ah...nekje v teh dneh mineva 2 leti kar se trudiva na ... zaenkrat še brez uspeha, nisva pa še obupala...danes je točno 1 mesec od prejšnje  in sem vsa v mazoljčkih...pa bolečine v trebuhu, tako da se ne slepim, da ta mesec je kaj dosti upanja...verjetno se bo še danes vlila....

Me pa zanima koliko časa se ve trudite? Se spomnim ko smo prvič delali na  sem se naslednji dan tako lepo počutila...do  sem kar verjela da je uspelo...kako ste na začetku te bitke jemale, kako danes...malo poletna tema...

MetuLJchy, vem kako se počutiš.  Pri nama bo oktobra tri leta preteko, odkar se trudiva za . Vendar še zdaleč nisva obupala. Sem preveč trmasta . In prav v tem je bistvo - v volji, katero pa vidim, da imaš .  Želim ti, da čimprej ugledaš magični plus

sayuri tudi zate stiskam pesti, da še pred tretjo "obletnico" zagledate ...saj pravijo da se je potrebno za stvari, ki so dosti vredne potruditi in da do njih ni le rožnatih poti...bomo punce, ki smo v tem že razumele..

Pri nama pa je bilo prejšnji mesec eno leto kar čakava. Pa tudi še nismo obupali . Želim vam čimprejšenj .

Midva sva rabila točno dve leti, da je ratalo. Dokler sem bila vsa živčna in napeta ali bo ratalo, ni bilo nič... Potem sva šla na en daljši dopust, kjer sva se res sprostila, pa je uspelo.  

Midva delava že skoraj 5 let.So vzponi in padci.Ampak že komaj čakam da grem spet.Po mojem je to edina stvar v življenjuzaradi katere sem tako vztrajna.

pri nama teče že četro leto
leto pa pol sva probavala sama, potem me je gin. poslal v lj- tam sva dala čez vse preglede in operacije, ki so trajali nekje leto in pol, potem sem bila prijavljena na IUI nakar sem dobila pošto, da mora mož it še enkrat na pregle in po teh izvidih so rekli da naj ne grem na IUI, da moram it na ICSI, kjer sem spet čakala in marca sem imela 1 ICSI, ki ni uspel, junija sem šla po zamrznjenjčke, ki se žal tudi niso prijeli in sedaj čakava 2 ICSI jeseni.
Pridejo trenutki, ki so zelo težki in naporni ampak za to ni nič pretežko in se zelo hitro poberem, da ne pokurim preveč energije za , ampak da energije čim več dobim z mislimi, da bo tudi nama enkrat uspelo  in probam mislit čim bolj pozitivno.

Vsem  želim, da čim prej dočakate

Hej, punce!
Evo, še ena stara borka. Za se trudiva skoraj 2 leti(septembra bo). Za nama sta dva spermiograma, ki sta ok, hormonske preiskave(naj ne bi imela svojih ovulacij), HSG-vse ok. Junija sem bila na prvem IUI, ki je bil neuspešen. Aja, še pred vsem tem, sem 2 ciklusa jemala Klomifen. Včasih sem tako utrujena od vsega tega, žalostna, v sebi čutim veliko praznino. In ko mi kdo reče, joj pa kako ravno tebi ne uspe, ko si vedno bila nora na otročke........ah. Drugače so pa pri nama tudi bili začetki čisto drugačni kot je zdaj. Enako sem bila čist neučakana, da pride tisti dan, ker nama je itak sigurno uspelo.......zdaj pa vedno nek strah.......kaj pa, če spet ne bo nič In res še vedno ni nič.

Tudi midva sva se trudila skoraj 2 leti, potem pa je prišel en lep prelep dan, ko sva ob 6. zjutraj pred službo naredila test in zagledala  .

Zdaj pa bo naša pupa kmalu že stara 9 mesecev.

