Cilj ni bajta oz. beton, cilj je srečno življenje vaše družine v njej .

Hiša je samo okvir, družina je vsebina.

< Sporočilo je popravil Mič RR -- 7.10.2007 12:49:22 >

Jst pa vem, da nebi zdržala ob takemu decu-da bi kr naprej nekaj delal, pa pospravljal, pa sesal-jao, se mi zmeša ..moj bolj malo pospravlja, ampak tudi,res da mu morm mal oment, ker bolj malo vidi, ampak takrat ni panike, je pa res da vsak dan kuha(no ko je doma-ima pa tako službo, da je velikokrat čez dan doma)!
Ne vem no-jaz vem, da imam rada da kam gremo, če je vikend frej, sigurno nismo doma ,pa bi se lahko še marsikaj postrilo v stanovanju in okoli hiše-raj ima da gremo kam, samo da malo zadihamo...pač vsak si je drugačen,in vsak ima svoje prioritete!

seveda je kanček resnice, kaj da ne. sej se nisem vse skup kar zmislila. in brez skrbi se pomeniva na to temo :) včerej sva se še posebo globoko in meseno :)
jah tkole zna bit kr kriza, ampak če veš da delaš za isti colj se da vse zmenit in poštimat. veliko bolj težko bi bilo, če bi recimo njemu bila vse samo ta bajta, meni pa bi bilo več do tega da bi recimo potovala. ja potem bi si mi že zdavnaj odtrgalo. ker pa na srečo veva zakaj delava oba, se s takim načinom življenja strinjava pa ni panike. sej kdaj ti zapaše da bi lahko vse 4 od sebe stregnu pa vse sku poslov nekam ampak pač mormo zdej to prežvet.

ja se pa strinjam s albajno in ostalimi, da je včasih treba zavestno si vzet čas en za drugega. in včasih samo neko govoričenje brez akcije nič ne pomeni, zdej k sem jaz pa še on to prebrala tule gor, pa še kdaj bova, pa še mal več energije bova mogla v to vložit pa je kuj rezultat :) hehe!

hvala punce!

Bravo  

Zdaj pa v akcijo !

Tole mi je pa ful všeč, ful lepo, Mič.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

Nisem brala odgovorov. Glede na število postov si verjetno dobila že veliko odgovorov, pa vseeno ti bom nekaj vrstic napisala še jaz.
Tudi mož bi lahko pisal, da nima nič od tebe. Cel dan del, zvečer pa ti odideš že od 21.00 spat in mora viset na netu ali gledat TV. Poskusi vsaj čez vikend iti ob 23.00 spat in si zvečer 2 urici vzamita samo zase. Saj vem, da je težko, ker imava tudi midva majhnega otroka, a vse se da, če se hoče. Pa če ti bo kaj lažje, bolje bo ko otroka malo zrasteta, ko boste nehali gradit,...

Po moje pa imata težave, pa si ne priznata, mislim,da on beži s tem, ko skoz nekaj dela...Mislim, da je čas za pogovor...izmikata se.

NO, Lara, lepo, da si povedala, da ti to ti in upam, da vama bo uspelo tudi v naprej.

Pa upam, da nisi preveč huda, ker so te ene malo okregale, da si ena tečka .

A ni blo že na začetku jasno, da gre za nategancijo ali pa za duševno moteno osebo?

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Za nategancijo sem malo pomislial, ker se nekaj časa ni oglasila ta anonimna, oz. Lara. Da bi bila pa zato omejena, pa mi ni na kraj pameti prišlo .

