Na forumu berem, da je kar nekaj vaših dragih v misiji ali gre.

Mene pa zanima, zakaj se odločijo, da poleg družine, pol leta starih otrok sploh odidejo za pol leta v misijo?

Ne obsojam nobenega, da ne bo moj post razumljen tako, kot ni bil mišljen.
Ampak jaz enostavno ne razumem ali je denar tako odločilen vidik, da zapustiš svojo družino za tako dolgo, zamudiš nekaj, kar se ne da ponoviti (mali otroci) ali je kaj drugega.

Res me zanima....

_____________________________

...vox populi...

O ti si že tudi auf?

Ne vem no, boljše da zdaj grejo, dokler je otrok tako majhen in nakrampajo denar za boljšo prihodnost, kot pa pol. Če že mora it, naj gre prej.

mislim, da nimajo prav veliko izbire.

ja moj črmrlj se zbuja po novem ob pol sedmih

_____________________________

...vox populi...

  Včasih so hodli pa na "arbajt" v ( najpogosteje ) Nemčijo, no sej drugam tudi. Moj foter je bil tak primer. Ja, seveda je bil denar tisti odločilni faktor. Kolk je bilo to res smiselno ( ali se res ni dalo drugače ) ne vem, ampak nazaj je prišel, ko sem bil jaz že v osnovni šoli. Posledično se nekako nikoli nisva prav "zaštekala". Še dandanes med nama ni tistega pravega, pristnega odnosa - bolj "na silo".

   Tisti, ki danes odhajajo, pa ..... težko rečt. Denar, izziv, posebne vrste adrenalin, pridobitev izkušenj, najbrž večja možnost napredovanja ..... dejastvo je, da je naša vojska relativno "mlada". V tujini se za mirovne misije ( vsaj kolkor je videt ) odločajo kar bolj masovno kot pri nas.

Verjetno ko si enkrat poklicni vojak, moraš iti, kamor te pošljejo, tega ne vem. Da  se odločiš za ta poklic, pa ti mora predstavljat en izziv, samopotrditev, mogoče je nekomu pomemben sam status vojaka, ima veselje do akcije, tehničnih stvari, orožja... Dokler je vse samo vaja in so take in drugačne misije, je lahko tem fantom res fajn, a ko gre zares....ko je treba ustreliti 10 letnega otroka, ker bi drugače on tebe, ne vem kako lahko potem spiš..a to je že druga zgodba.
Ni lahko biti žena od vojaka, ki ga ni po 3 mes, po 6 mes, po 1 leto...saj verjetno tudi njemu ni lahko, ampak v življenju se je treba odločit, in očitno mnogim pomeni ta izziv več kot vse skupaj. Pa mnogi si v misiji omislijo še kakšno razvedrilo, da jim ni dolgčas, družina doma pa... Tako da dejansko otroci očeta bolj malo vidijo, žena pa - je praktično samohranilka.
Mislim pa da denar ni odločilni faktor pri tem, ker se da denar tudi drugače zaslužit.

Težko je biti žena od vojaka.

Imam dve kolegici, ki sta se zavestno in s takim entuziazmom odločili za vojsko, da ni zagovoriti. Eno od dveh je sedaj celo v Afganistanu in mislim da je že poročnica. Obema vse skupaj predstavlja izziv, adrenalin in da  takrat ko sta doma, živita zelo lagodno in brezskrbno življenje (vsaj kar se garancije službe tiče).

Sta pa čisto normalni ženski, ki si nekoč v prihodnosti želita ustvariti družino, vendar se morata prej povzpeti visoko po činih navzgor (zahetva celega človeka z veliko odrekanj). To je pa tista slabša plat zgodbe ki jo plačujeta s precej visoko ceno .





_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Po moje je pa tudi pri drugih poklicih podobno. Kaj pa tisti, ki odhajajo npr. za cel teden na drugo stran države, al pa šoferji, ki jih tudi ni po cele tedne... po moje je malo zarad dnarja, malo zarad veselja do dela največkrat pa zaradi tega, ker je iskanje službe več let neuspešno in so pač primorani tudi kaj takega delat. Po drugi strani pa hvala bogu, da jih imamo in da imajo konkretne izkušnje, če do česa pride, da nas bo branu. Kdo bi nas sicer? A prostovoljci in rezerve .. .pa ja de.


_____________________________

MONTIGNAC

Naj ti malce osvetlim zadevo. Prostovoljci so ljudje ki so ponavadi študenti in se gredo malce akcije tu in tam. Prave vojske niso dali skoz, oz naborništva.

