evo to hočem poveda maroga. saj sem sama ista. imam precej dolg jezik in ja povem vse kar me žuli ampak brez cirkusa. brez vpitja in zmerjanja. vse se da na lepo zment. elegantno in tako kot praviš mogoče z vprašanjem pa ti že kr sami ponudijo rešitev jim jo sploh ni treba pravt. seveda drugo je če se neka zadeva konstantno ponavlja in lepa beseda ne zaleže.

pri svojih starših pa ker so bolj užaljive sorte in trenutno smo od njih dosti odvisni pa tudi če ne bi bili se z njimi ne želim kregat za prazen nič (recimo za en dan bonbon preveč al pa pred kosilom pa take brezvezne fore) ampak sem v takih nepomembnih zadevah včasih tudi raje tiho imam svoj mir, ko pridemo domov pa živimo svoj lajf.

Ne, jaz osebno nikoli pred nikomer (razen pred svojim dragim ) ne popi im, pač pa vse stvari vedno povem jasno in glasno. Najsi v meni še tako zelo vre, se nikoli nočem spuščati na tako nizkotno raven, da bi koga kam pošiljala ipd. Je pa res, da se tudi nikoli ne jokam pred tistim, ki mi je storil gorje. Pa tudi lepe besede mu ne privoščim. Če je moje mnenje, da se "nasprotnik" moti oz. da je storil napako, mu bom brez ovinkarjenja to tudi povedala, vendar na kulturni ravni. Tako kot pravi Splišni, včasih se naša mnenja med seboj pač krešejo, važno pa je, da je naš pogovor (beri: prepir ) konstruktiven.
Sicer pa sem iz takšne družine, kjer si vse takoj povemo v obraz, se skregamo na ves glas (žaljivke, kletvice ipd. je seveda izključeno), ko si tako malce glasneje povemo svoja prepričanja, vemo pri čem smo in smo čez kakšnih pet minut spet normalna familija. In to je tudi nekaj, kar pri svoji družini cenim. Da si povemo brez olepševanja, ter, da med seboj potem ne kuhamo zamer. In mnogo raje imam takšen način komuniciranja, kot pa lepe, sladke besede, za hrbtom pa obrekovanje in hinavščina.

To je pri meni enako.Mama je kaj hitro užaljena, pa sem ugotovila, da je bolje, če kdaj kaj preslišim ali menjam temo. Se mi zdi škoda časa, da bi se prepirala z njo ali dokazovala njeno/moje prav. Življenje je prekratko. V tistem momentu se vgriznem v jezik, kar je težko , potem pa se izkašljam pri možu, če je potrebno. Ponavadi pa je naslednji pogovor z mamo čisto normalen, pustiva "prejšnega" na miru in življenje gre dalje. Kljub vsemu spoštujem moja starša, sta mi za vzgled, pa čeprav bi sama v določenih situacijah odreagirala drugače...LJudje smo pač različni in vsak ima pravico do svojega mnenja in predvsem svojega načina življenja.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Enako. In glede na to, da je tašča žal totalka ignorantski tip, gre pri njej težko drugače. Samo tudi to ne pomaga dosti. Pa to zdaj ne pomeni, da se velikokrat spičim z njo, ker se v bistvu ne, mislim, da sem se samo 2x, znorim bolj v sebi (vsaj zaenkrat). Tudi pri matki se nazaj držim, da nisem nesramna, samo ona me vsaj ne ignorira, ko ji poskušam kaj povedat na lep način, tašča mi pa dobesedno obrne hrbet in gre, ko vidi, da ji skušam karkoli "ugovarjat". Se niti ne trudim več. Nisem pa niti toliko obremenjena s tem, da bi tukaj za vsako figo odpirala teme in jamrala ali pizdila čez taščo ali mamo.
Drugače pa ja, vedno poskusim na kulturen, lep način, če pa res ne gre in je potrebno, da nekomu prodreš v možgane, pa pač znorim.

--------------------------------
Ja, jaz bi rada videla vzgojiteljico, ki bi lahko preprečila moji mami, da vzame mojega sina iz vrtca, ker mali, ko jo zagleda in ko skoči nanjo..., ji morajo še najmanj 3 vzgojiteljice pomagat in jo držat, da ne pade . Dejstvo pa je, da smo babico predstavili v vrtcu..

Se pa popolnoma strinjam, da se ne sme otroka kar tako nekomu (do takrat neznanemu) pustit odpeljat iz vrtca. Treba je pripeljat ljudi, jih predstavit v vrtcu in je zadeva urejena. Ali, če ni možno, pač v tistem hipu pokličeš v vrtec in sporočiš.

