jaz pa ne razumem zakaj VI pustite da OTROK kontrolira vaše ljubezensko življenje????

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Ne, to pa je zelo grdo od nje, in strahopetno od tvojega očeta, da tega ni razčistil.

_____________________________

Nič ni težjega od iskrenosti in nič ni lažjega od laskanja(Dostojevski).

Slončica, saj to je postranskega pomena v tej zgodi in najprej nisem hotela odgovorit - a vseeno bom. Nisem jaz tista grda, ki je atija odpeljala stran, saj je ati živel že več kot leto dni stran od malega in mamice njegove še preden sem ga jaz sploh spoznala...tako da, ati ima pravico iti naprej in jaz sem naletela nanj  tako, da to ni opravičilo...zelo lepo je napisala purple, da je tujemu otroku težje postavljati avtoriteto...punce, včasih jo jaz celo še bolj kot partner...ker sem bolj "dotična"... mi pa je zelo pomagal mail od sunqueen, ker sem čutila, da pozna situacijo. In tu je včasih te zgodbe treba živet, da vidiš da niso vedno najenostavnejše. Se pa da preživet vse. Ne, za dopust se verjetno ne bom odločila za ločevanje, ker pač glede na današnji tempo je teden dni dopusta že ko zlato vreden...in si ga želim s partnerjem preživet. Nisem pisala tega sem gor, da bi kdorkoli obsojal ali otroka, ali mene, ali partnerja...le dušo sem si hotela malo olajšat. In "svetu2 povedat, da tudi nam ki smo v takšnih situacijah ni vedno najlepše. Večkrat nas obsojajo, da smo tiste grde, ki smo razdrle zakone - marsikdaj sploh ni tako. Marsikdaj nam je hudo, ker otroku daš neke vrste ljubezen, a veš, da ne boš nikoli dobil takšne topline kot bi za isto dejanje od svojega...včasih nam potem tej mali mulčki nagajajo...ampak da se vse....hvala punce za podporo in mnenja..

Anonimna, če je zakon srečen, ga nobena ženska ali moški, ne morete razdreti!

Pogovori se s partnerjem, ne pusti, da vama otrok spreminja življenjske navade. Enostavno se mora tudi on prilagoditi vsem tem. Tudi sam imam sina, pa je bil na začetku mogoče res malo ljubosumen na mojo novo partnerko. Razložil sem mu kako in kaj, da mora oči živeti naprej, prav tako tudi mamica in da ga zaradi drugih nimava nič manj rada. Mali je nekako skapiral, kaj mu hočem dopovedat in je sedaj prav vesel moje sedanje partnerke, sploh pa obvezno mora vedno priti zraven, ko ga pridem iskat.

atiM hvala še za moško mnenje in tvojo izkušnjo. Glede parterstva imaš prav, to je tudi moje mnenje. Mislim, da se bo po več kot 2 letih skupnega bivanja moj dragi le moral vsesti s sinkotom in mu to razložit...saj mu je že, a očitno še ne dovolj na resen način. Saj na začetku, ko mali še ni vedel da sva par, ko me je spoznal kot njegovo prijateljico me je ful sprejel...spomnim se da me še prosil po nekem skupnem popoldnemu v parku naj ne grem stran...ko pa sem postala nekdo, ki z atijem živi, se ima rad....hmmm...je bil malo manj navdušen. A to fazo bo moral premagat, morda pridejo polbrtaci ali polsestrice, to bi bila še hujša "konkurenca" od mene, po svoje je bolje da "trenira" na meni...

To je blo rečeno oz.pisano v ciničnem pomenu..

Sem napisala da ne obsojam,zato ti ni treba bit jezna na mene,če ne gre pač ne gre kaj češ..
 
Če pa ti je dopust oz.tist teden tuk pomemben in se rajši cel dopust žreš zakaj te mali ne mara pa tud prov..jst vem da bi rajš uživala za sebe kot pa se počutla kot 3 kolo,sam ljudje smo si različni

Zakaj cele .

Počitnice so od vseh in vsem mora biti lepo, vsaj toliko, da ne prideš z dopusta žalostna.

Vključita naslednjič otroka že v odločitev o tem, kje in kako boste dopustovali. Naj začne že prej razmišljat in se tudi on prilagajat in ne, da se potem trudite samo okrog njegovih želja.

Saj otrok je pripravljen sodelovati...ampak mu je treba povedati, kaj se od njega pričakuje. Če mu nosite vse na pladnju, bo pa s pladnja vzel.

Tudi pri nas je bila takšna situacija. Kar nekaj počitnic sem preživela skupaj s partnerjevim sinom. Tamali je precej razvajen, vendar moj partner ni želel ali bolje upal postaviti mej - grožnje bivše partnerke. Kljub temu smo imeli relativno dober odnos, predvsem zaradi mojega truda. Bivša je bila pa precej hudobna , npr. na morje je svojega sina klicala parkrat na dan, ko smo pred leti šli z avionom na dopust je tamalemu naročila kup kozmetike iz duty freeja, pa se tamal do letališča ni upal povedati itd.  Zavedala sva se, da otrok ni kriv, vendar je imel non stop pripombice, ki so bolele. Ko sem bila noseča smo šli tudi na dopust, na tem dopustu se je moj partner popolnoma posvetil sinu in mu razlagal vse živo in sta sama hodila na sprehod.... Po porodu pa se je situacija začela bliskovito spreminjati. Najprej je še hodil na obisk vendar dojenčka tudi pogledal ni. Obiski so zredčili, vendar je najraje telefoniral v času, ko smo dajali dojenčka spat ali ponoči z izgovori, da se uči in da kaj ne razume. Ko je naš dojenček zrasel, ga je njegov polbrat gledal tako sovražno, da me je bilo kar strah. Sčasoma tudi telefonskih klicev ni bilo več, na očetovo klice se pa ni odzival. Zdaj so stiki partnerja in njegovega sina omejeni na mesečno izmenjavo preživnine.

LP

se strinjam, to tudi meni ni jasno. Pa ja oki, otrok je le otrok, samo ta otrok bo enkrat odrastel in kaj potem, bo oče ali pa mama ostala sama, ker je mali bil nesramen in ljubosumen na vsakega partnerja? Prilagajanje mora bit z vseh strani in tudi mali otroci marsikaj razumejo, če se jim razloži, pa tudi... tako pač je in ko bo sam velik, bo lahko sam odločal, kako in s kom bo živel, staršem pa ne more narekovat tempa življenja, vsaj z mojega vidika.

Je pa tu bistveni problem, ker se oba čisto preveč prilagajata otroku. Oče se naj pogovori z njim, tebi se pa tudi ni treba nenehno odmikat in pa s tem poniževat skoraj. Si del očetovega življenja, tako kot ti njega sprejmeš, naj bi tudi on tebe.

Moj je enkrat izjavil sledeče: Nikoli ne bom prilagajal svojega življenja zaradi otrok, jih imam rad, sem vesel, ko prideta, vendar čez par let bosta odrasla, lahko me bosta kdaj obsojala, mogoče me bosta razumela... pa vendar, naj čakam in bom sam? Tudi jaz moram živeti!