Drži se Lara.

LARA, ne boš verjela ampak tudi jaz sem imela tako - malo čudno obdobje v življenju. bilo pa je (verjetno ) povezano s stresom, ki sem ga doživljala v bivši službi (pač, smo imeli neke probleme in sem se očitno preveč sekirala). to z WCji, driskami, kolikami, povečan pulz, aritmija ... mi je zelo, zelo dobro znano. kako sem to prebrodila sploh ne vem. kar minilo je. no ja, takrat me je zdravnica poslala na kolonoskopijo, pa na bolniško me je poslala z apauirni

apaurinov nisem jemala, na kolonoskopijo pa ne grem več, sploh

v glavnem, jaz sem to v končni fazi prebrodila in sem od takrat OK (trkam na les). je pa res, da me od takrat nobena reč ne more več s tira spravt, vsaj kake službe, bajte, finance itd ne.

verjetno si bila res preobremenjena, zdaj, ko si končno zadihala, je pa za tabo prišlo.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

 
Pri moji sestri se je ta tesnoba, napadi panike stopnjevali do te mere, da sta jo starša sredi noči peljala na urgenco. Sploh ni prišla k sebi, kar tresla se je...
K sreči je bil dežuren en zelo prijazen zdravnik, drugače je pediater za otroke, ki ji je lepo povedal, da je po njegovem to vse v glavi in ji svetoval obisk psihologa. Seveda ni šla, potem so nam vsi svetovali enega bioenergetika, samo je imel neke kao skupne seanse, in ni bilo šanse, da bi šla. Potem pa smo le izvedeli za eno žensko, po poklicu zdravnica, ki se ukvarja z akupunkturo. In je šla, in je domov prišla vsa presenečena, ker ji je ženska točno povedala, kakšna je kot osebnost, kakšen odnos ima s starši, s sestro, z okolico...in ti povem, pri njej je delovalo, saj vse skupaj je bilo mogoče res v glavi in je mogoče samo rabila eno osebo s katero se bo čisto neobremenjeno pogovarjala. Trajalo je nekaj mesecev, ampak se je izplačalo.

Vse dobro ti želim

Ojla LARA!

Najprej bi ti čestitala, ker imaš toliko poguma, da ne pišeš o svojih težavah pod anonimno. To pomeni, da si odkrita, odprta oseba, ki se ne sramuje ne sebe in ne svojih težav.

Evo jaz bi ti povedala isto kot Tanikaa, bini in še nekaj punc, ki so omenjale napade panike. Ne morem ti zagotavljati, da imaš ti točno te težave (napade panike), ampak iz lastnih izkušenj ti povem da sem imela skoraj identične simptome, in je bilo to to.

Začelo se je čisto isto, v nekem obdobju sem imela ful osebnih težav (fant, služba) in vse sem pogumno prestala, ko pa je bilo to obdobje za mano, ko sem dobila novo-boljšo službo, novega-super fanta (mojega zdajšnjega moža ), se je začelo. Točno tko kot ti opisuješ. Meni je veliko pomagalo, da sem se lahko odkrito pogovarjala npr. s sestro, možem pa tudi k psihiatru sem šla ene parkrat. Da se prebroditi, verjemi mi.

Probaj si poiskati pomoč, bodi odkrita-predvsem do sebe in prav gotovo ti bo uspelo. Meni je. Je pa res, da so določeni ljudje tem težavam bolj podvrženi kot drugi. Ponavadi najbolj "naf....o", ravno tisti ki smo bolj čustveni, mehki. Včasih sem se ful sekirala in se spraševala  pa zakaj sem glih jaz tako čustvena, vsak se mi smili ipd, danes pa sem na to PONOSNA. Vesela sem  da sem taka kot sem.

Želim ti da čimprej preženeš mračne misli iz glave, da ostaneš pogumna in močna. Uspelo ti bo!

Lara ne znam svetovat. Vse so že punce napisale. Želim ti, da  se znebiš teh občutkov in te še vedno občudujem (malo sem spremljala na netu gradnjo vaše hiške in te občudovala, da vse to zmoreš, služba,otroci,gradnja,mož. Vse zadnje ti je uspelo in tudi zdaj ti bo uspelo.

Prvo, kar sem pomislila je, da se ti telo zdaj na nek način puca, ker je bilo toliko časa non stop pod vplivom stresa in adrenalina in to zna zasvojit. Mogoče bo samo trajalo določen čas, da se prepucaš, pa bo. Je pa seveda čisto možno tudi to, kar pravi tanikaa. Ne vem, jaz sem imela čisto druge znake depresije, samo to je itak od človeka do človeka različno.
Vsekakor ti želim čimprejšnje okrevanje.