No, da se navežem še na tisto o plezanju, Gina- tudi jaz pustim otroku plezat po drevju (sem imela to takointako najraje v njegovih letih ), vendar sem ravno danes rekla sinovemu prijatelju, (ki sem ga pazila), ko se je vzpenjal več kot 3,4 m po drevesu in ves ponosen govoril, da bo splezal na vrh, da sicer bo, ampak, ko bo njegova mama zraven. 
Ma, ni šans, da ga v imenu otroškega razvoja in pripadajoče mu svobode, pustim nekam, kjer mu ne morem pomagat, če je potrebno! Ponavadi tujim otrokom pustim še manj kot svojemu..Za svojega vem, do kod bo približno zmogel in da, ko mu bom rekla, zdaj pa dovolj, da bo tudi sam vedel, da je tako. Za druge pa ne morem tega trditi in niti najmanj ne želim, da se mu v tistih par urah, ko dela družbo moje mu sinu, kaj pripeti..


_____________________________

ROŽICA

No, nisem prebrala vseh postov, ampak, če se držim teme, nekako me je življenje naučilo, da sem končno začela razumeti rek, "da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha"..

Skratka iz nekoč zelo "takojpripravljenenafightpunce", sem postala bolj premišljena in umirjena, kadar je treba kaj razrešit. Ponavadi sem z argumenti in prijaznostjo dosegla marsikaj, včasih sem še sama bila presenečena ..
Priznam pa, da me še zmeraj PMS mal iztiri in če me takrat kdo hoče stisnit.., postanem spet zelo "takojnafightpripravljenapunca"..

_____________________________

ROŽICA

Žal te silne energije, ki se sprosti v obliki jeze, ne znajo uporabiti za kaj bolj produktivnega kot je tipkanje po tipkovnici.

Tukaj se sprostijo, a je rezultat zelo kratkotrajen, večinoma verjetno ničen.

Ej LARA toj tko. Jaz svojim staršem vse povem direkt, brez olepšav. Pa tut zamere ni. Pa potem se držijo oz.se stvari popravijo.Pa tudi navade so iste, saj izhajam iz te družine, torej me navade in prepričanja ne motijo.

Njegovim pa nekako ne rečem vsega, ker se bojim zamere,užaljenosti,....
No sedaj je že bolje, so se me že malo navadili na mene in mojo odkritost, pa tudi jaz sem postala manj tolerantna in potrpežljiva, saj ob pomanjkanju časa nimam dovolj potrpljenja, da bi mislila na to, da se bodo stvari razrešile same od sebe in določene stvari povem kar takoj, direkt osebi katere se tičejo.

Pa še moj karakter je posredi. Če mene nekaj moti, povem. Naj je to mož,mama,prijateljica,...Potem pa nej vsak naredi z mojim besedam kar če, jaz sem v naslednji minuti OK. Nič več me ne žre, nisem zamerljiva, skratka za mene je stvar REŠENA.

Problem nastane, če ne morem povedat, potem me žre,...ja in res je potem tudi pisanje ena izmed stvari, ki ti da občutek, da si stvar rešil, povedal, itd...in da te nekdo posluša, razume, ob odgovorih pa zaznaš da nisi sam. In da nisi edini z takimi problemi.

Pa še nekaj je. Jaz če povem komu, o čem je težava, mu potem lahko tudi gledam v oči. Jaz če nekoga pokritiziram, ne pomeni, da ga ne maram. On pa izhaja iz družine, kjer kritiziranje pomeni "ne maranje"te osebe. In s tem, če nekoga ne pokritiziranjo, naj bi ga kao imeli radi. Samo men štejejo dejanja, ne besede!
Pri ns doma pa je obratno, če je koga kaj motilo smo si povedali, hkrati pa smo vsi vedeli, da se imamo radi. Pa vsaj vedel si, kaj nekoga moti, da nisi tega še naprej počel, da si spremenil obnašanje, da smo ustvarili prijetnejši odnos. In men je to zakon. Jaz bi svojo priženjeno družino ljubila (brez heca) če bi mi moje napake povedali, če bi povedali, kaj pričakujejo od mene, kaj jih moti....hkrati bi imela občutek da se lahko branim, da lahko povem zakaj sem kakšno stvar storila, rekla, naredila.....tako pa tavam v temi, in upam, da je OK.

Torej na kratko, doma starše pokritiziram-pohvalim direkt njim!In nimam potrebe po kritiziranju-hvaljenju drugje. Ostalo pa kontra.

