Joj Zazi, ves kaj bi moj fant rekel na to? Sicer se pridruzujem tvojemu mnenju, da imas IDEALNEGA,POPOLNEGA fanta, on pa bi v svojo obrambo rekel da je samo COPATA. Seveda sem mu ze veckrat rekla, kaksen je pravi moski in nastela nekaj podobnega kot imas ti pri svojem, pa mi je rekel da on ni copata ampak ˝pravi moski˝. Seveda sem ostala odprtih ust, in....no comment.

Ljuba duša, in ti delaš na tem, da boš imela s tem tipom otroka? Imej se rada in čim prej pot pod noge, samo to ti rečem.

Pojdi, čimprej tem bolje.

Ma goni ga v tri krasne.

pravi partner je tisti, s katerim se ti svet odpre, ne zapre.

dobro premisli punca in srčno upam, da še nisi noseča. ker, s partnerjem je treba najprej živeti, potem ga šele spoznaš. in načrtuješ otroka. še posebej, če je nezrel mamin sinko.

pa drugače ni nič narobe, če se posvetiš družini, pa čeprav mlada. ampak samo, če si to TI RES želiš.

_____________________________

iz malega zraste veliko

tisti okol "ženskih opravil" ne bom komentirala - zguba časa - če se ne bo sam privadil bo tko kot ga je mama razvadla. ampak to, da se odpoveš svojim sanjam in ambicijam zavoljo nesamozavestnega deca, ki nima svojega življenja je pa najhuje kar lahko sama sebi narediš. mogoče ti v fazi zaljubljenosti to zveni kot zelo romantična gesta, da se dopoveš čemu "v imenu ljubezni", amapk dolgoročno je on zate ovira! pa tudi nikakor ne boš srečna s svojim življenjem in sama s sabo, če ne boš svojih ciljev uresničevala, ampak se samo podrejala! najprej moraš biti sam srečen in zadovoljen sam s sabo, da si lahko z drugim. sploh mora biti pa moški pozotivna dopolnitev tvojega življenja in ne ovira, center dogajanja ali karkoli podobnega. pa pozitivna dopolnitev pomenit tudi, da se ti nimaš kaj z njim pregovarjat a greš nekam al ne. določene stvari so stvar kompromisa - recimo, da bi hotla vsak mesec it za 1 teden s kolegicami potovat. ampak da ti pa določa v katerih državah in za koliko časa bi ti lahko SLUŽBENO potovala - kaj tako kretenskega pa še nisem slišala!! počasi ti bo tudi zdiktiral s kom se lahko družiš, s kom ne in kaj lahko kupiš v trgovini!  super!

Podrejanje je proces, skozi daljše časovno obdobje se žensko/moškega podreja. Verjetno si bila vzgojena tako, da si videla ob očetu podrejeno mater, da se nisi uprla, ko ti je tvoj preprečil nadaljevanje tvoje kariere in ko nisi sprejela službe. Jaz sem vedno rekla, jaz si pa tega in onega ne bom dovolila, npr. hišna opravila vsa na ramenih matere, a sem si dovolila. Z razumom se ne da nad čustva.

Zakaj ti to pišem. Ker se bojim, da se boš kot veliko žensk osvobodila "ljubezni", ko bo prepozno. Prevarane, pretepene....podrejene se vračajo, skušajo spremeniti svojega, upajo, da se bo sam spremenil, ker je obljubil, ker jih ima rad....a nobene nima rad, to je samo pesek v oči. Traja pa vedno, da se to ugotovi, vidi..komplicirano...če ne boš zmogla "ločitve", povej, ti bomo svetovale kako literaturo. Pravzaprav ne vem, če je "ločitev" sploh potrebna, lahko da bo on res drugačen, ko boš ti drugačna, prepričana v svoj prav, samozavestnejša, ko boš pogumno povedala, da se ne pride nekam samo jest, pospravi se pa samo...


