Živjo,

kakšen je vaš odnos z vašimi starši. Pri meni je namreč tako, da so me že od majhnega samo poniževali. Že ko sem bila majhna so govorili, da z mano pa tako ne bo nič. Moji starši so vedno hvalili samo druge, doma ni bilo nikoli nič dobro in nikoli nič dobro narejeno. Naj povem, da delam že od srednje šole, zraven skoz študiram, sedaj sem na podiplomcu, očetu vodim papirje, s partnerjem sva sama v hiši, zato za vso gospodinjstvo poskrbiva sama (pa veste, da s hišo ni malo dela). V vsaki službi sem potencialni kandidat za napredovanje (v bistvu imava s partnerjem zelo dobre službe in se nimava kaj pritoževati). V bistvu sem hotela povedati, da kakrkoli narediš, starši sploh ne vidijo in nikoli nisem še slišala kakšne pohvale od njih, zmeraj je bilo samo to lej kok je pa un sposoben, pa kaj drugi zna, tebe kot da sploh ni.
Sedaj pa se je oče spravil še na mojega partnerja, češ da ni nič sposoben in to govori tudi okoli (čeprav imam zlatega partnerja, vse mi pomaga, skuha, tudi naprej študira,... hočem povedati ni lenuh). To me pa najbolj prizadene.
Naša familija je zelo dobro situirana in zato vsi verjamejo očetu, ker on je pa ful sposobe, ker si je tok ustvaril, ampak v domačem okolju je pa izredno "žleht".
Sej mogla sem se samo malo izkašljati, sej sem iz vse te situacije ratala že zelo močna (imela sem tudi velike probleme s samozavestjo zaradi tega), vendar na momente pa še zelo boli. Zato vse tiste, ki govorite, vsaj včasih pri kakšni debati ujamem tle na forumu, da tiste familije, ki imajo veliko denarja je pa hčerkicam in sinovom vse postlano, se dostikrat tudi motite, ker ne veste kaj se lahko skriva za vsem tem, ker denar tudi ni vse.
A ima mogoče katera podobno izkušnjo?

Lp

"odlepite" se od staršev in začnite s svojim življenjem, saj ne rabiš njihovega priznanja. to je moj edini nasvet.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ne vem, zakaj mu vodiš vse papirje, za nagrado, ker te tako ceni

Pa vem, kako je, ko želiš ustreči staršem, samo zato, da bi te bolj cenili/imeli radi/spoštovali ipd. Ampak ko vidiš, da to sploh ni odvisno od tebe in tvojih dejanj, PRENEHAŠ s tem. Ker škodiš samo sama sebi. A misliš, da se on kaj sekira? Niti slučajno!!!

Ok, razumela bi do te mere, da te pač ne objemčka kot naj bi te. Da mu pa ti daješ podporo pri njegovem poslu, to pa ne razumem!!!

Če sta v svoji hiši, enostavno ne sprejemaj njegovih obiskov, sama pa tudi ne hodi kjer je on doma. Pa boš vidla situacijo. In ko te ogovori, mu povej. Lahko bi mu pa tud že zdej.

zato je pa moj pred 10leti spokal od doma..seda pa hočta,da nazaj pride.tamalo sta vidla 4x pa je 3leta stara.nikol se ne potrudita,da bi ju vsaj vnukinja poznala..men je blo hudo-zd me pa boli k....!maš dobro službo,moža,bajto....to se prav,da nis odvisna od tastarih,ane?jest bi sam rekla nasvidenje.
po en stran je pa dobr,da je moj fotr vse zapil.

Ravno zaradi poniževanja v otroštvu, si si "ustvarila" nek "mit" o tem, kako ustreči staršem in sem jim na različnih področjih dokazovati. Za začetek spremeni miselnost- torej dokazuj v prvi vrsti sebi in svoji družini.

Kot si opazila, tvojim staršem dokazovanje tudi nič ne pomeni....oni še vedno enako razmišljajo, torej, da nisi dovolj "dobra". In te miselnosti ne bodo spremenili, pa če bi bila resnično popolna na vseh področjih. Začni se zavedati, da pač takšni so in da se ne bodo spremenili. Zato se spremeni ti in živi svoje življenje....

Ja....še en primer več, ki dokazuje, da dosti denarja ne pomeni srečne družine....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

V bistvu si lahko vesela, ker si uspela. Če bi te samo hvalili, bi bila takoj zadovoljna, in mogoče sedaj ne bi bila tam kjer si  (študij, dobra služba). Jaz mislim tako, bolj te starši hvaliijo (tudi po nepotrebnem), hitreje si zadovoljen, in ničesar novega ne preizkusiš.
Mene so zmeraj samo hvalili, pa sem točno vedela da ni iskreno, pa sem danes daaleč od študija, dobre službe, stanovanja,...

Moj odnos z mojimi starši je čisto OK.

Staršev si ne moreš sam izbrat.
Ko pa odrasteš imaš možnost, da se od njih odlepiš, izbereš partnerja, ustvariš družino in se osamosvojiš.

Včasih je potrebno tudi prekiniti stike s svojimi starši, včasih samo za eno obdobje, da se navadijo, da si ti sedaj samostojna oseba.

Torej, vse je na tebi oz. vaju. Ne nudi svojih uslug, ne koristi njunih. Živi svoje življenje.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Ja,ampak vsak otrok si želi staršev?!
lp

_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Moj odnos je prekinjen, ker mi je blo dovolj vsega, predvsem maminega čustvenega izsiljevanja in očetove pasivnosti. Je ni bilo reči s katero bi ju razveselila, nikoli ni blo dovolj, vedno ko je mama prihajala iz govorilnih ur (sem bila odlična), je kljub samim pohvalam iz strani šole, mrko gledala in mi poudarjala, da ni dovolj. Bilo je vsega.......
Danes ju ne vidim več, ker jima ni pomoči, se ne trudim več in se počutim veliko bolje.