Upam, da je razumljiv napisan, sem namreč kar precej zakomplicirala.... pa še smajlija za nakonc da ne bo vse tako resno

he, he, prav imate,
najbolj "svetujemo/jo" takšni, ki si sami precej manj upajo,
ampak na forumu je lažje pamet solit,

tudi doma je lažje pamet solit, če te le kdo posluša,

sama se doma odkrito pogovorim, ker ljudi poznam,

pri  ostalih sem najprej vljudna in čakam, da bodo govor, vedenje spremenili,
če tega ne naredijo:
ali jih ignoriram, jih ne pogledam več (v primeru, da mi z njimi ni potrebno imeti stika)
ali jim povem svoje, ponavadi se razburim ( v vrtcu, službi), potlej poznajo tudi mojo "temnejšo plat" in so drugič opreznejši.
Vse to pomeni, da se v družini dobro razumemo, da imam dve dobri prijatejici, krog znancev pa se mi nenehno spreminja.

Kva čem, sitna sem in staram se, ampak ljudi, ki mi trosijo nemunosti, delijo nasvete, v stilu Glej, ...(jaz sem tako super naredila in ...), mi res ni treba prenašati.

Bom izkoristila kar tole debato, da ne bom odpirala nove teme; no, saj deloma se stvar te teme tudi dotika.

Sama opažam, da so/smo danes ljudje blazno občutljivi na nekaterih področjih, sploh kar se starševstva tiče, pa je zadeva že rahlo prestopila meje zdravega razuma. Zame osebno je starševstvo naravno stanje, vzgoja otrok pa stvar razuma in čustev. Vse bi bilo ok, dokler stvari funkcionirajo v mejah normale, predvsem pa v nekem sorazmerju. A danes, se mi zdi, da nekateri iz vzgoje otrok želijo narediti nadznanost, a po drugi strani ne vidijo, da njihovi pogledi niso prav nič znanstveni, ampak zgolj in samo (nad)čustvene reakcije.
Sama resnično ne vidim potrebe po kompliciranju stvari tam, kjer ni potrebno. Še manj se mi zdi potrebno goniti svoje za vsako ceno. Ne vem oz. nikakor ne morem razumeti, kako nekateri pod nobenim pogojem, ampak resnično pod nobenim pogojem nočejo sprejeti, da niso sami na svetu, da na svetu biva na miljarde ljudi, ki so vsak zase unikat. Če bi vsi gonili svoje, pa kam, za božjo voljo, bi človeštvo prišlo?

In zakaj sploh tole pišem? Zato, ker že samo na tem forumu opažam grozno nestrpnost in agresijo do ljudi, ki ne razmišljajo enako ali vsaj podobno kot mi; mogoče bi se morala celo drugače izraziti - agresijo do ljudi, ki si sploh drznejo razmišljati, saj očitno v tej družbi prevladujejo samo še (na)goni in volja do moči (kdo bo koga). In potem se ljudje v isti sapi sprašujejo, zakaj je toliko vojn, lakote in drugih grozot na svetu. Ja, zakaj neki le, če folk zna funkcionirati samo še na ta način - goniti svoj prav preko vseh trupel.

Ok, saj stvar do neke mere razumem - časi, v katerem živimo, ni rožnat. vsi smo na svoj način prestaršeni, vsi se na nek način počutimo ogrožene. Ampak tako doživljanje sveta je kot verižna reakcija, kar je opaziti tudi na tem forumu in pri vzgoji otrok. Panika mora biti; če je ni oz. če je nekdo ne čuti, ker pač po treznem razmisleku vidi, da svet vendarle ni črno-bel, in da imajo tudi drugi ljudje (pravico imeti) svoj prav, potem pa udri po siromaku kot krdelo podivjanih volkov. A volkove se da razumeti, ker so pač nagonska bitja - kaj pa ljudje?

Mah, saj ne vem, kaj sem sploh hotela povedati , ampak mogla sem. Rada bi samo, da bi folk začel malo razmišljati in nehal ****kati za vsako malenkost, ker je očitno to zdaj moderno in ker je očitno to ****kanje zdaj kvazi pokazatelj, da se cenim. Pa se res?
Mar ne pravi pregovor: ljubi in boš ljubljen (ali lepa beseda lepo mesto najde)? Mar ne gre potemtakem stvar nekako takole: SPOŠTUJ IN BOŠ SPOŠTOVAN?

Mislim da so se s temi idejami ukvarjali že hipiji v 60ih letih ampak kam dalj od kajenja marihuane niso prišli .

Saj jaz tudi verjetno ne bom daleč prišla  Lahko se pa koljemo med sabo, če vam je to ljubše. No, jaz se vseeno ne bom - klala namreč, ker v večini stvari ne sledim trendom in ne vidim potrebe, da bi to delala še na tem področju.

Aja, pa ne kadim marihuane spljoh

Saj to o marihuani je bila le neka univerzalna rešitev problema agresije za katero pa dvomim da bi bila uspešna, glede na stranske učinke.