Že vnaprej se opravičujem vsem moškim na svetu, ker sem pisala samo o podrejenih ženskah. Obratno velja tudi za moške.

Trojci berem tvoje sporocilo in razmisljam. Ni bilo vedno tako. Sele zadjih par mesecev je postopoma prihajalo do tega. Mogoce pa je samo igral dobrega cloveka, in cakal da napoci pravi trenutek ko lahko pokaze kdo v resnici je. Ne vem, vem le to, da se prej nisem pustila in je vseskozi on bil tisti, ki izkazoval ljubezen, ni bil ravno dominanten,itd... Sedaj ko sem popustila, zavoljo najine ''prihodnosti'' kao, pa so se vloge obrnile. Nisem srecna, ampak nekaj mi daje vedeti, da tudi on ni srecen s taksnim obnasanjem ki ga ima. Razmisljam ali je to samo beg pred strahom, da bi mu zbezala oz ga zacela izkoriscati, ce bi tudi on malo popustil?? Resnicno sem se znasla v precepu, iz katerega ne vidim izhoda!

zdaj sta ze dovolj dolgo skupaj, da ga dobro poznas... pa da on tudi ne skriva svoje prave narave pred tabo...

pa lepo sama sebe vprasaj: a si z veseljem predstavljam, da bo to moje ZIVLJENJE... (ampak res, tako do konca... dokler vaju smrt ne loci itd...)

bos pomoje tako hitro tekla stran, da ne bo res! pa se kaksno krepko mu povej prej!
upam, da bo s tvojo mamo cim boljse, da uspesno koncas solo in uspesno zacnes izpolnjevati svoje sanje!

ni se skrival po mojem, samo začetna zaljubljenost je popustila pa malo manj se trudi kot na začetku zveze. tako da ga pač ti šele zdej vidiš takega kot je. se opravičujem, če sem prej kaj preveč grobo napisala, ampak jaz pač ne verjamem v "žrtvovanje v imenu ljubezni", ker to ponavadi zgleda tko, da se en partner žrtvuje, drugi pa samo sprejema. verjamem samo v OBOJESTRANSKE kompromise in odpovedovanje lastnim željam in interesom v imenu otrok. 
pa če sta oba nesrečna zakaj potem na tak način dalje? jaz mislim, da te on pritiska samo zato, ker te pač lahko in ker mu uspeva. verjemi, da če mu ne bi uspevalo in se ti ne bi prilagajala in spreminjala, ne bi bilo nobenega govora o stahu pred izgubo - bi te kar lepo skenslal...

Nobene grobe besede ni bilo v tvojem sporocilo itata. Lepo si realno povedala kaj mislis in to je bilo predvsem objektivno mnenje, ki pa je meni vec kot potrebno. Dala si mi za mislit z izjavo: da bi me kar skenslal ce se mu ne bi pustila... mislim da je kar dosti resnice v tem, ampak potem.... to ni ljubezen, ne more me imeti rad, ce od mene zahteva taksne stvari, ki pa zanj niso sprejemljive....ali ni tako?

Da ne boš mislila, da je mene moj prvi partner kakorkoli čustveno izsiljeval tako kot zgleda tebe. Jaz sem bila tako zblojena, da me niti ni rabil.  Če sem samo mislila, da mu kaj ne bi bilo všeč ali če je imel kako pripombo, vprašanje, sem že sklepala, da mu to ne bi bilo prav in naredila tako, da je bilo njemu prav. Problem je bil v meni. Sebe sem morala spremenit, drugega niti ne moreš. V ljubezni je treba poslušat svoje srce....se vprašat, če si z nekom rad ali ne. Dokler si rad z njim, si z njim. Punce so ti lepo napisale, kako zgleda ljubezen, rasti je treba ob partnerju, ne pa se odpovedovati, trpeti. Če rasteš, se v zvezi počutiš dobro. Če se ne počutiš dobro, greš, ker ne živiš kvalitetno.