Kdor čaka, dočaka je še vedno moj moto. Držim močne pestke za vse vas/nas, ki se trudimo za . 

na nek način je fajn da se med sabo spoznamo te punce, ki se dalj časa že matramo...da si malo vzpodbude damo..vsaka ima svojo zgodbo in vsaka ve koliko moči in optizizma je potrebno včasih...pri meni so bile zdaj eno leto prisotne zelo neredne menstruacije (ciklusi od 21 do 90 dni!) - baje zaradi hormonskih težav...2 ciklusa sta bila zdaj normalna, pa danes me spet na  špika...tako da za začetek mi je že to napredek....punce, nam bo uspelo! Sem že na eni drugi temi (da vidimo če pozitivne misli delujejo) danes ta tekst napisala, a ga bom še sem nalepila...namreč...prejšnji teden sem v eni manjši krizici, ko se mi jezdelo da stavri ne gredo v pravo smer (smer moje sanje) dobila listek s tem tekstom...meni je pomagal, da sem spet moči dobila, morda bo še kateri...


Če je bil kdaj čas, v katerem bi si upali nekaj spremeniti, narediti nekaj, kar bi bilo res vredno narediti, je ta čas prišel sedaj. Ne zaradi kakšnega velikega, neizogibnega razloga, ampak zaradi nemira v srcu, zaradi nečesa, kar predstavlja aspiracijo, kar so vaše sanje. To dolgujete sami sebi, da bi vaši dnevi tukaj šteli. Zabavajte se. Kopljite globoko. Pretegnite se.
Sanjajte veliko.
Stvari, ki so kaj vredne, le težko dobimo na lahek način. Seveda bodo dobri dnevi. Bodo pa tudi slabi. Bodo dnevi, ko se boste želeli obrniti nazaj, spakirati in vse skupaj odpovedati. Taki časi pridejo z namenom, da vam povedo, da vztrajajte in se ne bojte učiti in rasti.
Vztrajajte.
Ker z idejo, odločnostjo in pravim orodjem lahko dosežete čudovite stvari. Pustite, da vas instinkti, intelekti in srce vodijo.
Zaupajte.
Verjemite v moč človekovega mišljenja, v moč stvari, ki resnično nekaj pomenijo, verjemite v težko delo, v smeh in upanje, v besede “ljubim te”, v prijatelje, v vse stvari, ki vam bodo to leto prečkale poti. Začetek novega prinese upanje na nekaj večjega. Vse je mogoče. Obstajate samo en vi. In določene poti boste dosegli samo enkrat.
Živite svoje sanje!

MetuLJchy, tole je pa fulllll lepo! HVALA ti!

punce, midva sicer na otročku še ne delava dolgo, ker sem morala maja na abrazijo (ni bilo ploda) in bova ta mesec šele lahko spet začela, ampak se morm kljub temu vključit v temo...

Rada bi vam povedala, da tega, kar se dogaja vam, ne bi smela doživljat nobena ženska...ni pošteno, da si nekdo tako želi dojenčka, pa je pot do njega tako trnova. Ene pa delajo splav namesto kontracepcije. Ni prav...

Že ko so hoteli splav zaračunati, sem bila za - v primeru, da denar od tega namenijo za zdravljenje neplodnosti, da bi imeli pari vsaj nekaj procentov več možnosti in več upanja.

Drage moje, iz srca vam želim, da bi se prav vsem, ki težko čakate nasmehnila sreča in bi kmalu dobile svoje sončke, ker vem, da boste odlične mamice.


in za vse vas!!!!!


_____________________________

Točno na rok, 11. 5. 2008, smo postali družinica. Rodil se je sonček z imenom Žan.

Naty*, hvala ti! Zlata si! Tudi tebi čim prej enega zdravega sončka!

Še ena.... trudiva se že 20 mesecev... vem, da bo nekega dne prišel tudi zame ta srečni trenutek, ko bom zagledala  in tudi za vse vas  
vem pa, da je zelo težko! Grozno je! Marsikatero noč prejokam, pa vedno znova, sama sebe mirim, da ne smem, naj potrpim, da bo... pa kaj ko ni in ni  

en velik  za vse nas... enkrat že bo!