Torej, rezervisti (PPRS) pa smo dali skoz 7mesečno urjenje v SV (naborništvo), po možnosti podčastniško urjenje in kr nekaj ostalih specializacij. Torej...nikar preveč rezervistov metat v koš, verjemi da smo koristni in za ponucat. Je že blo sprobano pri kaki naravni nesreči, pa tudi sicer imamo izkušnje in urjenja vojaka, tako kot se zagre. In (Bog ne daj) pri obrambi domovine nismo nič manj pri stvari kot kak poklicni vojak.

G


_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Mislim, da ti lahko deloma jaz odgovorim na tvoje vprašanje.

Moj je letnik '71 in je bil v prvi generaicji v Pekrah. Od takrat verjetno ni pomislil na drugega, kot da bo delal in živel za vojsko. Od leta 1992 je redno zaposlen na MORS-u. Bil je v MORISU,  bil je na Ptuju, potem v 10. MOTB (LJ), trenutno je v 20. MOTB in upam, da bo šel drugam (mislim v okviru vojske). Bil je na mnogih vajah in uspoabljanjih v tujini. Bil je na misiji na Cipru (1 leto), sedaj je bil na Kosovu.
Vojska in delo v njenem okviru je njegovo življenje in nihče od nas, ki ga poznamo, si ga ne predstavljamo kje drugje. Z moje strani ima popolno podporo. Ne glede na to, kam bo šel in kaj bo naredil, ga bom podprla, saj vem, da v tem delu uživa. Denar je samo nagrada za delo, ni pa vzvod, da greš nekam oz. nekaj naredi za vojsko. Prevajal je ogormno materiala iz angleščine, ima podpisano pogodbo, denar pa vprašanje, kdaj bo. Pa ni nikoli debate o tem. kar je naredil, uporabljajo in je dobro, ni pa šel tega delati zaradi denarja. o tem je bilo govora potem, ko je bila stvar že zaključena.
Ima svojo sobo, kjer se že tri stene deloma "bohotijo" z njegovimi priznanji in diplomami, vitrino z medaljami in plaketami...to so njegovi stimulansi.
Tudi odhod na misijo je ena izmed priložnosti, da pokažeš in nadgradiš svoje znanje v praksi. On ni bil predviden za to misijo, saj je v 20.MOTB (CE), vendar so ga klicali konec januarja v nedeljo popoldan, da ga potrebujejo in to je bilo to. Edina ovira je bil študij ob delu, kar pa je "elegatno" rešil s prepisom na študij na daljavo.



< Sporočilo je popravil sky -- 25.8.2007 12:13:02 >

_____________________________

BK.

Moj brat je komaj čakal,da gre. Je pa res,da je še sam.No punco ima otrok pa ne.Prvič,ko je šel si je kupil res dober avto pa nekaj prišparal zdaj drugič kar zasluži pa bo vložil v stanovanje,ki si ga namerava kupit.Hoče imeti prej bajto ali stanovanje pa avto šele potem otroke je rekel.Ampak potem nebo več šel.No ja ednino,če bo moral in bo obvezno.Zdaj res ni obvezno it kateri noče.

Ma že tako večina moški drugače dojema vojsko kot večina žensk. Jaz pač nisem dovolj talentirana, da bi kdaj to mišljenje čisto zaštekala. Mislim vojaško. Vendar mi je jasno, da je to del primarne človeške narave in da se nasilju, borbam (kar meni osebno vojska predstavlja) nikoli ne bomo mogli izognit. Boj za obstanek (in tudi boj za več in več in več) je v našem genskem zapisu. Eni pa imajo ta zapis bolj hudo močen. Poleg tega imajo hudo potrebo po adrenalinskih doživetjih + po potrditvah. Če temu dodamo še denar pa dejstvo, da mora moški, če hoče biti srečen imeti najprej svoj hobi (pa je vseeno ali je to služba, šraufanje, tenis, hribolazenje, popoldansko spanje, TV, PC, ali pa gostilna...) in da družina navadno pride pri njih na prvo mesto samo v povezavi s hobijem, brez njega pa ne - potem je jasno, zakaj se nekateri komot odločijo za službo, kjer so fizično odsotni od svojega otroka. Večina moških, kot sem rekla, ne razmišlja tako kot ženske. pri ženskah zelo zelo zelo redko ni na prvem mestu familija, mož, otroci - pri moških pa so vrednote nekoli bolj komplicirano povezane. Če jim daš ultimat, familija ali hobi, bi oni sicer hoteli oboje, sicer pa bodo izbrali hobi. Zato si moraš izbrat moškega, čigar hobi lahko prebavljaš. Mene bi hobi vojska zelo motil, sicer ne toliko kot hobi gostilna, pa vendarle....

O, Gina, a si ti tudi z misije nazaj prišla?

