa več kot dovolj. Pa čisto kontra finte je imel kot sva jih bila navajena do takrat, pa smo se sami z mamo imeli več kot fino in tudi zelo lepo sva bila vzgojena. Nič nama ni falilo. Pa je mama ful popuščala in njemu prepuščala komando, najbrž se je bala da bi spet sama ostala. Kaj pa vem, jaz ji še danes zamerim, da se ni bolj borila. Po drugi strani pa jo poskušam razumeti, ker ni veliko moških, ki bi želeli mlado mamico z dvema otrokoma.
Kasneje sta imela še enega skupnega otroka, no, ta pa je tako navajen samo takšne vzgoje in pač je kakor je. Je pa tudi res, da ni bilo nobene razlike v vzgoji njegovih in njenih. Finte, ki so totalka bolane je imel pri vseh iste. Samo za primer, za pojest kosilo smo imeli točno določen čas, ker če ne je bil cel halo. Tako smo posledično vsi predebeli, ker smo se na timing basali s hrano, namesto da bi to bil prijeten obred cele družine, ki posedi ob obroku in prekramlja svoj dan. prej je to bilo vedno tako. Pa še veliko takih bolanih.....

Zatorej ne popuščaj, tvoja otroka sta bila navajena TVOJE vzgoje in jima je sedaj vse to novo in tuje. Sčasoma se bosta začela upirat in ga še marala ne bosta. Zlo težke situacije so to, še sploh če imata namen imeti še kakšnega.

Pa pusti tisto frdamano lučko prižgano, madona, kaj ga pa toliko moti . A njemu sveti v oči ali kako? Če bi živeli v centru mesta bi toliko svetlo bilo vsem v sobi od zunanjih luči. Pa zato še nihče ni utrpel trajnih poškodb.

Dokler se zaradi vzgoje spičita samo vidva, še gre. Če bosta to počela pred otrokoma, bo slabo. Dvojna merila so slabša izbira od "slabe" vzgoje.

Na vajinem mestu bi se poskušala kaj naučiti drug od drugega. Prav gotovo je nekaj stvari, ki jih vsak od vaju dobro počne. Naredita spisek, kako vzgajata, vsak za sebe, potem pa na partnerjevem seznamu poiščita nekaj (dve, tri) načel, ki so vama všeč in jih preplonkajta na svoj seznam.

Vsak sigurno nekaj dobrega zna in na ta način bosta pokazala spoštovanje in priznanje do vzgoje drugega pa še naučila se bosta nekaj.

Če ne bosta našla ničesar koristnega, sta ali zelo trmasta ali pa res nista za živet skupaj.