Imam isto izkušnjo - tisto iz mladosti. No naš tata se je zdj vsaj malo "normaliziral", še vedno pa se mi pozna na samopodobi. Kot je rekla marogica, začneš potem povsod dokazovati, kaj zmoreš, da si nekaj vreden, da nekaj znaš... meni je to še danes ostalo. Sem zelo zmedena osebnost, nikoli nisem zadovoljna sama s sabo, skozi iščem potrditve.
Mah...niti razlagat se mi ne da...

Z mamo nikoli nisem imela odnosa.Ona je na meni izživljala svoje frustracije, se nad mano psihično znašala, včasih je tudi kakšen fizičen ukrep padel, čustveno me je izsiljevala ful pogosto in podobno.Zato je logično, da si nikoli nisva mogli biti blizu, če sem se od nekdaj počutila kot največja nesreča, ki jo je lahko doletela.Celo življenje sem se ji dokazovala, pojasnjevala vsak svoj korak, vsako svojo misel, padla v depresijo, pa ven pa spet noter in tako dalje...v glavnem me je psihično uničevala kar precej, tako, da sem na koncu videla, da ni druge rešitve, kot da jo dam na ignore in končno zaživim.Tako, da se z njo nisem pogovarjala več veliko, kar je bilo nujno ja, drugače pa ne..ko me je izzivala s svojimi provokacijami, sem samo govorila, ja o.k., aha o.k., točno tako kot si rekla...torej vse sem ji kao potrdila, ker se mi z njo ni več zdelo smiselno ubadati.In tako sem imela mir, ki pa je bil itak samo navidezen, ker je proti meni potem, ker se nisem več z njo non stop ukvarjala, naščuvala sestre, tete, očeta...no, eni so ji verjeli, kako grozna sem, drugi pa ne.Ko je umrla, kar niti ni tako dolgo nazaj, sem čutila olajšanje.
Z očetom, ki mi ga je "mama" vse življenje prikazovala kot najslabšega človeka na svetu, se sedaj odlično razumem.Niti enkrat se še nismo skregali, odkar je ni, vse nam klapa, brez posebnosti.No, tako je to pri nas.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Aja, pa Anonimna, na tvojem mestu bi očetu nekam zabrisala tiste papirje, pa mu rekla, naj mu jih vodi nekdo , ki je bolj sposoben.Potem bi šla in zaprla to poglavje v svojem življenju.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

jaz imam s starši dobr odnos,se res dobr razumemo.smo trije otroci in starša sta bila na vsakega posebej vedn ponosna.niso nas tepli,ampak s pogovorom vse rešili.

jaz bi na tvojmu mestu naredla tko kot je rekla njuškalo 

Draga anonimna! Se moram pridružit tistim, ki pravijo da odpikaj svoje starše!  Vem, kako je če te boli da jim nisi dovolj. Z mano  je sicer malo drugače- ogromno se je pričakovalo od mene, sem prvi otrok in nisem butasta  , ampak pol toliko nisem ambiciozna kot sta onadva pričakovala od mene. Hkrati, ko sta hotla zame vse najnaj, mi pa nista dala možnosti da nardim po svoje. Potem sta pljuvala po vseh mojih tipih, češ da me zavirajo, blabla. Nenazadnje sem se ločila od očeta svojega otroka-verjemi, dolgo je trajalo, da sem skužla, kaj v resnici JAZ mislim o svojem zakonu in ne onadva. Odmetala sem ves gnoj ki sta ga nasipala name in vseeno vidla, da z bivšim ne gre. In veš kaj sta nardila?  Obrnila sta se proti meni!   Jasno, plunla sem v njuno kristalno skledo moralne neoporečnosti  ! Ejej, otroka sta ščuvala proti meni, ko sem  spoznala novega moškega, sta zbluzla zgodbo kako sem jaz šmirala  s tem ta novim že prej, ker nisem zvesta, povedala sta mi da ne bosta gledala mojih otrok z njim, ker bojo POLIZDELKI, skratka-tole ti pišem zato, da vidiš kam vse lahko pripelje, če pustiš da imajo starši nad tabo moč. Na tvojem mestu bi fotru vrgla v glavo papirje in ga ne pogledala več, sploh dokler nimaš otrok! Ker je možnost, da se zrihtajo stvari med vami iz dneva v dan slabša. Nočeš pa, menda, preživljat pritiska in vtikanja, ko boš mama? Verjemi, hudo je, če ne postaviš meja, POSTAVI SE ZASE ČIMPREJ!

Aja, še to- kaj te briga, kaj si znanci tvojega velespoštovanega očeta mislijo o tebi. Naredi si svoj krog ljudi, ki te spoštujejo in cenijo. mogoče si bila v puberteti preveč pridna in zaljubljena v svoje starše, da bi prerezala popkovino, pa to naredi zdaj. jaz sem to delala po 30tem. Uf, ni tko enostavno ...

 
Če te starši omejujejo in nikoli nisi dost dobra pač prekini tisto nitko in začni živet po svoje,ker nima smisla da mu serviraš na pladnju svoje življenje..za papirje mu pa najdi pomoč in naj jo plačuje da bo videl kok so rač.storitve in posledično TI, vredne.
Srečno