Meni se misije ne zdijo nic spornega ampak del sluzbe za katero se vsak posameznik sam prostovljno odloci.
Je pa res, da je za moske precej lazje saj lahko ob podpori zene dokaj uspesno krmarijo druzinsko zivljenje, ce ne zapadejo v zacaran krog misij, kar posledicno pripelje do locitev.
Zadeve precej dobro poznam, ker sem sama ze na sedmi misiji in se srecujem v vecini primerov z locenimi ljudmi in le redki imajo srecno druzinsko zivljenje. Seveda sem ne stejem tiste, ki gredo le ne eno misijo in se potem temu nacinu zivljenja odpovejo.
Moje mnenje torej je - misije za dolocen cas, potem pa je cas za stabilnost, ce ne nehote resnicno tvegas razpad druzine, zal...

Zakaj pa?

Misije so zelo dobro plačane. Po moje samo zato.

JOj, Colti, sej nisem tak misla! Valda da ste izurjeni, sam oni, ki so tam v službi in ki gredo v resnične konfliktne situacije imajo prave izkušnje.  Po moje si lahko še tako izurjen in podprt s teorijo, v konkretni situaciji ne veš točno kako boš reagiral. A je tako, al ni? Pa mislim tudi na vsakdanje situacije ne sam na vojsko. Če pa si enkrat nekaj že doživel, se malo bolj poznaš kako boš reagiral v taki situaciji.
Sam na ta način sem razmišljala pri pisanju posta!
Brez zamere pa lep pozdrav in sem kr bolj mirna, ko vem, da nas boš tudi ti varoval... .

_____________________________

MONTIGNAC

Niti sekunde ne bi razmišljal, ako bi bilo zares treba. Kar sem prisegel, sem prisegel. Pika.

Sicer pa...popolnoma razumem tvoj point in ti dam v 90% prav, samo malce nerodno si napisala tisto na koncu...verjamem pa da nisi mislila slabega.
Bottom line, na splošno mislim da slovenci premalo spoštujemo lastno vojsko (pa ne zato ker sem jaz del nje) in sploh vse kar imamo, korenine, lepote narave in zgodovino.

G


_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Mi2 z bratom si piševa preko msn-ja skoraj vsak dan.Pa pravi,da je ves čas napeto tako,da morajo imeti oči kar na pecljih.Nič kaj dober občutek ni.Zato tisti-te,ki mislite,da je denar vse tudi ni res.Res,da grejo eno zaradi denarja dol ampak ali kdo pomisli v kakšnem strahu kakšni nevarnosti so vsak dan.???Ja saj so si sami krivi boste spet rekli.Res ampak nekdo mora tudi to delat.

napredovanje, plača, izkušnje...tako kot v vsaki službi. vsak iam svoj vzvod....najbrž se tega ne bi spraševala za enega informatika, če bi šel za eno leto na švedsko v nokio nabirat izkušnje.

če si vojak, je to tvoja služba in z njo živiš. če želiš več izkušenj, več dela, hitrejše napredovanje, spoštovanje nadrejenih... in seveda tudi denar, potem pač greš. močno pa dvomim, da je denar edini vzrok

_____________________________

iz malega zraste veliko

Spoštujem vsa dekleta in fante, ki se odločijo oditi na misijo. Za vse kar doživijo si zaslužijo dobro plačilo. Vsaka jim oz. vam čast.

_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Vem, pa da obstajajo take osebe, ki gredo na misijo, ker so zavedni vojaki Slovenjske vojske in ti so res vredno vsakega EUR-a, ki ga dobijo.

_____________________________

True friends are hard to find, harder to live and impossible to forget!

Having a dream doesn't make you smart. Knowing it wont come true, that does.

A tabornike misliš? Tisto, kar sem doživel jest v SV je blo eno navadno sranje od sranja, ki je blo daleč od kakega urjenja.

Ja, nekaj takega. Denar? Itak, a vi v službo hodite zasotnj, al kako? Najbolj mi je šlo na k****., ko je šel moj v misijo, pa se je okrog govorilo, da zaradi denarja. Dokler marsikomu moj ni rekle, če on zastonj hodi v službo oz. zakaj hodi v službo.

Drugače pa, moj je bil na misiji takrat, ko sva bila še sama. In moci, vse je prostovoljno, nobenga ne porinejo, da mora it.

Če si hočeš nekaj uredit, npr. dom, je bivših 3.000.000 tolarjev za pol leta pa tudi nekaj, a ne? In pol leta ni ne vem kako velika doba, da bi pa ful ful zamudil pri otroku. Saj poznamo tudi primerke, ko so doma, v Slo, pa jih praktično ni.