Sploh ne, samo več je razočaranj, če ni punčka.Vsaj tako kaže statistika in kar berem tule gor.

< Sporočilo je popravil Polynesia -- 23.9.2008 19:07:05 >

ko sem bila noseča prvič, sem se full "bala", da bo punčka. mislila sem si tudi, da bo mož bolj vesel fantka (ker svak ima pač 3 fante, in je bil navdušen nad njimi), da se bo bolj njemu posvečal, še posebej zaradi avtomobilov (na katere je mož nor), pa npr. legokock... enostavno sem imela pred punčkami "strah".

potem sem razmišljala, zakaj me je punčke toliko strah in sem ugotovila, da zato, ker se s svojo mami kot najstnica nisem najbolj razumela in sem se bala, da bi tudi pri sebi bila ista, kot je bila mami do mene.

ko sva v 28t na 4D UZ zagledala "žemljico", sem od PO do LJ bila tiho in se samo spraševala, kako je to možno. zakaj pučka, če pa ji ne bom mogla biti "dobra" mama.

ampak naslednji dan sem šla v Pikapolonico, z namenom, da "moji bejbiki" kupim oblačila za iz porodnišnice. ko sem prijela roza majčko na kateri piše "sweet home" me je preplavil najbolj nor občutek in takrat sem vedela, da bom "dobra" mama ne glede na to katerega spola bo otrok, ko mi ga bodo podali v naročje.

zdaj v drugo sem si fanta želela izključno spet zaradi moža (pač punčka bi bila "moja", fant pa "njegov"). in ko sva spet zagledala luliko, sva bila oba tako navdušena...

možu velikokrat reče svak, ki ima tri fante, da mu želi enega fanta, pa se moj vedno samo nasmeji, ker enostavno ne morejo verjeti, da mu je do punčke isto, kot do fanta in da sploh ni važno kaj imaš doma.

boš videla, ko boš rodila, boš vesela, da je le zdrav!

_____________________________

Otroci ne vedo, kako radi jih imajo njihovi starši,
in tega tudi nikoli ne bodo vedeli, dokler se ne bo
nad temi starši zagrnil grob ali dokler
ne bodo imeli svojih lastnih otrok.

Hehe, ta je pa najboljša! A to, da si nekdo želi fantka še nekako razumeš, da bi si pa punčko ti je pa popolnoma nedoumljivo

Ja, polynesia, večinoma smo tu gor punce, ki si pač normalno večinoma malo bolj želimo punčko, fantje pa fanta - ker pač to poznamo, bolj si predstavljamo, kako vzgajat, lažje se poistovetiš z otrokom, dokler je v maternici - kasneje tako ni dobro, da se poistovetiš z njim... Lubi si je zato prvič "bolj želel" fantka, ker si je pač predstavljal, kako bi z njim metal na koš, recimo, ko pa sva izvedela, da je punčka, je bil presrečen! Pač sva si želela vedet, si pa vesel v vsakem primeru!

Jaz recimo sem se bala, da bi fanta preveč razmazila, če bi bil prvi fantek, ki bi bil pač nekaj časa edinček (tudi nisva vedela, da to res ne bo dolgo, potem se verjetno ne bi kaj dosti sekirala - saj koliko pa lahko razmaziš otroka v 1,5 leta ), pa se mi je zdelo, da če je punčka malo razmažena, ni tak problem kot pa če je fantek mamin sinko... Se lažje oprosti - punčki in mami .

V drugo sva si pa oba želela punčko čisto iz praktičnih razlogov: bosta zelo skupaj (18m razlike) in je fino, če sta istega spola, ker sta tako ves čas ista generacija in se imata tudi v najstniških letih veliko za pogovarjat (če si bosta seveda simpatični in kompatibilna karakterja), ampak je bolj verjetno, da bosta 14 letna in 15,5 letna punčka našli skupni jezik, kot pa 15,5 letna punčka in 14letni fant, ki je še čisto preotočji zanjo - večinoma, seveda, so izjeme. Pa še ni problem s cotkami, zdaj sva dobila vse roza - od vseh, tudi stare obleke sva dobila od ljudi, ki so imeli punčke in bi bil fantek ves čas v roza , če bi bil .

