Nekatere teme so me vzpodbudile, da vas vprašam, koliko se strinjate da se določenim stvarem in času danes odrečemo zato, da izpolnimo neke plane v prihodnosti. Zdaj, mogoče bi tukaj bilo nesmiselno posploševati, odrekanje je namreč že odklon koščku čokolade da bomo na morju izgledali fizično brezhibno. Mislim predvsem na odsotnost enega izmed staršev, ki je šel s trebuhom za kruhom. Kje je tista meja do katere je to še sprejemljivo.

Samo primer, moj oče je svoj čas odšel na teren samo za nekih 6 mesecev, ostal pa dobrih 5 let (po etapah seveda). Vem samo da od takrat (ali pa tudi že prej) moja dva nikoli nista bila več OK - kasneje sta se razšla. 

Mislim, da določena odrekanja v življenju niso nič slabega, lahko vplivajo celo pozitivno na človeka in njegovo okolico, vendar je to vedno vprašanje razmerja "odrekanje-cilji odrekanja-končni efekt". Nekaterim v življenju uspe to razmerje vzpostaviti v mejah, ki doprinesejo do željenega končnega efekta, nekateri pa pač ne.

Takšne stvari so odvisne od mnogih dejavnikov:psihična "moč" človeka, podpora in razumevanje družine, trdnost veze, finance, cilji(realni, nerealni), in še mnogi drugi.........pa tudi kanček sreče oz. biti ob pravem času na pravem mestu. (just-in-time ).

Očitno pri tvojih starših ti dejavniki niso bili prisotni oz. kompatibilni......vsaj pri enem od njiju ne.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Mi to prakticiramo za boljši jutri.

Jutri pa vam sporočim, če bo res bolje .

V bistvu zna bit to tudi doberšen del partnerstva.
Meni se zdi to najbolj normalna stvar, da se znata partnerja odrečt nekaterim stvarem, ki so vsakemu posebi zlo pomembne v skupno dobro. Zame to nikoli ni bilo vprašanje.

Je pa šit, če se odreka en sam.

Jst sem pol ostala sama z enim velikim občutkom, da sem bila izigrana. Vseh enajst let sem se odrekala stvarem, ki so mi res veliko pomenile, ker sem vedela da je to za NAJU za najino (bodočo) družino. Da je to pač tako. Vsak nekaj vloži. Žal je hudo, če se izkaže, da je vlagal samo eden.

V mojem primeru je bilo tako, da sem se odrokela otrokom, da je bilo vedno potrebno še to pa ono, pa še ta magisterij, paše ta doktorat, pa it v tujino za tolk časa....Jest pa na čakanju. Ampaka meni je bilo to nekaj normalnega. Pač požreš pal let in pol imaš vse.

Jok brate odpade, lahko se zgodi, da vse to dobi nekdo drug. Kot v mojem primeru.

In pošteno povedano sem se potem zelo dolgo počutila, da so mi nekaj vzeli. Da sem bila ogoljufana. Da je nekdo drug dobil tisto v kar sem jest vlagala. To traja. Da se sprijazniš in ugotoviš, da je pač tako moralo biti.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Midva z možem sva enotnega mnenja pri teh vprašanjih. Izkoristiti je potrebno DANES in vsak trenutek. Zato smo raje nekoliko skromni (čeprav nam nič ne manjka), več damo na skupne trenutke, izlete, ali samo pogovore in se ne odrekamo času zaradi večjega zaslužka. Zaenkrat nam ni treba in je tako čisto fajn.

_____________________________

Moja fanta sta smisel mojega življenja.

Jutri si ali te ni. Tvojega partnerja tudi.

Tako da sem jaz za to, da uživamo skupne trenutke, gremo na izlete in preživimo čimveč časa skupaj, kot družina. Klinc pa še nadstandard! Saj otrok občuti, da nekoga ni, ne razume pa, da ga ni za 'boljši jutri'. Pač ga ni, nekaj časa ga pogreša, potem pa se navadi, da ga ni. Pa jaz tudi. 
Ampak zame to ni to.  Smo si pa različni.