Saj že to je nekaj če človek deluje po načelu razmišljaj globalno deluj lokalno.

Tudi jaz se včasih zamislim nad sabo, če kaj takega izrečem, kar ne bi smela. Takrat mislim, da to ni nič takega, potem pa se zamislim in pridem do zaključka, da sem pa vendarle lahko koga užalila. Pa ne gre se samo za taščo in tasta, nasploh vseh ljudi, ki mi nekaj pomenijo. Je pa pri meni velikokrat tako, da jezik prej zine, kot pa možgani premislijo. Žal. Očitno se bo treba navadit kontrolirat ta jezik.

Tko bom rekla. Glede na tale tvoj vrtec problem bi jaz mal bolj ostro reagirala kot si ti. Taščo bi napizdla, da nima kaj hodit po otroka brez da me vpraša če gre lahko po otroka (itak vedno pustim da gre če želi). Bi ji z ostrim tonom povedala da tko ne gre in pika, da če me je lahko poklicala po tem ko je otroka šla iskat, da bi me lahko komot preden je šla po otroka.

V vrtcu bi pa nardila cel kraval in bi tam sedela, dokler ne bi otroka našli in pripeljali nazaj v vrtec. Oni ga nimajo pravice dati nikomur. Tud če vsi v vrtcu poznajo dedka in babico, nimajo pravice če jaz tega ne dovolim. Itak je pr nas v vrtcu tako, da če nisi ostr te ne upoštevajo.

Aja zato k ma otrok posrano mico k ga pridem iskat, ne popizdim, ampak sam reče o a si se pokakal, pa ga dvigne pa odnese pa previje pa prnese čistga nazaj. Sej doma ga tud ne previjem v sekundi. Če se igra v svoji sobi pa ne pride povedat da je pokakan pol itak ne vem da je pokakan pa pač če ga ne moti naj bo pokakan.

Drgač pa nimam nobene slabe vesti k koga napizdim. To jaz tko usput, sploh ne vem da sem koga napizdla, pa tud če kdo mene ne vidim problema. Pač ok ti ni blo prav, uredu, zdej pejva pa lepo na kofe pa mal poklepetajva.

Drugače pa, Lara, ne vem koliko izmed nas bi šlo v vrtec, ko bi vedela, da je naša mama odpeljala otroka. Šle v vrtec in se delale, da smo prišle po otroka. Jaz vem, da ne, mogoče bi kvečjemu naslednji dan lepo rekla, da se mi je pa včeraj zdelo čudno, ko me je hčerka poklicala v službo od babice, da je pri njej. Jaz pa o tem nisem nič vedela. Pa bi mogoče na tak način stekel pogovor.
Da bi šla pa tja in se delala, da sem prišla po otroka, na tak način loviti ljudi na napakah ... ne taka pa nisem.

jaz tudi ne. Mene bi bilo sram, ker bi misili kakšen gnil odnos imam potem s starimi starši, da se ne znamo zmenit.

jaz sem šla ke po čevle k jih je fotr pustu tam. ne po otroka. tut uni pomočnici tm sem povedala da vem da je otrok doma. ona se je sama ustrašla ko me je zagledala predno sem usta odprla. ja šla sem pa po čevle da je mu otrok drug dan kej za obut za v vrtec :)

Aja, sem mislila, da si šla kao po Tiso.

jaz bi zihr šla v vrtec. bi vprašala kje je moj otrok. če ne bi vedl bi pač jim povedala tasvoje, pa tud če bi prej vedla kje je. Stvari je treba rešit takoj, ne pa naslednji dan.

mah jaz sem pa taka dobra dušica. če bi šla babica po otroka v vrtec bi bila super vesela, ker bi se imela tjaša super, pa ponosna. vzgojiteljici bi bila pa prej hvaležna, ker ni komplicirala. seveda v takem primeru, ko so osebna poznanstva.

enako velja za pokakane riti. sj se je že zgodilo, ponavadi sploh ne omenjam, samo če ima naslednji dan vneto ritko, rečem, da je bil pokakan, da ima vneto rit in naj ga tisti dan mažejo, pa brez očitkov. in od drugih ljudi pričakujem enako - da vse povedo v mirnem tonu, da sklenemo kompromis, ker je vse odvisno samo od dobre volje. če pa naletim na kakšno nesramno osebo, znam biti pa tudi jaz, ampak šele potem ko se opečem. pa vztrajna sem tudi in včasih zelo zahtevna in natančna.

v glavnem, če je sprememba v plus in zadovoljstvo, sploh ne omenjam, ampak sem prej vesela. če je pa v minus najprej povem, če me nihče ne upošteva, ker ne zganjam panike pošljem pa moža .

_____________________________

iz malega zraste veliko