mislim da če bi bila jaz ob takšni nesreči kot je bila junior sama, bi se vam tudi jaz oglasila in z vami poklepetala, se vam zaupala. Si ti anonimna pomislila, da ji je umrl partner, ona pa je bila sama s hčerkico v stanovanju? V najhujših trenutkih ni imela nikogar ob sebi in takrat se je spomnila na splet in na ta forum. Očitno ji je ta forum in vsi ki na njem sodelujete že všeč, da se vam je zaupala. Upam, da je tvoje besede ne bodo še dodatno prizadele in ji bolečine še povečale.    z to mamico zelo sočustvujem in upam, da se nam bo še kdaj zaupala, mi pa se bomo potrudili in ji skušali žalovanje čimbolj olajšati. 

Ja kaj sem jaz rekla da to ni res al kaj, saj pa jaz to vem nisem glupa. Saj nisem rekla da je kaj narobe s tem, pač meni je to žalostno, nič drugega. Sem že napisala da mi jih je žal.

Tudi jaz tako mislim in ne vidim v tem nič slabega, prej obratno. Naj tipka, če ji pomaga.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Meni je žalostno to da nima nikogar ki bi ji bil blizu in bi bil v takih trenutkih ob njej. To mi je žalostno. To da je bla na netu pa prav nič.

Anonimna, res je škoda, da si svoje razmišljanje napisala kot anonimna-menim, da bi tvojo temo precej drugače sprejeli, če bi bila pod svojim nickom.

Drugače pa ja-če bi bila jaz sama, bi tudi verjetno skušala najti nekoga, da bi se mu zaupala...Pa tudi lažje se je zjokat pred ekranom kot pa na sosedini rami, še posebej, če ti ta ni dosti blizu. To pišem za primer prometne nesreče-za Juniorko.

Glede Hermine-mislim, da je zelo pogumna, ker si je upala njena razmišljanja napisat na forum...marsikatera si ga ne bi upala, pa če tudi bi enako razmišljala.

Za Paštetov kruh pa mislim, da se takrat, ko se je to z Mašo zgodilo, ni čisto dobro zavedala, kako nevarno je vse skupaj bilo.

Joj karin, živce mi piješ resno. Saj sem tudi to jaz mislila da mi je žalostno da je sama, ne pa da na netu visi, to je samo rezultat tega da pač nima nikogar. Kaj moram risat al kaj?

o jej..a se res obremenjujete s takimi zadevami in se obesite na vsako besedo ki jo kdo napiše?

 

namerno

Dej riši....prosim, prosim....

O madona, Nives, saj zdaj pa lahko nehaš risat, resno.

Upam, da te bodo na rit metale samo zgodbe.

Da te ne bo tvoje življenje samo. Ker nas včasih dobi nepripravljene. Zato se ne vtikaj, kaj, kdo, kaj in zakaj, da se ne bo življenje vtaknilo vate tam, kjer si to niti najmanj ne moreš predstavljati.

Haha, ob temle sem se pa res nasmejala. Ampak dejansko je res, da, ko te zagrabi panika, ti možgani odpovedo in se vklopi "avtopilot".
Mojemu se je pripetila precej podoben dogodek kot Paštetkini Maši. Ko sem ga oživljala, sem poslala svojega dragija, da je nujno poklical mojo mami, da pride pomagat Pa da nau pomote, ni iz medicinske stroke, nima opravljenega nobenega tečaja oživljanja... ampak takrat mi je edino to padlo na pamet, to se mi je zdelo najbolje. Vendar, ko je zadihal in si nekoliko opomogel od šoka, pa smo kar hitro šli k zdravniku. Ko se je kasneje isto pripetilo še 1x, pa si nisem niti toliko časa vzela, da bi se preoblekli; jaz sem bila v pidžami, mali pa v samem bodiju, ko sva ga peljala na oddelek...
Smrt v družini... o groza. Takrat sem ravno bila čez vikend pri fantu (ja to so bili še časi ), me je ob 7 zjutraj klical brat in povedal, da je umrla babi. Jaz sem ga narobe razumela, ker me je s klicem prebudil in še nisem dobro funkcionirala, poleg tega je jokal... jaz sem ga takrat razumela, da je rekel: Mami je umrla... Jaz sem takrat doživala grozovit šok, jokala, ne, tulila sem tako, da sem najbrž prebudila vse Velenje, srce mi je dobesedno otrpnilo od groze... in ko mi je vendarle lahko dopovedal, da je umrla BABI, sem si tako oddahnila... pravzaprav sem bila srečna, da je umrla babi... saj vem, da se grozno sliši, ampak res se mi je oddahnilo, pa čeprav sem tudi babico imela zelo rada. In potem, ko sem odložila telefon, sem zaradi tiste groze, tistega občutka, da sem za trenutek ostala brez moje mamice, da sem razumela in čutila, kako bi bilo, če bi umrla, zaradi tega sem jokala nato še pol ure. Šele kasneje zaradi babice. Tako, da v takšni situaciji, jaz gotovo ne bi zmogla sedeti za računalnikom.
Tako, da tudi jaz težko razumem, kako lahko po takšnih dogodkih sedijo za compom. Ampak vsak reagira pač drugače. 100 ljudi, 100 čudi.