Starše sem navedel kot primer v katero smer se stvari ob takih odločitvah lahko zasučejo. Nisem jih navedel kot predmet diskusije ker to tukaj ni tako pomembno. Mogoče naša generacija niti ne trpi toliko za posledicami tega odrekanja, očitno se situacija zaplete šele čez čas, ko se ljudje "izgubijo". Poznam mnogo takšnih primerov, resnično je tega dosti. Sploh ta srednja generacija, ki je imela priložnost za priložnostnim zaslužkom tam v prevesu iz prve v drugo polovico 80-ih. Vse polno izgubljenih duš. Ugotavljam da se v odsotnosti zgodijo velike spremembe med partnerjema. Kar lahko povem iz lastnih izkušenj, da se partnerja enostavno čez čas podzavestno prenehata razumeti, slišati, videti. To kar se jima zgodi v odsotnosti drugega (življenje vsakemu izmed njih teče z drugačnim tokom, sleherni vsakdan izkušata neodvisno drug od drugega, vplivata in nanju vplivaju drugi ljudje, zgodbe, mesta, dogodki, izkušnje,...) močno vpliva na njihov življenjski pogled, mnenja odnose in čutenja. Posledično se spreminjata sama in nato več ni skupne točke.

Se zavedate tega ko gre za takšne vrste odrekanja in ali ste pripravljeni nosite posledice morebitnega izjalovljenega cilja?

Ok, pa izpusti zadanji stavek....

Se zavedate tega ko gre za takšne vrste odrekanja in ali ste pripravljeni nosite posledice morebitnega izjalovljenega cilja?
Na tvoje vprašanje pa tole:  Jaz se zadnje čase zavedam teh vrst odrekanja, v katere me je "prisila" moja picerija. Delam do 72 ur na teden, to je ca 6 dno po 12 ur. Otroke vidim zjutraj, ko ju oblečem in pospremim do avta in zvečer ko že sladko spita. Trenutno nimamo "klasičnih" sobot in nedelj.....in še marsičesa ne. Otroka sta trenutno fiksirana na "atija", sama se včasih počutim kot kakšna "teta".  Tudi kot žena-gospodinja nisem trenutno v klasični vlogi, saj mož kuha, jaz samo tu in tam, perem in čistim še, pomaga pa dosti moj mož...

Vendar sva se nekje zavedala kaj pomenijo takšne stvari, se o tem pogovorila in si zastavila "cilje" do kod največ, dalje ne.

In trenutno sem dosegla to "največ", zato se že pogovarjava o rešitvi tega problema, in to tako, da ne izgubiva temveč pridobiva. Stvari so počasi v teku. Samo počasi, da se ne prenagliva.

TOrej nekje nisem pripravljena nositi posledic , ki bi se "odražale" na hrbtu naše družine. Ne in še enkrat ne. Zame je, kljub vsem vidikom, družina na prvem mestu in v takem primeru nimam kaj dosti razmišljati.... Vendar pa je teba kljub vsemu ravnati pametno in ne samo v afektu.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ravno zaradi tega je meni tako zelo pomembna tudi kvantiteta skupaj preživetega časa, ne samo kvaliteta. Kot je že tulip povedala, nikoli ne veš, kdaj te ne bo več, uživati moraš tukaj in zdaj, predvsem pa otroci rastejo, čas mineva in ga nikoli ne moreš dobit nazaj. Saj do določene mere se odpoveš za resnično pomembne cilje (kaj to je, je res relativno, res je pa tudi, da nekateri ne znajo potegnit meje). Npr. midva sva, dokler ni bilo otrok, delala veliko nadur, da sva lahko opremila stanovanje, zdaj, ko so otroci, jih dela občasno samo še mož, pa drugo leto gre verjetno za en mesec službeno v tujino, da bova s tistim denarjem kakšno leto prej odplačala stanovanjski kredit. Ampak niso pa to redne odsotnosti in vse je stvar dogovora, ve se, do katere meje lahko delava tako, če pa mejo prestopiva, se pa zavedava, da je nevarnost, da skrhane zveze ne bi zmogla popravit.