Jaz sem vedno tako panična.Niti,ko je mali v šoli nisem mirna.Vedno premišljujem o tem kaj če se mu kaj zgodi tam???ko grem moj pomagat v gozd drv delat nisem mirna dokler ne pride domov.kaj če si kaj naredi z žago ali se drevo prevrne nanj...jaz sem vedno taka nevem zakaj ampak ne morem pomagat....zadnjič je šel pomagat enemu prekrivat strehe joj kak sem se bala kaj pa če dol pade.... in,ko mali ima visoko vročino se bojim vedno,da mu je nebi mogla zbiti kaj bo potem....

Ne vem, verjetno bom vsekala popolnoma mimo, mogoče pa niti ne tako zelo.

Dvakrat v življenju se mi je dogajalo podobno kot tebi in to je bilo takrat, ko sem zapustila varen domači pristan in zaživela na svoje in pred leti, ko sem zapustila tisto malo (najino) gnezdece in se podala v novo stanovanje z možem in otrokoma.

Nekako sem sama pri sebi ugotovila, da mi zelo paše umirjen način življenja, da me obdajajo stvari ki jih poznam in imam rada in da mi novosti zelo močno ustesnjujejo. Ko sem zvečer padla v staro posetljo v starem stanovanju, kljub vsakodnevnemu naporu (otroci in priprava na selitev), sem se vedno počutila zelo dobro. Ko sem prvič sama strmela v nove stene, novo posteljo, otroci in mož pa zelo daleč stran od mene, me je zvilo in počutila sem se tako zelo slabo, da sem mislila da me bo konec. Za trenutek sem celo pomislila, kaj mi je vsega tega treba, zakaj smo se  zapufali do konca, če pa nisem srečna, tako zelo sama in me vse skupaj le še globje lahko pahne v depresijo. Nihče me ni razumel, celo zavidali so mi vse skupaj, jaz pa sem tako pogrešala stare prostore, stare navade,....

Vse je bilo novo, jaz pa sem hrepenela po starih časih. Počutila sem se zelo utesnjeno. Vsako jutro sem se zbudila s tesnobo v srcu v neki hotelski sobi, ki mi ni pomenila nič drugega kot trpljenje. Prvi mesec je bil najhujši, potem pa so me spomini in tesnoba počasi začeli zapuščati. Spoznala sem nove ljudi in okolja sem se počasi navadila.

Sedaj zopet živim umirjeno življenje in tesnobe ni občutiti več. Vsaka nova stvar je zame in za mojo psiho šok. Imam podobne simptome kot ti. Še pred letnim dopustom se ne počutim preveč dobro. Smešno, vendar resnično.

Mogoče se ti bo tole zdelo smešno in je pri tebi čisto nekaj drugega ? Ko se boš navadila na novo okolje, ljudi,...se bodo vsi strahovi kar razblinili. Vsaj pri meni so se.

Pa srečno, Lara.

  Lara  kot ti je povedala Tanikaa mislim da je to depresija.Popolnoma iste občutke sem imela ko sem prišla v Slovenijo.Novo okolje nova hiša drugačen jezik in gledala sem kot tele kaj govorijo nič nisem razumela.Bila sem noseča  in pripravljala se na porod in materinstvo.Zapustila moj dom in svojo sobo morala sem se navaditi na nove pogoje  in morem povedati da sploh niso bile ni malo podobne od unih katere sem imela .

In vse te siptome sem imela kot ti.Pa morem povedati da še zdaj včasih me primejo takšni občutki samo si najdem delo da se zamoti in da ne razmišljam.

Pa tudi brez zdravniške pomoči pa pogovora ne gre.  

Pri meni ni šlo samo sreča je to  da so izmislili internet pa sem se pogovarjala s svojo svakinjo kar mi je veliko pomagalo.In tako je res vsak nova stvar je za mene šok.

Upam da bo čimprej minilo.  

< Sporočilo je popravil maja 30 -- 14.6.2007 23:09:17 >

_____________________________

Najdojenček

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

LARA, . Nisem psiholog ali psihiater, k sreči s takimi stvarmi tudi nimam izkušej, vem pa, da v času velikih psihičnih in fizičnih obremenitev zmoreš vse, ko pa je tega konec, se človek pogosto sesuje. Dobesedno. In očitno v zadnjem času resnično nisi imela časa zase, za ljudi okoli sebe in si se 'iztrošila'. Napolni si baterije, razmisli o stvareh, ki jih imaš rada in verjemi, da te bo vse počakalo, življenje pa ves čas teče naprej. In ni lepše stvari kot delati nekaj zase, za svojo dušo, za svoje ljudi. Vem, da si borka in vem, da boš zmogla. In zmagala. Mislim nate !

_____________________________

Jaz v svetu, svet v meni živi!
Skoraj že spim, a svet je! Svet se ne zdi!
Slišim rimo, kako govori:
pred rojstvom te ni bilo,
po smrti te ne bo,
a zdajle si.

Lara,sama zmogla ne boš ,zapomni si!Pa vse dobro ti želim in en  samo zate.

Zdi se mi, da je zdaj vse "padlo s tebe", vse obveznosti, plani, skrbi,.....in hkrati iz tebe.