Nikoli ne sodim o tujih dejanjih ali mislih, enostavno zato, ker tudi sama nočem biti sojena. Tudi, če se mi za hip kakšno dejanje zazdi po mojih merilih čudno, si rečem, pa kaj to ni moja stvar, vsak naj živi in dela kar in kot mu paše. Nikoli ne veš, kaj te doleti v življenju. Pa ne da nimam svojega mnenja, o ja, o vsaki stvari, ampak enostavno ga največkrat zadržim zase. 

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Ja nekateri otrpnemo. Od samega hudega. In potem ljudje pravijo da nam ni hudo. Veš solze lahko marsikdo zaigra, to otopelost bolj težko. Sem bila ravno prejšni teden na pogrebu mojega bratranca in sem gledala njegova otroka. Starejši "ni bil tam", in se mi je zasmilil v dno duše. Ljudje so pa govorili nej kako se fejst drži fant.

Ljudje imamo zelo različne reakcije. Jaz razumem da ti ne bi bila zmožna bit za compom, razumem pa tudi da nekdo ni zmožen jokat. Ali pa si ne upa.

Evo mene je tvoje pisanje sprovociralo, pa kokr koli pišeš, da ne želiš provocirat (saj tudi eni pravijo, da niso mislili nič slabega, pa so vseeno slabo storili. s tem, ko pa si še napisala besedo provociranje, pa si tudi sama pomislila, da je to lahko provociranje).
Zakaj si me sprovocirala, ker enostavno ne razumem kako lahko nekdo tako naglas razmišlja, medtem ko izpostavi poimensko nike šokiranih, žalostnih oseb, medtem ko se sam zakrije v ozadje. Kako lahko tako naglas razmišljaš o teh zgodbah, ko pa ne veš kaj se je sploh v ozadju dogajalo. A s tem ko si prebrala nekaj besed o zgodbah, misliš, da veš vse???? si pomislila, da rešilci niso vedno na voljo, da jih čakaš po eno uro, da nekdo nima avta, da je v velikem šoku za vožnjo, da nima nikogar ki bo jo pelal, da je bolnišnica vsaj 10km vstran, da je mož na poti domov, da ju bo pobral in odpel v bolnico. Da v tem času, ko čaka na moža, javi svoji familiji kaj se je zgodilo in ja tudi po netu, ker smo nekateri predaleč, da vmes ko se mi toži, se še potoži na RR, da jo še kdo pomiri, da kak nasvet in tako tudi lažje počaka tistih najdaljših 5-10 min, ko mož pride...............o tem kako druge žalujejo za dragimi osebami in kako so reagirale, pa so že druge povedale.

Na RR je mnogo butastih vprašnj in odgovorov, za katere se lahko sprašuješ na kateri stopnji razvoja so, koliko razredov OŠ imajo končane...... pa jih noben ne markira, celo prijazne odgovore se jim daje. Tu pa se pod anonimnostjo razglablja o šokantnih, žalostnih življenjskih trenutkih, v katerih živ bog ne ve, kako bi kdo reagiral. Ne niti ti ne, ko tako na glas rada razmišljah o takih dogodkih. Koliko mamic bi dalo življenje za svojega otroka, pa so v takih situacijah v šoku zlomile otročkom vrat, zdrobile rebra, ali pa si celo niso upale k zibki in se dotaknit otročka, so tavale po hiši in si zanikale . pa četudi se ti 1x ali 2x zgodi ista stvar ne boš vedela kako boš reagirala 3, 4, 5ič......... V takih trenutkih enostavno ne veš in bolje da ne razmišljaš, še najmanj da za anonimnostjo izpostaviš poimensKo določene osebe in komentiraš v smislu (NE DOBESEDNO), kolk bolj bi bila ti pametna oz kolk bolj pametna odločitev oz reakcija bi bila tvoja.
Lahko je govoriti in na glas razmišljati o takih situacijah, ja . pusti lepo osebe pri miru, naj žalujejo, naj se veselijo življenju, ti pa če že moraš razmišljat razmišljaj o bolj pametnih zadevah ali pa na bolj pameten način, brez nikov s katerimi si označila in na določen način obsodila osebe. Kako kdo žaluje ali doživlja določeno situacijo je njegov problem, pa četudi cel dan visi na netu