To pa ne pomeni, da potem nimaš rad otroka, če je drugega spola! To je tako, kot če bi rekel, da ti je všeč, če se tvoj lubi zrihta, pa ga zato kao ne maraš v trenirki, če malo karikiram

Ja, verjetno je pri meni isti razlog: mami je bratca razmazila do konca in je kar trajalo, da je ratal normalen, pa ni mu bilo najbolj lahko zaradi tega... Pa pri punčkah gre na začetku vse hitreje: hitreje se obrnejo, nasmehnejo, primejo flaško (v povprečju, seveda, pa po mojih izkušnjah kar drži, mam par dojenčkov okoli za primerjat) in se mi zdi lažje učit na enem, kjer napreduje vse skupaj hitreje.

Upam, da bom jaz ugotovila enako kot ti, kaštrun, če bova kdaj dobila . Čeprav, če imaš 3 male otroke, potem je verjetno bolj malo verjetno, da jih ful razmaziš, ker nimaš časa za to , hehe.

No pa da se spet malo javim...
22.11.2007 sem rodila zdravega in najlepšega fantka na tem svetu, po imenu David. Je moj največji zaklad in 22.11.2008 je dopolnil eno leto. Kar ne morem verjeti, da je že celo leto za nami. Je pravi mali nadobudnež, ki me vedno znova razveseljuje z norčijami in vragolijami. Za nič na svetu ga ne menjam za nobeno punčko. Sem pa prepričana, da bom za drugo ravnala drugače, in upam vsaj da bom pripravljena na hormonske posledice. Hvala vam torej za spodbudo, ki sem je bila deležna skozi mojo celo nosečnost in hvala vam, da ste mi pomagale skozi krizo, res sem vam hvaležna. Za vse tiste ki vas morda mučijo iste težave in vprašanja...spregovorite o tem, ker s pogovorom vam bo veliko lažje...SREČNO!

Tole je pa krasen zaključek zgodbe....Čestitke

ŽIVJO! SEM TRETJIČ NOSEČA. IMAM ŽE DVE DEKLICI,SEDAJ PA SO REKLI, DA BO FANTEK IN SEM FUL VESELA, ČE PA BI BILA DEKLICA, BI BI ISTO ALI ŠE BOLJ. TAKO JE TO, KAR JE JE, ŽE MORA BITI TKO....

_____________________________

katja

Sama sem prvič noseča in se že bliža morfologija in upam da izvema z dragim spol. Tak čist zares nama je obema vseena kaj bo samo da bo zdravo:), ampak malce si jaz bolj želim fantka on pa punčko. Ne vem nekako si predstavljam malega mojega dragega, on pa bolj mene:). Ampak v resnici bi imela katerikoli spol enako rada.

Je pa bila kriza pri moji teti. Njen mož je imel že iz prejšnjega zakona 2 hčerki, doma sta že imela eno pupiko in njej so napovedali še eno. (pa seveda njen mož si je noro želel fantka) Pa to se je prejokala tolko da je mene že bilo malo sram da je moja teta. Pa vsi ji probamo dopovedati da je vseeno da bo vse vredu...ona v čisti depresiji. In potem se rodi njena pikica...ona tako srečna da joče od veselja sploh si ne more predstavljat da bi bila njena Vita fantek isto pri možu. IN sploh se ne spomni zakaj je delala tako paniko da nas je bilo že vse malo strah.

Naši sosedje pa so imeli doma 4 fante ko so v 5 dobili punčko....pa so se vedno vsakega isto veselili.

Kaj ta tema je še vedno aktivna? No naj napišem, da sem si jz po tihem upala da bo drugi spol kot je, zdaj ko pa imam moje sonce pa ga ne zamenjam za drug spol za nič na svetu. Popolnoma sem zaljubljena!

No, jaz bi pa samo tole rekla, če katera ni ravno najbolj zadovoljna s spolom...., lahko dete meni pošlje. Vseeno kateri spol.
Na moje stroške. In veselje !


Daj, punce, no, otrok mora bit zaželjen, ne glede na vse "pomankljivosti"!

_____________________________

ROŽICA

Tako je na tem svetu, da smo ljudje preveč firbčni in smo potem zaradi lastne "neumnosti" razočarani . Sploh ni pomemben spol, ZDRAVJE!!! otroka je pomembno.

