Jaz sem bolj občutljive sorte in večkrat ne znam zadržati solz in joka. (to NE pomeni da jokam za vsako malenkost).

Ravno včeraj je bila ena takšna situacija, ko sem planila v jok kar nenadoma. Hotela sem zadržati.... pa ni šlo.
Vem kaj je bil vzrok včerajšnjega joka.... ampak potem je partner to narobe razumel (kao da je on kriv)... pa to sploh ni res. ker sem se ob njem imela res lepo (no jočem tudi če mi je ful ful lepo)...
Eh upam da razumete kaj sem hotela vprašati.

Torej kako reagirajo vaši partnerji na vaš jok?

Jaz lahko rečem, da zelo razumevajoče. Enkrat mi je pa rekel, da se sama sebi smilim.

LP

Redko jokam. (no, kot najstnica sem točila potoke solz ) Ko pa jokam, je zagotovo kak hud razlog in je vedno zelo razumevajoč in pozoren.

_____________________________

Letos pa bo!

Ne jokam.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Tudi jaz redko jokam. Jokam res samo takrat, ko je huda situacija. Za mano je 4 mesece odkar je umrla moja dojenčica. Se zgodi, da imam kakšen dan "rezerviran"  za jokanje. Takrat me mož razume, me objame, da se zjočem in mi je bolje. Nikoli, res nikoli pa mi še ni rekel, da jočem kar tako, brezveze in da mu je to tečno. 

Ko sem jokala zadnjič ( mojga bozga peseka je maja povozil tovornjak ) sem tulila 4 dni. Ampak ga 10 dni ni bilo doma; tako da, no, jaz ponavadi če že jokam, jokam ko sem sama.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Cisto odvisno. Vcasih me potolazi (objame itd), vcasih pa mirno sedi zraven in gleda v drugo smer  (kadar se karkoli kregava npr., je itak tiho).

Jokam pa itak za vsak ''drek''.

Jaz sem med  skoz nekaj jokala, sedaj ko sem rodila tudi skoz nekaj jokam, solze kar tečejo. Med nosečnostjo se mi je smejal da me hormoni dajejo, sedaj po pordodu pa me tolaži, ker ve da sem preutrujena in si ne morem pomagat da nebi jokala.

Drugače pa mu gre moj jok zlo na živce, ponavadi me kar ignorira, čaka da končam in se nato pogovoriva, ker pravi da ko jočem da se sploh ne da z mano govorit.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Uf, različno. Ponavadi oddrvim v kopalnico in se tam v miru zjokam. Mu je pa hudo. ja. Ne morem rečt, da se počuti ravno krivega, ampak me vedno potem objema in tolaži.

Za jok mora biti res nekaj hudega in me razume in mi pomaga. Jokam zelo zelo redko.

Drugo je jokanje ob gledanju filma - tu me pusti pri miru ali semi smeje. Včasih me tudi na RR kaj spravi v jok.
To pa probam skriti in kar nekaj kvačkam, pa grem s sobe.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Ne jokam.

Glede na to kaj sem morala v življenju že vse doživeti, sem prejokala morje solza. Vse skupaj me je tekom let utrdilo in mi odprlo neka nova razmišljanja in zavedanja in sem nehala jokati pred živim bitjem. Zjočem se ko sem sama. Nihče več me ne bo videl da mi je hudo.

Pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje jokala. Na začetku, ko sva bila skupaj, je bil najprej presenečen, pol se je trudil me potolažit, kasneje me je preprosto pustil, da je minilo, če bi zdaj, bi bil pa najbrž fajn šokiran, ker me res zlepa ne spravi kaj v jok. Ok, izguba bližnje osebe me seveda bi, pa se hvalabogu že desetletja ni zgodilo.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Preden sem rodila, sem veliko jokala. Zelo sem bila občutljiva in ko sma imela kakšne hude pogovore, sem obvezno jokala. Med nosečnostjo sploh. Ko sem rodila hčerko, pa kot da sem dobila bolj trdo kožo. Veliko stvari se me ne dotakne oz.se mi zdijo res malenkosti, ker tudi so. In vem, da jokat zarad njih nima smisla.
No, zdaj ko sem spet noseča, sem spet bolj občutljiva.

Aja, kako reagira, je bilo vprašanje  Če je upravičeno, me stisne h sebi in tolaži. Če je zara kreganja, me ne upošteva kaj preveč in tudi zna reči, da kaj spet jočem

 
Uf. Jočem, če sem res ful, ful besna. In seveda pri kakih glupih filmih.


Drugače pa redko, najbolj pa me jezi to, da ko sem ful žalostna in me vse tišči v prsih, pa se ne morem zjokat. Pa tak bi pasalo.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Jaz sem jokala pred njim samo, ko sem bila na KT. Zdaj bolj poredko. Sem pa imela občutek, da ni vedel, kaj b rekel. Pa potolažu me je.

_____________________________

-----------------------------------------------------------------
Otroci so vredni najboljšega, ker so otroci in iz nobenega drugega razloga. Svoje dostojanstvo in svojo vrednost imajo preprosto zato, ker so.

Ponavadi ne jokamo, ker naj bi bil jok odraz nemoči in potem nismo dobri, ne znamo,...Kaj pa sploh ni res...Jok=voda, čisti, pere...Tako da,,,kar jokajte, tisti ki ne prenese joka, bi rad jokal, pa ne upa-podzavestno, ker je naučen tako...Jaz jokam, če se mi joka, pa če je to...Ne vem...Bilokje-drugače se slabo počutim, če neko čustvo zatrem...

Kaj pa je tako sramotnega v joku?!  

Mene pri meni zmoti edino takrat, ko se moram nekje razjezit, pa mi gre zraven na jok. Drugace pa itak da pomaga .. se zjokam, dam ven iz sebe in to je to in life goes on. Sem pac orto obcutljiva ribica, kaj naj

men gre na jok kuj k sem jezna. in to je včasih prov moteče. no zdej tut odvisn zakva sem jezna. če sem jezna in se me osebno tiče ta jeza. če semneki službeno jezna pol mi ne gre na jok, če sem pa familjarno jezna me pa kuj potegne :)

ampak če pa joikam zarad kake  zadeve k se ponavad ljudje skregajo midva se pa pogovoriva in pol ponavad jokava skupej :) tok časa da naju oba glava boli, pol se pa sama seb smejeva kok sva trapasta :)
se pa že ful dolg nism jokala

Meni ni problem se zjokat. Ki češ, kdaj češ. Sem se že jokala sredi belega dneva in ulice med hojo, ne skrivam emocij.

Aja, vprašanje je blo kak dedrveagira? Ne vidim ga od solz.