Midva se trudiva že skoraj štiri leta, pa vsak mesec je isto  
Grozan občutek, vsi okoli naju imajo že otroke. Včasih, ko gledam otroke in oblekice za otročičke mi je tako hudo, pa se spet skuliram pa rečem SEJ BO, VEM DA BO! VERJAMEM V TO IN UPAM, UPAM DA BOM NEKEGA DNE UGLEDALA  . Seveda kar zelim tudi vam.

lep pozdrav vsem

Oljica in Gita 14 mi zaupata koliko sta stari? Midva se trudiva skoraj 3 leta in najbolj se obremenjujem z leti (28let imam)

metuLjchy  - te čist razumem
kar nekaj nas je, ki se trudimo že več kot leto in pol...
upanje ostaja, vsedokler bodo sezname tistih, ki si želimo - polnile nove nosečke

saj sem zasledila tako po forumu, da je kar nekaj "fosilk", zdaj pa vidim da nas je kar precej, pa verjetno se nam bo še katera pridružila... saj res, če ni pretirana skrivnost, koliko ste stare, ali so vam ugotovili razlog zakaj ne morete zanosit? Jaz imam 29 let, za mano HSG, hormonske preiskave, endrokrinolog, .... in baje imam povišan hormon prolaktin ki preprečuje ovulacije...no, septembra grem po kuri na pregled če je kaj bolje...

Stara 26, preizkav nisem še imela. Moj je septembra naročen na spermiogram. Predvidevajo pa da imam probleme zaradi ščitnice. Ker mi hormoni zelo nihajo. Trikrat že videla , čez par dni pa . Tako da do oploditve pride, sam obdrži se pa ne. Bomo videli septembra kaj bo.

Jaz sem stara 29 in na hormonskih preiskavah so mi ugotovili, da imam enega hormona premalo(pa se zdaj ne morem in ne morem spomnit katerega, čeprav sem o tem pisala in govorila že milijonkrat), kar bi naj kazalo na to, da ni ovulacije. Ampak beje, da ga je blo čist malo premalo in da to ni nič hudega...... pa še kar ni.

naj vam dam upanje!
jaz sem na svoji dve  čakala celih 13 let! In v decembru jih bom končno vzela v roke! Naj vas leta ne skrbijo, jaz jih imam kar dobro čez 30!
Zakaj tako dolgo, boste rekle!
Ko se upadaš z neplodnostjo, se tudi partner težko ubada z njo!Ne bom rekla, da so vsi moški isti,ampak nekaterim je težko,da si priznajo,da imajo težave, ali pa nočejo sprejeti,da ima partnerka težave! No, pri meni je bilo tako! Ni se našel pravi partner, ki bi potrpel z menoj do sedaj in glej ga  meni je ratalo!
Rada bi mu sporočila,da sem , pa mu ne bom!

Rada bi vam povedala,da nisem obupala, da bi bila kdaj mamica, da so bila razočaranja vsakič ko se je M napovedovala, da so bile solze, ko je prišla, da so bili časi,ko sem žalostna gledala nosečke in mamice z dojenčki in da so bila obdobja,ko sem vedela, da bo meni tudi ratalo! Imela sem cilj, od vsega je bilo to najbolj pomembno, šla sem čez ovire,da pridem do svoje  in Bog me je poplačal kar z dvema!juhuhu
Zato drage punce, naj vam rečem le to! Če je meni ratalo, potem bo tudi vam!

_____________________________

Dvojna mamica sem!:)

čez 8 dni bom 28.

SONČEK - DRAGA MOJA SI 1 A Z ČRTICO 

Ko berem, koliko časa je nekaterim preteklo, od kar tečejo ta 'krog', se sama sebi zdim čista začetnica.
Pa vendar - dopolnila sem 30 let, na otroku delava leto in pol in če bi vedela, da bom imela probleme z zanositvijo, bi začela hoditi okrog g. že takoj po 20-tem.
To je tisto, kar te tepe - želiš si urediti življenje, pripeljati novega angelčka v varen objem - potem pa se nekdo tam zgoraj poigra s teboj.