Nada79, čisto za hec ti povem svojo zgodbo oz. zgodbo svoje mame. Ko sem se rodila je babica s ponosom vzkliknila: "Gospa, fantka imate." Moja mami pa je bila prepričana, da bom punčka - ŠOK. No, babica, me je pač gledela v hrbet (bila je še mlada in neizkušena) in mojo popkovino, verjetno zaradi neizkušenosti in vznemirjenja, zamenjala z kar precej velikim lulčkom dojenčka  . Še danes ne morem verjet, ampak, vse je možno.

uh, mi je kar odleglo, ko vidim, da se ne obremenjujem samo jaz s spolom otroka. No taka je moja zgodba:

Že v prvo sem si želela punčko, spola pa nismo vedeli do konca. Kakšen teden preden sem sem šla rodit, se mi je sanjalo, da sem rodila fantka in mu dala ime Kristjan. In tako se je tudi zgodilo. Pa se tudi ni nihče obremenjeval. V drugo sem si spet želela punčko, pa ups, spet fant. Spet nismo vedelo do konca. Sem se pa bala, da ne bi v porodni kakšne panike delala (hormoni, depresija,....) in rekla naj ga zamenjajo. Brez skrbi, vesela, da je vse ok. Zdaj sem nošeča v tretje! Z drugim partnerjem. Na zadnjem UZ so mi rekli, da bi lahko bila punčka! Čakam ta teden na morfologijo in da malo bolj pogledamo. Uh, kako si želim punčko! Če bo pa fantek, dobrodošel, ravno tako ta bomo imeli radi! Moja sestra ima tudi 2 fanta.... joj vsi navijamo za punčko...istočasno pa govorimo, saj ni važno, samo da bo zdravo. In to resnično mislimo vsi!

Prvega imava fantka,no fant je že,saj je star 9 let.V drugo sem si pa zelo,zelo želela punčko in jo tudi dobila.15M JE SEDAJ STARA in je cuker za pojest.Vsi trije jo obožujemo.

res lep zaključek.
in ja raje imejte rade svoje otroke take kot so ne glede na spol.
ker vsak je sam zase poseben.
lp!


_____________________________

♥ moja dva zaklada ♥

no jst sm skoz misnla da pod srčkom nosim fantka pa se je rodila punčka ampak nič zato veselje je bilo vseeno

tole je pa res lepo, da si napisala zaključek zgodbe...

zanimivo kaj vse ženske ne pogruntamo in iz česa vse ne naredimo problem v nosečnosti. itak pol ko se rodi otrok, je mislim da čist vsaki malo mar za spol, ampak je najbolj važn da je zdrav!!! ker itak je njen in je najlepši, pa naj bo fantek ali punčka. jst že komi čakam da končno spoznam mojega otročka... baje da je punčka (na ns in morfologiji) so tko rekl, ampak jst sm malo nezaupljiva in stvari še vedno z rezervo nakupujem. z rumeno, oranžno, naravno, belo in zeleno nimaš kej zaribat

vau, ne morem verjeti, da je ta moj post še tukaj. 2 leti star... V glavnem, mi smo potem dobili pupo, zdaj pa se spet sprašujemo, kaj bo... pa spet je res vseeno. Mala tako še ne zna "zahtevati" sestrice...


_____________________________

Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!

No, da še jaz kaj napišem. Mi imamo 3 dekleta in zdaj pričakujemo še eno!
Že od samega začetka vem, da spet nosim punčko. Seveda je tudi pri meni razočaranje, ker nam ne uspe priti do fantka. Verjetno to tudi zato,ker si moj mož zeeeloo želi sina in me včasih obtožuje...meni je hudo in upam, da mi bo življenje že pokazalo, da tako mora biti! Vesela pa sem, da je zaenkrat vse ok in upam, da bo zdrava in ljubljena. Na srečo imam podporo deklet in se je skupaj veselimo.

