včasih ga pa lahko tudi poslušaš

_____________________________

iz malega zraste veliko

daj ji vedet, da je to VAJIN otrok in da jo bota VIDVA vzgajala, ker sta jo VIDVA na svet spravila!ona je svoje otroke učila tako kot je njej ugajalo-isto pravico imaš ti!!!
joj so nekatere tašče

in prvo bi js možu rekla, nej ji pove par vzgojnih-nej se za svojo družino postavi!


_____________________________

kako je če imaš v življenju 2 moška: enega neizmerno ljubiš in se mu z užitkom cela predaš, drugega imaš neizmerno rada, vsak njegov napredek je zate ponos in vsak njegov nasmeh ti polepša dan! oba pa mi pomenita VSE na tem svetu! ¦ ¦

brez besed

Če je res, kar pišeš (prebrala samo do polovice), daj taščo na ignore in za nekaj časa poskusite živeti brez njene družbe. Če imate svoj vhod, bi moralo iti.

In ne razlagaj ji tako na široko kot si nam tukaj, ker se človeku ne da poslušat in povezovat začetka s koncem, tečna tašča pa čaka na vsako primerno besedo, da se obesi nanjo. Povej direkt, brez olepšav, predvsem pa naredi tako, kot misliš, da je za otroka prav. Od pregovarjanja in krega nimaš kaj dosti....

ja, to je večen problem-tašče, pa snahe.
Tisti štos mi je najboljši, ko reče ena "mama" drugi "mami":
- ja, moja hči se je zelo dobro poročila-njen mož ji vse naredi, želje ji bere iz oči, ampak moj sin....ta, moj sin si je pa tako slabo "postlal"-ženi mora vse ustreči, pa vse ji naredi-ubogi moj sin...

ja vse je odvisno iz katerega konca gledaš. kozarec je lahko na pol poln ali na pol prazen.

_____________________________

iz malega zraste veliko

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Glede na to, da živite pod isto istreho, se moraš pač prilagajat, vendar ne na račun svojega otroka. Jaz bi ji ob kavici v sicer mirnem tonu, vendar jasno povedala, da sedaj vzgajam jaz, ker je ona svoje že vzgojila.

Na lep način ji povej kaj te moti in da te pri vsem tem ne bo nihče oviral. Nihče nima pravice  pri vzgoji izpodbijat avtoritete, še partner ne, kaj šele tašča. Če korekten način ne bo pomagal, pojdi v naslednjo fazo. Ignoriraj jo po celi črti. Hitro ji bo nekaj manjkalo.

Če kompliciraš ? Vsaka toliko kolikor hoče. To je tvoja stvar.

Pa srečno, Caillou.

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Ampak to je res vrag. Lažje se je moškemu priženit k hiši kot ženski. Moški ma taščo vedno na svoji strani, ženska jo ma pa na nasprotni. Mamice pa sinčki....dolga in utrujajoča zgodba. Vidim pri nas, kako bi blo, če bi svak ostal doma....katastrofa od katastrofe. Mene pa ženo glede otrok sliši , če ne na prvo pa vsaj na drugo besedo. Ko ma v rokah tamalega od svaka, je gluha na obe ušesi. Ne pomaga nič. Šele ko ji midva rečeva kaj, zaleže. Boohnedaj, da bi oni živeli tu, kjer živimo zdaj mi. 

ja, tako je dragi moji. Zdaj se mi že smili vrag babji. Včeraj je sploh iz hiše ni bilo, se me kar malo izogiba. Sicer bi rada, da mi pove v obraz kaj misli, a moj dragi pravi, da se me boji, ker delujem tako strogo. Če bi se me bala, bi že delala tako kot jaz želim oziroma midva. Ji bom pa probala lepo povedat kaj mislim in da me nekaj stvari moti in si res želim,da tudi ona meni pove. Ne želim,da bi se v hiši grdo gledli. Ker bomo še dolgo skupaj.

Beli, ampak zgledaš pa res fejst nevarna. Hmmm, boga tvoja tašča, da se te tako boji. 

Maš prav, probaj se lepo pogovoriti z njo, pa povej, kakšna so tvoja pravila glede otroka in da želiš, da jih spoštuje, če želi videvat vnukinjo, drugače boš pač primorana omejti stike. Pa da bi seveda rada, da se tudi vidve lepo razumeta.
Je pa seveda razumljivo, da babice in dedki bolj razvajajo otroke...Malo ji vseeno popusti.