Marogica, najprej sem pomislil na to kar ti. Ampak se potem začel malo ramzišljat, prebral nekaj postov tipa "kaj pa te ti delaš?" (misliš res imam včasih občutek da sem med krvoločnimi pitbulli - ženske res znate bit neugodne), nato pa mi je pozornost preusmerilo nanjo. Res se zdi kot bil glavni motiv za takšno "pridnost" bil v izogibanju, ne vem sicer kaj bi na to rekla anonimna, zdi se mi da je problem v komunikaciji. Zdaj pride del kjer se zgodba obrne na anonimno. Imam občutek, da se anonimni nekako ne da. Ne da se ji vzpostaviti stika z partnerjem. In potem bim nekako lahko opravičil njegovo obnašanje. Zdaj, normalno, sem dolžan utemljitev. Partner namreč zgodaj vstane, anonimna prizna da vstaja kasneje in da se zaradi tega ne vidita. Zvečer si mož sam pripravlja večerjo (ni nujno slabo ampak...), eno hčero spravi spat. In tukaj anonimna dela napako. Sam se mnenja da je najprimernejši čas za partnerja zgodaj zjutraj, ali zvečer, kakor pač kje in kakor so otroci navajeni. Ne verjamem da z malo truda tega ne bi zmogla. Kakšno razbijanje rutine in monotonije v smislu kuhanja jutranje kavice ali pripravljanje večerja za partnerja. Mogoče takrat partner le ne mi imel priložnosti delati vse za sebe.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja, dobro razmišljanje, v bistvu bi se morala oba potruditi, da bi se "zbližala", da bi si vzela skupni čas, čas brez otrok....

Je pa tudi res, da je to včasih prekleto težko....Oba sta najbrž utrujena, imata različne ritme( pri vstajanju, opravilih, prehrani...).... v glavnem čas ju "baše". In vse skupaj počasi prehaja v navado... Ne, LARA?

Pa saj nista edina....



_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ma ja marogica, ta navada ne...zdaj sem nekaj študirala..ok..lara i njen mož ful delata, sta pridna, hiša gor, hiša dol, otroci tam,ono ovo, laufarija...nekak sta se zgubila recimo drug drugega med potjo..nič hudega, še vedno se lahko najdeš. Samo ...
A ni hecno to da v PRIMERU KO SE PA NE NAJDEŠ(dosti je takih, da ne rečem velika večina) kje se potem porazgubi ves trud v hišo, pohištvo, dvorišče, vrt,...kaj jaz vem kam vse...a ni škoda da se pa tisto najpomembnejše zgubi, tista hiša pa ostane  Saj nimam niti vprašanja, nekaj tak čisto študiram zdaj ko mam cajt  Čemu tisti trud, tista disciplina, tisto garanje za ciljem, če MED garanjam izpustiš tisto za kaj garaš?

To tudi mene zanima. Če kdo ve, naj pove .

Čemu? Zato, ker imamo ljudje vedno cilje za katerimi stremimo, ker nas delajo zadovoljne, tekmovalne.....karkoli že... In če bi bili vsi tako pametni, da bi to v naprej vedeli, da se med garanjem izpusti mnogo in da včasih ni vredno, marsikaj sploh ne bi začeli. Vendar ljudje nismo jasnovidci in nismo tako pametni...žal...  Zato pa pride do takšnih situacij.

Podobno: Zakaj se je nekdo poročil s človekom, s katerim se je po nekaj letih ločil? Najbrž ne z namenom, da se loči, ali ne..

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Dokler ne prideš na konec itak ne veš da si sfalil pot, stezo al pač kolovoz...
Ko si pa na koncu je pa za veliko večino že prepozno in pol je potrebno iskat skupno pot jovo na novo in to ne več iz istega izhodišča kot na začetku ampak iz različnih izhodišč. In vprašanje je če se kje srečata. Morda z res veliko truda in dobro intuicijo v katero smer gre partner.

To je tko k v geometriji dokler sta poti dveh vzporednici je vse okej. Tvorita ravnino, imata skupen protor, ko postaneta mimobežnici še ravnine ne tvorita več in se dejansko nikoli ne srečata. Niti v neskončnosti ne...