tudi sama sem imela tako stanje.. prvi pregled je blo rečeno da bo fantek.. ker sva si ga s partnerjem oba močno želela, sva bila presrečna... potem pa naprej na vseh pregledih rečeno da bo punca.. šok za mene... partner se je sprijaznil, jaz pa se nisem mogla... sem se kr jokala.. enostavno punce nisem želela.. sej vem da je to sebično, in da sem lahko srečna, da je z mojo hčerko zdej vse ok.. ampak kljub temu me včasih preplavi žalost da nimam sina

tko da draga NADA79, jz te nič ne obsojam

No pa se spet javljam po dolgem premoru. Naš sonček je bil pred kratkim star dve leti in lahko mi verjamete, da me zaposli 300 na uro...Res je pravi lumpek ampak je moj lumpek in ga ne menjam za nič na svetu.. v dno duše me je sram, da sem sploh kdaj pomislila, da ne bi imela fantka. Verjemite mi, vse tiste ki ste na isti poti kot sem bila jaz pred dvema letoma, vem kako se počutite in to iz prve roke, ampak otroški smeh in prve besede "mami" vse nadoknadi. Pred kratkim mi je zapel pesmico: "mamica je kakor sonček..." in verjemite mi, da so mi pritekle solze sreče, za nič na svetu ga ne zamenjam. Je pa res, da sem se iz tega tudi veliko naučila, predvsem to, da sedaj ko sem drugič noseča, ne razmišljam tako kot sem takrat. Zdaj mi je čisto vseeno kaj bo, važno je da bo še en sonček. Šele takrat bom popolna !
Vse tiste, ki preživljate to kar sem jaz pa mi lahko pišete na ZS. Mogoče vam bo pogovor pomagal. Jaz vem, da sem bila sama v tem, dokler nisem zaupala to na RR. Ampak tudi tu sem včasih naletela na gluha ušesa. Predvsem pa mi nerazumevanje ni popolnoma nič pomagalo, še več, še bolj sem padla v depresijo. Vse dokler si nisem sama pri sebi razčistila. Veliko mi je pomagala tudi dobra prijateljica, ki ji bom večno hvaležna. Mogoče je tudi za vas pogovor rešitev. Pišite!

pri nama je bilo pa malčke drugače...

ko sva zvedela da sem noseča, je moj takoj rekel, da bo punčka in da je v to popolnoma prepričan, ni mi pa znal razložit zakaj. meni je bilo vse skupaj zelo smešno, ampak ok.

potem pa se je začelo dogajati, da sem začela gledati otroške stvari, predvsem oblačilca, nikakor pa se nisem mogla odločit za nakup... odlašala sem

potem pa sem bila v 23t na uz, pa se je tako lepo videlo, da ima naš baby lulčka jaz sem bila vesela, ker glede na to, da sem imela (v bistvu jih še imam) težave, mi spol ni pomanil ravno veliko. skratka, vesela sem bila ne glede na spol.

na tem pregledu pa sem bila sama in tkaoj ko sem prišla ven iz ordinacije sem poklicala mojega in mu povedala, da pričakujeva fantka... ni in ni mogel dojeti kaj sem rekla. prekinil je in potem ko sem ga klicala nazaj se sploh ni hotel pogovarjat

malo mi je bilo smešno, ker ponavadi (vsaj tako sem bila prepričana do tistega trenutka), da si moški bolj želijo moške potomce prvič...

skratka, da zaključim... rabil je kar nekaj čas, da je prišel k sebi in da je sprejel novičko o tem, da bova dobila fantka.

tega fantka še vedno pričakujeva, tako, da naju največje veselje čaka naslednji mesec

_____________________________

največje veselje in užitek do sedaj je moj patrik (6.1.2010). bom dočakala še kakšno tako veselje??

Ne morem verjeti, kako je lahko spol otroka za nekoga razočaranje. Pa še kako velja stara fraza: ni važno ali je fantek ali punčka, samo da je zdrav. Sama sem po dolgih letih in IVF postopku prišla do svojega otročka. Na NS so rekli, da bo punčka, sem bila navdušena, na morfologiji so vidli, da je fantek in sem bila še bolj navdušena. In to moje detece je sedaj staro 3 mesece in je najlepši sonček na svetu

In Nada - pri zadnjem tvoje postu sem dobila kar solzice v oči, upam, da bo pomagalo tudi drugim puncam, ki razmišljajo tako kot si ti pred 2 letoma