_____________________________

Aha, še to. Tamalo imam v vrtcu že od konca porodniškega dopusta. Sicer je že tašča v penziji, ampak se ni niti ponudila, da bi jo imela, pa tudi ima vedno toliko dela, če pride malo k nam, da ne posedi niti pol ure- jaz bi rekla,da zato,ker se pri nas ne kadi. Ima zajce, pa kokoši, prepelice, mačke za nahranit, vrt in njivo, ko pa še ostane kaj časa pa slika. Tak da zaposlena je, hvalabogu, da nam nima časa za vratom viset. Zdaj bo jesen in bo tak kolko se bo dalo v gozdu, ker je obsedena z gobarjenjem. Sam da je zdrava. Sej ji ne privoščim nič slabega. Samo otroke bom po svoje-najino vzgojila.

Kako te razumem!!! Ko sem brala tvojo zgodbo sem imela občutek, kot da berem svojo, z edino razliko, da pri meni ne gre za mojo taščo ampak za moževo teto ali sestro od tasta. Naša in njena hiša se držita skupaj, tudi ta teta je živ  in mi dela čisto enake probleme, kot tebi tvoja tašča. Pa da o tastu ne govorim. Zelo pogosto imam občutek, da sem se preselila v pekel, hvala bogu je vsaj moj mož normalen in upam, da se ne bo kaj nalezel od svojih hudobnih sorodnikov.

Jaz razmišljam tako (pa tudi živimo v isti hiši): manj (seveda neobveznih) pravil imaš, manj se sekiraš. V praksi z našim skoraj 19-mesečnikom to izgleda tako:

- Zaradi mene lahko mali pri tašči z blatnimi čevlji leta po stanovanju, saj je njeno. Pri nas pač ne bo. Podobno mnenje imam praktično o vseh nenevarnih rečeh, ki jih počne v njihovem nadstropju.
- Na piknikih ne težim, da bi skupaj jedli, sem pa proti, da bi z žlico letali za njim; še doma včasih raje vidim, da otrok v miru poje in mu občasno pri tem malo pomagam, potem pa naj leta okrog in še jaz lahko v miru pojem. Sladkarije se jedo po obroku in to upoštevajo, ker vidijo, da sicer otrok ne je kosila.
- Umijem ga zvečer, vmes kdaj pa kdaj tudi pozabimo umiti roke (prijema pa tudi vse, od polžev do peska in našega psa), pa še to včasih samo z mrzlo vodo, ker zunaj nimamo tople, pa kaj naj - preden ga spravim k vodi, je zagotovo že ničkolikokrat roke stlačil v usta.
- Ker ga trikrat na teden tašča pazi (ni v vrtcu), ji pri vzgoji pustim proste roke, ker ga ona prenaša več ur kot jaz in že ve, kako ga mora vzgojiti, da ji ne bo skakal po glavi.
- Pri igri ga čim več pustim, da se sam zamoti, seveda pa ga ne pustim samega na dvorišču, ker bi hitro letel na cesto. 
- Glede kajenja ne kompliciram, smo šli tudi v kak zakajen lokal ali h kolegom, pa so kadili; mene to ne moti, malemu ne bo škodilo - je pa res, da pri nas doma nihče ne kadi in da vsak dan biti v zakajenem prostoru, tega otroku ne privoščim.  
- Pri spanju se ravnam po občutku, če je otrok še ob 20h čisto naspidiran, se mi zdi brez veze, da bi vztrajala pri spanju (drugače je do takrat že v postelji), pa tudi popoldansko spanje malce prilagodimo situaciji.      
- Pri avtosedežu vztrajam, je pa res, da smo ga tudi že ven vzeli, ko je med vožnjo bruhal ali v podobnih bolj ekstremnih primerih. 
- Vztrajam tudi, da se mu ne smejijo, če se igra s hrano ali če kaj ušpiči (zaradi tega smo se tudi pošteno sporekli, pa je zdaj ok) - ko so pa sami, pa že vedo.
- Kletvice preslišim, jaz pač ne preklinjam in upam, da bo otrok po meni - sicer jih bo pa slej ko prej prinesel iz vrtca.

Ko smo skupaj na dvorišču, se pač vsak po svoje igramo in se ukvarjamo z malim; jaz nimam nič proti, če mi ga kdo za kako minutko zamoti, ga kam pelje, mu kaj pokaže, in to ne jemljem kot vtikanje v moj čas z otrokom ali vmešavanje v igro ali vzgojo. 

Poleg tega je moj mož perfekten človek in če je njega lepo vzgojila, tudi pri vnukih, kljub razvajanju, ne more preveč zgrešiti.

Po mojem mnenju (saj lahko razbereš iz tega dolgega pisanja) torej pri dveletnem otroku čisto preveč kompliciraš. Če si boš poenostavila pravila, ti tašča tudi ne bo jemala avtoritete (zaradi česar tudi jaz znorim, da se razumemo). Sicer pa tamali točno vedo, kaj lahko pri kom počnejo in česa ne. Vsaj naš ve, pa je še mlajši od tvoje.  

