Glih včeraj sva z mamo govorili o tem, da ne morem več tako in je seveda rekla da ve in vse to, da kaj predlagam, da ona je pač imela vse, stanovanje, vse pošlihtano, a sedaj pa naj gre v neko sobico v najem na stara leta in začela jokati. Seveda da ne, oče bo pa itak zanikal, in potem vedno reče, da medve laževe z mamo in da sva medve pijani. Res je tako in zelo žalostno. Pa saj to ni vsak dan, je 1x tedensko ampak vedno pride do konflikta in takrat se jaz ne morem brzdati, čeprav vem, da bi bilo bolje, da se mu odmaknem in ignoriram, ampak vse to žaljenje, be res boli, toliko je tega.
Pa verjetno bi tudi predvsem oče najraje videl, da nekako "neham živeti", tako kot je bilo do sedaj na relaciji: služba - vrtec - dom in to je to, nič prijateljev, nič prijateljic, bog ne daj, da me kdo pred blok pripelje, pa pokliče, torej, moram biti doma in to je to z razlogom, kakak mama pa sem, da grem recimo kak petek ven
. Res mogoče najbolje za vse, da se zaprem za 10 let v sobo in poniknem. Pa vsa prioriteta sta oba otroka, živim za njiju.