Vprašanje je zelo enostavno.

Če jutri umrem, ali bi se odločila enako kot sem se?
Odgovori so še enostavnejši, če smo pri tem iskreni s sabo.

Vsak mesec vlagama nekaj v sklade,ker imava pač "nevaren" hobi in vse to je napisano na malo.Da pa bi se odrekala v vsakdanjem utečenem ritmu za nekaj kar sploh ne vem če bom dosegla?Ne se ne.Mogoče se sliši neodgovorno sam živima iz danes na jutri,kak dopust splanirama vnaprej,ostalo pa spontano.Ok tud čokoladi sem se odrekla da sem bla lepa na plaži Drugače pa ma moj dragi že tako nor delovnik,da včasih sploh ne vem kdaj gre in kdaj pride in sem se odločila da bom do nadaljnega delala po 5 ur,da bomo imeli popoldneve frej.Ni ga denarja da bi zamujala prve korake,padce,jo potolažila ko bo telebnila...nočem bit vikend mami. 

Jest sem dobil povabilo za delo v tujini, točneje na Kosovu, pa sem zavrnil še predno se je govorilo o denarju. Otroci so samo enkrat majhni, moja družina je meni največji zaklad in prav vsak dan preživet z njimi je vreden več kot zlato.
Šel bi delat v tujino samo v primeru, da bi šlo za golo preživetje.

Se kar strinjam z napisanim.

V tujino bi šla, edino če bi šla z mano tudi družina, pa še to bi prej dobro premislila in se uskladila z možem, nenazadnji tudi s starši, s katerimi se lepo razumemo. Zame je to tudi eden od faktorjev - otrokom jemati tudi širšo družino - babice, dedke, da ne omenjam okolja, prijateljev.... Te zadeve so kompleksne in se pri meni pač ne morejo meriti zgolj s finančnim učinkom.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pri nas bi blo podobno, pa mam raje minus na računu, pa puf na banki, pa razmajen avto, kot pa da bi bil odsoten pol leta.

Moj stric je bil dolga leta v tujini in je pred kratkim rekel, da eni si iz malo veliko ustvarijo, drugi pa iz veliko nič... in tako je. moja starša sta iz malo denarja res veliko ustvarila, nekateri pa so desetletja v tujini, pa nič kaj več nimajo. Samo to, da jim je šlo življenje mimo, pa niso bili skupaj. Mojemu stricu je sedaj kar žal - je rekel, da te otroci potrebujejo, ko so majhni, ne pa ko si ti v penziji, oni pa poročeni in od doma - takrat je običajno že nemogoče vzpostaviti zares pristne odnose. Tudi sama imam več takih možnosti delati v tujini, vsaj za trikrat višjo plačo, pa me sploh ne mika... Pogosto pa je denar samo izgovor nekaterim, ki imajo radi tak življenjski stil - ker je pač fajn biti narazen, tako vse izgleda bolj idealno, hrepeniš po partnerju... kot pa biti doma, se ubadati z vsakodnevnimi problemi

Trenutno je pri nas tako, da ne gre drugače, kot da jaz poleg dela še malo fušam. In ja vsi vidijo kako je fino trošit denar. Ja res ga je fajn. Zaslužit pač malo težje. Grejo večeri, ki bi jih raje preživela na kavču ob kakšnem fajn filmu ne pa za računalnikom. Pred oddajo projekta je potrebno reskirat tud kakšen vikend. Pač je bila skupna odločitev, ker drugače pač trenutno ne gre. Poleg teh mojih fušev imam v službi še polno nekih izobraževanj (težko rečeš ne) tako da tale september lahko le rečem, dobro da imamo babico, da mal pomirka otroke, drugače ne vem kako bi nam šlo. Aja moj ima predavanja po 2-4 popoldneve v tednu.

