Žal ti ne znam pomagati, ker še sebi ne . Kdaj se neha? Pri nas se do zdaj še ni nehalo, pa je sin star že 5 let in pol. Pridejo dnevi, ko se nama z možem zazdi, da smo končno na konju, a nato se nama v eni sami sekundi ta iluzija podre.
Jaz priznam, da sva včasih z možem oba psihično že čisto na psu, a na srečo skoraj nikoli ne izgubiva živcev hkrati, ker drugače res ne vem, kam bi vse to pripeljalo. Tudi veliko "težkih" debat imava zaradi sina in to zna biti za celo družino izredno naporno in destruktivno. A potem pridejo spet tisti svetli dnevi, ki nama obema dajejo moč za naprej.

Kaj naj ti svetujem - čim več in čim bolj jeklene živce, če ne drugače, si pa s kakšnim persenom pomagaj, predvsem pa sprejmi, da je tvoj otrok tak, kot je. Ne primerjaj ga z drugimi, sploh s kakšnimi "anglčki" ne, saj je tvoj otrok unikat. Če ne bo bolje ali ko boš obupavala, pa naj te ne bo nikoli, ampak res nikoli sram priznati, da ne zmoreš, in poiskati pomoč.

Hm, se ne neha at all? Jaz imam 5 in 2 etnika, doma imam dnevno urnebes, takšna živahna sta že iz porodnišnice, ampak čisto zares, baje sem bila jaz ista kot otrok .

Velika mera potrplenja, dopovedovanja, odpovedovanja, ukvarjanja, kaj pa vem no...enkrat bo že...

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

Po mojem je čisto odvisno od otroka.

Eni so angelčki že od prvega dne življenja, eni že kot novorojenčki nemirni.

Naš je bil do sedaj, kot ga ne bi bilo, no skoraj, zdaj pa je začel ustvarjat vragolije in ingoranco ter trmo.

Vidim, da me nekatere niste razumele. Pišete o 5-6 letnikih s katerimi je gotovo drugače kot z enoletnim otrokom. Jaz ne pričakujem, da bom nekje sedela, on se bo pa sam igral in se zabaval ter me ne bo potreboval. Jaz govorim o sitnarjenju in jokcanju, ko še sam ne ve kaj bi rad. Ko mu obroček ne gre na stolpiček in se začne jokat, ko hoče prevrnit vse tisto kar ne sme, ko sili v naročje, tam pa zopet ni v redu in se zvija ter joka. Takšnih problemov s 6-letniki gotovo nimate oziroma ne poznam šestletnika, ki bi bil takšen.

Madonca, si me nasmejala. Saj naši 5-, 6-letniki so bili enkrat tudi stari eno leto in ugani - točno  taki so bili, kot ti opisuješ. Vse to smo preživeli, verjemi, in prav o tem ti pišemo - da se ne neha. Pri nekaterih ja, pri drugih ne. Naš mulc je bil naporen od svojega 14. dne dalje, pratktično iz porodnišnice, in tak je še danes, po 5 letih in pol. In ko je bil star eno leto, smo dali skozi vse to, kar opisuješ.

Imamo doma pa tudi 3-letnico, ki je bila čudovit dojenček, čudovita 1-letnica, brez tečnarjenja, mirna, nežna ... zdaj pri treh je pa tečnoba na kvadrat. Samo cvili in se dere in trmari. Ampak zanjo vem, da je to le obdobje, ki bo slej ko prej minilo.
Sin pa je tak in bo tak.

zdaj pa umesti svojega otroka sem - je bil naporen od vsega začetka ali je "naporen" postal le zdaj pri enem letu, ko bi nekaj rad, pa ne zmore in ne zna. Če je slednje, potem bo minilo. Če pa slednje ni, pa ne bo minilo - se bo spremenilo, a minilo ne bo.

Tudi sama imam 14 mesečnika, ki je tudi precej živahen. Veliko se je treba z njim ukvarjat,... Včasih je težko, a velikokrat tako zelo lepo, ko vedno kaj novega pogrunta. A vem, da bo to obdobje minilo in vsako obdobje prinese s seboj nekaj novega.
Nejcko s teboj se pa ne strinjam popolnoma. Poznam fantiča (soseda), ki je bil prva tri leta zelooo naporen fantič, a z doslednostjo pri vzgoji se je marsikaj dalo storit in danes pri petih letih je zelo priden, ubogljiv in lepo vzgojen fantič.

Izjeme potrjujejo pravilo

do pubertete....pol pa jovo na novo, sam da mu bodo spet joški hodili po glavi

Svojega otroka ne moreš primerjat z nobenim! Naš prvi je skozi rabil nekoga zraven, drugi pa se precej zamoti sam.  Da sta se začela igrat mirno sama je bilo pri prvem pri 2 letih, pri drugem pri letu in pol.
LP

anonimna, taki so enoletniki, nisem še videla enoletnega otroka, ki bi se ful sam zaigral. Koncentracijo imajo kratko, zato se igrajta pač različne zadeve, malo pa ga tudi pusti samega, morda pa te preseneti.

Hotela sem komentirat samo glede tiste 2-letnice, ki se je pridno pri vas igrala - to ni nič čudnega, bila je na obisku, kjer je bilo veliko zanimivih igrač, novih, ne takih kot doma, in valjda je imela kaj za delat. Poleg tega imajo dvoletniki že malo več sposobnosti kot enoletniki; ko sta naši dve kje na obisku, kjer so otroci in njihove igrače, ju sploh ne slišim (zdaj, ko sta že večji), doma pa ju je treba tudi animirat, pa kaj z njima ustvarjat.

Je pa res naporno , v vsakem obdobju po svoje; luštno pa tudi.

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Hočem samo povedat, da se obnašanje enoletnikov gotovo razlikuje od obnašanja 6-letnikov.

Z nasim 14-mesecnikom je ista zgodba. Ceprav je ponavadi tako samo takrat, ko sem jaz zraven. Ce je z njim mozek ali kdo od starih starsev je pa zgodba povsem drugacna. Stari starsi celo pravijo: "Joj kako je priden. Saj se kar sam igra in sploh ne ves, da je tam ".

No, kadar pa sem v tej zgodbi prisotna tudi jaz, pa je cisto drugace. Non stop pleza po meni, nobene stvari ne morem narediti, ker takoj pride za mano in me ze vlece za hlace, da ga dvignem, trmari in se mece nazaj ter krici. Saj sem zelo rada z njim in se z njim ukvarjam, ampak vcasih je treba pa le kaj narediti.

"Pri miru" me pusti samo takrat, kadar lezim na kavcu . Takrat se pa sam lepo igra, sem in tja se pride malo stisniti k meni ali pa se samo uleze zraven mene. In tako pac veliko pocivam, kadar sva sama .


_____________________________

Vse kar smo, je posledica našega dosedanjega mišljenja (Buda)

Moj nečak je star 4 leta, pa se še ni umiril. Eni očitno se, eni nikoli.