Sprosti se, ne počni nekaj časa nič; pa še tisto, kar je nujno (npr. skuhat in jest) naredi po liniji najmanjšega odpora in z najmanj vloženega časa.

Ma v bistvu je to kar težko, nič počet, če si navajena stalnega dela.

Wau, ugotavljam, da nisem edina taka
Že dolgo časa premišljujem, da bi pisala o tem.....Lara, si me prehitela...jaz o tem sploh nisem govorila z možem...ko pa sem spregovorila, je bilo za več kot polovico bolje  govori o tem...pojdi na kakšno svetovanje....to je zelo super zadeva...

Mislim nate....

Kot da bi sebe brala. Vesela sem, da nisem edina s temi težavami. Čeprav so se moje rešile s tem, da sem si življenje porihtala, pred tem pa mi je šlo na vseh področjih vse narobe in sem bila čisto depresivna ene dve leti. Brez Selidarja mi ni bilo živeti. Sedaj pa se mi to zgodi tako redko, da lahko rečem parkrta na leto, prej pa vsak teden 3-4x. Sploh nisem več nikamor šla oz. sem že dneve vnaprej premišlala o tem, ali bo tam kamor grem kak WC, papir pa sem imela kar vedno s seboj. Najhujše je bilo, ko sem kje v gneči stala (npr. pred blagajno), ali v gneči na cesti....samo še o WC-ju sem premišljevala....in seveda dobila drisko.

Po moje pa to ni preobremenjenost, ker človek ogromno zdrži, ampak negotovost ob vseh teh spremembah, ki si jih v zadnjih letih eno za drugo doživela. Z vsako spremembo se nek ustaljen in varen način življenja poruši in jasno, človek najprej pomisli na to, kaj slabega ga v tem novem življenju ali situaciji čaka. Strinjam pa se, da utegne biti tvoja težava tesnoba in depresija.

Ko sem po porodu jaz začutila cmok v grlu, in nikakor ni hotel sam od sebe stran, sem poklicala psihologinjo v porodnišnici in v prvem srečanju mi je povedala, da imam to - tesnobo in blago depresijo. Rekla je, če ne bomo ukrepali, lahko padem zelo globoko, sicer pa se da vse to pozdraviti.

Gre za preveč negativističen pogled na vse velike in drobne stvari, ki ti hodijo po glavi. Zato si vzemi čas za razmislek. Premisli, kaj te skrbi, česa te je strah in pretehtaj, če ima vse to res tako veliko težo, da bi se tega bala. Preberi knjigo od Louis Hay - Življenje je tvoje. V vsaki stvari poišči kaj dobrega, bodi pozorna na vsako slabo misel in jo takoj zamenjaj s pozitivno, spodbudno. Pomemben je odkrit pogovor s človekom, ki mu zaupaš, kadarkoli te stisne. Nato je pomembna telovadba, sprehod ali podobno. Velik povdarek pa je dala na avtogeni trening, s katerim se popolnoma sprostiš in poglobiš vase.

Meni je pomagal že prvi pogovor z njo, tako, da sem ozavestila in prišla problemu do dna in ga razrešila s temi preprostimi rešivami, ki so opisane zgoraj. Zato sem šla po mesecu dni samo še na kontrolo in stvar je bila rešena.

Že da si priznala, je veliko, sedaj pa samo ukrepaj in rešila se boš cmočkov in mravljincev.

Vso srečo.

Karkoli se ti že dogaja, boš zmogla ! Verjemi!
Meni deluješ kot oseba, ki je zelo močna, trdna in prizemljena. In predvsem zelo okupirana z vsem! Lahko da se tvoj problem tu začne..
Držim pesti zate, da se čimprej spet počutiš dobro !

_____________________________

ROŽICA

Meni se pa zdi, da gradnjo pogrešaš. 10 mesecev si delala svoj sanjski poklic, zdaj je pa tega konec. Men se zdi, da je to.

Bo treba začet gradit bajte za prodajo...super biznis.

Ponavadi ne berem takih dooolgih pisanj, ma tvojega sem...ze zato,ker te poznam in ker berem tvoje super bloge:)

V veliko odstavkih sem nasla tudi sebe...enake prebavne motnje so tudi meni povzrocali zivci ali strah...sem brala vsemogoce knjige o tem,ce bi blo mogoce res kej narobe...potem mi je dohtar reku samo eno...da naj rajs zacnem delat na sebi in se v prvi vrsti pomirim....da naj se neham zapirat vase in negativistivcno gledat na stvari...je trajal par let, ampak mi uspeva...pocas :)

Pri tebi je pa tko, ze dva otroka sta velik zalogaj in furat gospodinjstvo in biznis ni malo...potem pa se gradnja fantasticne bajtke...vcas stres tud pride za nami...tko da pomiri se, privosci si cas zase, vsaj malo....ko bos ti top fit, bo energije in vsega zadost se za druge...pomoje..moje laicno mnenje...