(ja je videt kaj počnem zadnje cajte )

Mah ne vem no, če vse spustiš, vsekakor pa ne moreš imeti obojega. Če npr. gradiš hišo, imaš bolj malo možnosti:

- veliko gradiš hišo, malo gradiš na odnosih, hitreje je hiša, nekaj časa imaš poden od odnosov, dolgoročno pa ti jih lahko to totalno skvari ali pa so po končani hiši odosi super fajn (torej je tukaj vseeno malo hazarda vmes)
- ne gradiš hiše sploh, delaš na odnosih, nimaš hiše in si posledično poslabšaš odnose, ker se stiskaš v kakem najemniškem ali zelo majhnem stanovanju, dolgoročno si srednje srečen, odvisno od tega, koliko ti pomeni ne-stiskanje v majhnem prostoru
- delaš prav počasi hišo, delaš na odosih, posledično si vendarle v ne-tako-dobrih odnosih, ker si nervozen, če hiša še ni gotova - v primeru da živiš v neustrezni, majhni ali najemniški situaciji, pa nezadovoljen si, ker nimaš dolgo časa denarja za oboje, tako za mala veselja, kot za hišo - vedno ti ga nekje zmanjkuje

Vidiš, če gradiš hišo, nikoli ni situacija idealna. Vedno se moraš odločati med neugodnimi rečmi. Potem pa je vprašanje, katera se ti zdi boljša. zato je težko se ničemur ne odpovedti, ker te situacija pripelje do tega, da se moraš. Vedno. Življenje tako teče.

ja res je da se včasih v tistem slepem garanju zgubiš. in če si preveč v tem in če nimaš nič drugega ki bi te povezovalo s partnerejm je zelo zelo težko priti nazaj skupaj. če ostanemo pri gradnji. gradnja hiše je en ogromen projekt, ki potegne za sabo ure in ure razmišljanja, tuhtanja, pri meni celo sanj (pač rada to delam in se res pogleblam v zadeve) in to postane skoraj edina okupacija v tistem času, če se zadeve seveda lotiš s srcem in v tem vsaj malo uživaš. in postane nek cilj, ki ga je treba izpolnit. poleg ogromno časa tako z razmišljanjem kot tudi s fizičnim delom (če nisi ravno nek miljonar k bi sam s prstom migal) pa pobere tudi financ. jama brez dna. v to jamo se izteka vse, energija, denar, čas. in na koncu včasih ne ostane nič drugega kot tista hiša ki ji si jo naredil. pogledaš partnerja pa rečeš..kdo hudiča si pa ti? saj te sploh ne poznam. enkrat se ne vprašava recimo nekaj osebnega ampak samo kaj bomo pa jutri delali? najobolj osebno vprašanje je a te še križ boli od betoniranja? in to je hudič! zato gre tako veliko parov narazen ko je hiša končana. zato je ena enkrat na drugem forumu napisala, da nikoli noče dokončat hiše ker se boji da bosta šla z možem narazen. ker cilj je izpolnjen, zmanjka teme za pogovor, zmanjka denarja, zmanjka energije za nekaj novega.

zato je zelo pomembno res, da se tega zavedamo, da smo z glavo tudi pri tem in da res prov zaestno namenjamo čas en drugemu. da si najdemo še druge skupne ne vem hobije, al pa sam čik pavzo kot pravi albajna. nima veze. nekaj nas more povezovat. hudič je če poleg tega velikega cilja ni med partnerjema več ničesar drugega kar bi ju povezovalo.

no jaz za naju močno upam in držim pesti da bova tudi po gradniji hiše najdla drug večji skupni cilj, čeprav naju povezuje še veliko drugih stvari.

ja še to sem pozabila rečt. največji fak pa je, če je recimo pri gradnji s srcem in glavo samo en. potem se pa drugi zares lahko počuti popolnoma zapostavljenega in tak par bo šu ziher narazen že med samo gradnjo!

Lepo napisano Lara, res. Prav iz srca. Jaz vama res želim da ko se hiša konča, da imata nekaj časa samo en cilj-VIDVA. Potem pa gremo dalje

Jaz mislim, da bosta Lara in njen mož vse tisto, kar sta mogoče res izgubila med delanjem in garanjem za hišo, vse to ponovno našla. Oz., nista izgubila tega, samo malo na "dno sta vse potisnila".