Se močno trudim da moj sin ne bo mamin sinček.Mislim da ima pri dvanajstih letih kar močno izoblikovan lastni jaz.Zjutraj ko gre v šolo  si sam pripravi zajterk,ko pride iz šole da kuhat krompir ali postori manjša dela glede gospodinstva.Tudi sobo si pospravi sam, kaj bo oblekel v šolo se tudi sam odloči.Ima veliko prijateljev,skratka niti malo ni mamin sinček.Vzgajam ga enako kot hčero,saj nikjer ne piše da sin ne rabi pospravit za sabo,ne rabi znat skuhat najosnovnejših jedi...ker je pač moški.Osniva vsega se začne že v otroštvu in mislim da če otroku že na začetku privzgojiš delovne navade mu je v življenju veliko lažje.

Zato, ker si zelo očitno niso sposobne poiskat pravega desca , pa se potem obesijo na ubogega sinčka.

Vzgajanje v duhu, da je njegova mama najboljša ženska na svetu in da so vse ostale samo njena medla senca, pa pripelje fanta-možakarja do tega, da v vsaki ženski, ki stopa na njegovo pot, vidi eno ubogo revše, ki njegovi mamici ne seže niti do gležnjev in se vsak poskus, da bi žensko videl drugače že avtomatsko takoj izjalovi.

Hudo mora bit, ja.



_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Zanimiva tema, upam, da se bo debata še razvila,ker me v tem trenutku to najbolj skrbi. Namreč , da bom vzgojila samostojno in odraslo osebo in ne maminega sinčka, čeprav je sedaj še majhen. Kolegica, ki je študirala pedagogiko mi je nekoč rekla, da imajo možje oz. odrasla moška figura v življenju matere (s tem mislim lahko tudi dedka ali strica) ključno nalogo pri tem - da "odtrgajo" dečka iz okrilja materinega zaščitništva. Če je mati močnejša in tega ne "dovoli" potem je to prva nevarnost v tem, da postane mamim sinček. Lahko pa fant nekoč postane tako močan in se sam iztrga ven, čeprav takrat najbrž sledijo očitki toliko sem naredila zate ti pa tako.

_____________________________

Nič ni težjega od iskrenosti in nič ni lažjega od laskanja(Dostojevski).

Niso sposobne najti prave vrednosti in smisla v lastnem življenju nasploh in se "obesijo" na sinovega.

Tukaj se govori samo o odnosu mama-sin. Možnih je lahko veliko različnih kombinacij, kolikor osebno sam poznam sta mi blizu kombinaciji mama-hčerka in pa oče-hčerka. Obe sta podobni tisti o kateri je tukaj tema. Pravzaprav pa tukaj gre za simbiotičen odnos med starši in otroci kjer se vzpostavijo okoliščine, ki so za otroka lahko pogubne - nepravilna separacija oz. nepripravljenost na samostojno življenja v odraslem obdobju. Če boste malo pogledali okoli sebe je današnja generacija otrok kar precej pod vplivom staršev. Očitno nas trenutne družbene okoliščine silijo da postajamo malo paranoični in sebi ne dovolimo presenečenj ko gre za naše otroke. Problem nastane ko se starši več ne znajo brzdati, otrok za njih nikoli ni dovolj odrasel.

Tukaj je pač tema o "maminih sinčkih" ker se še tradicionalno od moškega še vedno pričakuje da ima jajca. Zanimivo, zelo v nasprotju z današnjo, tako opevano žensko emancipacijo. Mogoče imate tukaj izhodišče še za kakšno zanimivo temo.

Kako se ženske znajdete v sodobni vlogi ženske?