Trenutno drugače sploh ne gre. Je pa res, da izkoristimo prosti čas, kot ga nam preostane zato da kam skočimo in se imamo fajn.

Tudi pri naju se je pojavila ponudba, da bi v.d. možek odšel za eno leto na sever Nemčije. Maxi je imel takrat dva meseca. Kljub neodobravanju v službi tega ni sprejel. Jasno, finančno bi nama to leto pomagalo, ampak praktično bi izgubil prvo leto otrokovega življenja, ki ga ne bi mogel nikoli več nadoknaditi. Hiška bo kljub temu, otrok pa ne bo nikoli več prvič rekel mama, prvič sedel, prvič pritisnil očku lubčka na nos, tako da .... nama se ni zdelo vredno.
Se pa odpoveva kakšnemu ekstra luksuzu na račun hiške. Že zato, da bosta otroka čimprej lahko divjala po domači travi

Zanimiva tema

Mene so tako vzgojili: najprej delo, potem pa jelo. Ali drugače, najprej se dela kupček, potem se ga pa zapravlja.  Zavedam pa se, da ni vedno vsem postlano z rožicami in je treba kdaj ubrati tudi drugačno pot.

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Zakaj bi pa naj kaj več imeli? Saj v tujini se denar tudi zasluži z delom, redkim pade z neba.  In če delaš v tujini, imaš večjo plačo, kajne. Ampak imaš temu primerno tudi večje življenjske stroške. Vse je proporcionalno.

In po čem sodiš, da nimajo nič več? Ker se jim navzven ne vidi? Ni vse v materalnih dobrinah. Tudi sama zivim v tujini, pa uporabljam tako star mobitel, ki niti ne sprejema mms. Imam pa veliko stvari, ki bi jih kdo dal v koš 'nič imeti'. Dobrih in slabih - tako je povsod, doma in v tujini. Za kaj imeti pa ni važno, kje si, temveč kakšen si.

ja, babylove, ampak običajno je tako, da recimo oče/mož gre v tujino prav zato, da bi imeli več premoženja kot če bi delal doma, bival z družino... Da pač zasluži tam, kjer so plače višje, zapravi pa to doma. Tako je bilo vsaj z mojim stricem in še nekaterimi. Sicer pa sem sama tudi živela v tujini in razumem, da pridobiš izkušnje, spoznaš nekatere stvari - samo se dajo pridobiti tudi s potovanji in ne le s tem, da greš stran od družine, majhnih otrok... vrneš pa se v penziji. Ok, so primeri, ko gredo cele družine v tujino, ampak veliko več pa je takih primerov, ko gre samo en član

Tako je bilo, ja, v preteklosti. Zdaj so razmerja že precej drugačna. Le redkim je še "bajen" denar najpomembnejši motivator.

no s tem se ne bi strinjala. poznam veliko ljudi, ki delajo v bruslju, luksemburgu... njim res ni prvenstveno za denar, samo je pa v praksi veliko več takih z nižjo izobrazbo, ki gredo zaradi denarja in ničesar drugega, vsaj tako se doma zmenijo. Naš zet dela v strojegradnji in je hodil po indiji, braziliji... šest let, samo sedaj ni več naš zet, ker sestri ni bilo samo do denarja, njemu pa, je hotel najboljše pohištvo v stanovanju..., sestra pa je potem spoznala, da ima rajši povprečno, pa deda doma... ali pa pač ni zdržal doma in je rekel, da mora iti zaradi denarja. stric pa je do lani delal v gozdovih v nemčiji in to tudi ni neka služba, ki bi jo delal še zaradi česa drugega kot denarja.

NO, pa me vseeno zanima, kateri razlog se vam zdi vreden odhoda v tujino in ločitve od partnerja za daljši čas. Denar torej ne, kariera pa ali kako?