Vso srečo,

živa

Enako kot pri meni,s to razliko da tašča in tast ne kadita,niti se ne kadi v stanovanju,s psom sta velika prijatelja zato ne kompliciram če ji pritisne kazga lupčka..bolj ko si elastičen lažje je življenje.Al pa flegma,kokr za koga

to imate prav, da je najboljše , če ne kompliciraš in te nič na svetu ne moti, da si prilagodljiv in vedno skuliran. Zavidam takšnim, ampak težko stopiš iz svoje kože. Oziroma z leti se lahko spreminjaš iz danes na jutri pa po mojem ne. Zakaj se bi pa morala samo jaz prilagajati? Če nas je več. To me moti. Če jaz nekaj sprejmem, še naj ona. Danes sem ji lepo poskušala nekaj stvari razložiti, pa pravi, da ji ni do kreganja in me sploh ni hotela poslušati, sicer pa na moja vprašanja odgovarja z "če je tamala tako hotela", "če me je pa tako lepo gledala, kako bi ji rekla ne", če pa je rekla prosim, ali pa "meni se tak smili, če ji ne ugodim". Tak da očitno bom morala nekaj požreti, se delati gluho, pa slepo, znotraj pa mi bo vrelo. lp

Vse preveč napetosti čutim do lastnih in staršev naših partnerjev. V bistvu ne obsojam ker sem tudi sam rabil nekaj časa, da sem zložil vse kockice v mozaik in da mi je končno kliknilo. Večina nas je bolj ali manj povezana s starši, enkrat sem že povedal, potrebno je prerasti lastne starše in jih sprejeti takšne kot so. Vse ostalo je ena velika izguba energije in živcev, med partnerjema slej ko prej pride do trenja ker o njih enostavno preveč debatiramo. Ko tolčemo čez njih, vedno delamo krivico partnerju.
Podobno je pri nas, le da so problem ženini starši, ki očitno smatrajo da nisva dovolj zrela, ne za življenje, ne za vzgojo otrok. In kaj narediti ko ima nekdo o lastnem otroku takšno prepričanje? Pogovor ne pomaga, ker zanj v očeh staršev seveda enostavno nisva dovolj zrela. Kako se pogovarjati z nekom, ki ima v bistvu patološko nagnjenje k temu, da o stvareh zaključuje na podlagi lastnih zablod in ki enostavno svoje izkrivljene slike o realnosti ni pripravljen prilagoditi, ne sprejema nobenih drugačnih informacij, pogledov, želja, potreb, ker mu to za njegov narcisitični ego ne odgovarja. Tukaj gre za obrambni mehanizem. Vprašajte se zakaj se obnašajo kot se. Pri starših moje žene gre pri odnosu do najinega otroka predvsem za razvajanje zaradi lastne potrditve, t.j. razvajata, ugajata (in k in od riti, pa čeprav ma malček že 4 leta) otroku zato, da bi otrok bil vesel in bi ju imel bolj rad ter bi njun ego bil potolažen. Ko starši postavljamo omejitve v bistvu razumejo to kot napad nanj. Branijo se s tem, da nam marsikaj očitajo, ne razumejo, da mi za razliko od njih moramo otroke vzgajati . V tem segmetnu ne sprejemajo nobene odgovornosti in zanj preveč kompliciramo, kar včasih resnično. Ampak trudimo se biti dobri starši svojim otrokom jih pripraviti na kasnejše življenje. Opažam, da oni enostavno niso pripravljeni videti na ta način. Zaradi lastnega egoizma in boljšega odnosa do sebe so pripravljeni to spregledati. Ko se jim kasneje takšna (ne)vzgoja izjalovi, so seveda krivi vsi drugi, še najbolj otroci (ki so potem njihovo največje razočaranje - vse sem mu dal/a, zdaj pa mi tako vrača), samo oni ne. Ne sprejmejo odgovornosti. In potem iščejo novo žrtev, ponavadi so to vnuki.

Kdor pač nima druge izbire kot da se vsakodnevno srečuje s starši mora skleniti neke kompromise (podobno kot s partnerjem). Ker niti dva starša ne vzgajata popolnoma enako zato tega ne pričakujte od staršev. Sam sem mnenja, da je otrok v prednosti ko ga vzgaja več vzgojiteljev. Problem je ker ga nekateri preveč razvajajo. Večen konflikt. Tisti, ki ste naredili temu konec ste to lahko samo tako, da ste prerezali popolnoma. Žal, očitno drugače ne gre. Zaradi naših "velikih otrok". Trudimo se, da mi ne bomo isti.

< Sporočilo je popravil Bakfark -- 18.8.2007 7:30:40 >