in še to, če imaš kaj povedat na ta post, bodi vsaj toliko fer in se izpostavi, če nisi mislila nič hudega, nič slabega, ne provocirat, torej zakaj se skrivaš

Sploh ne bom komentirala, ker sem šokirana.  Resnično šokirana.

Ojej, groza... Joj, jaz sem mdr. ob oživljanju pri svojem izvajala tudi Heimlichov prijem, pa me je bilo potem ful strah, da mu nisem slučajno prsnice poškodovala, ker se mi je zdelo, da sem ful močno pritiskala, da bi ja mali že končno zadihal. In dejansko je res, da lahko narediš še slabše... Joj, ko sem tole prečitala, me je pa res kar streslo. Ker takrat sploh ne pomisliš, kako krhko bitjece je to, ampak delaš vse, da bi otročka spravil k sebi... Sorči, sem malo zašla s teme.

Ob tem sem se sedaj spomnila na Misko01,katera nas je redno obveščala o svojem očetu.Od kapi do njegove smrti.In komaj smo čakale novega dne,da smo dobile od Miske01 informacije.In niti na kraj pameti nam ni prišlo,da bi jo obsojale.
V tako kočljivih trenutkih,pač pišeš na forum katerega si vzel za svojega in debatiraš o težavah z puncami,ki jih poznaš pa čeprav samo virtualno.

_____________________________

Ne sanjaj svojih sanj, temveč jih živi!

Ljudje smo si različni. In različno reagiramo.

Jaz sem zase vedno mislila, da bom v hudi situaciji odrevenela in bom enostavno nesposobna narediti karkoli.

Pa sem se presenetila in naredila točno tisto, kar sem morala in kar je situacija od mene zahtevala.

Tako pač je.

Eni držijo v sebi. Eni skričijo. Eni natipkajo.

Kot vedno: vsak po svoje.

_____________________________

...vox populi...

To, da mnogi jokajo samo v duši, dobro vem tudi sama, ker je moja mami takšna. In vem, da jo grozno boli, ne vem, včasih se mi zdi, da celo bolj, kot mnogo tistih, ki so že skorajda teatralni s svojimi solzami. Ampak, kot pravim... vsak reagira drugače.

Ze veckrat sem opazila da nekdo z vzdevkom anonimna vcasih prav grdo in nesramno odgovarja na nekatera zastavljena vprasanja driugih uporabnic. Ce se ti kaksno vprasanje zdi neumno ga raje ne glej. Glede zgoraj navedenega pa ne sodi druge saj sama ne ves kako bi ravnala v taksnih situacijah.

Da so situacije v življenju različne, da ne moreš vedeti, kako boš reagiral, dokler se ti ne zgodi, da enemu pomaga eno, drugemu drugo, so že predhodnice povedale.

Jaz bom pa dodala samo še staro reklo: 'če že ne znaš pomagati, vsaj škodovati ni treba'.

Četudi kdo ne razume, zakaj kdo v določeni situaciji ravna, kakor ravna, pa, če je zmožen vsaj malo sočustvovati, lahko razume, da je hudo in da je težko. Čeprav se morda ljudje, ki trpijo iz enih ali drugih vzrokov, ne obnašajo 'po standardih neke anonimne', pa ni treba dodatno v rano drezati, ampak vsaj enostavno iti mimo, če ne moreš nič pametnega v tolažbo napisati.

Zato se mogoče taka pisanja zdijo tistim, ki jih preberejo bolj površno in razmišljajo v glavnem zraven samo o sebi, nenavadna. Mogoče bi bilo treba samo bolj pozorno prebrati in s srcem.

Kar se tiče izpostavljenih problemov, se mi pa sploh zdijo taki, da se je mogoče lažje pogovoriti z neznanci, s širokim krogom ljudi, ki lahko prispevajo zelo različna mnenja in široko paleto tolažbe.

Sploh zadnje čase opažam porast zgražanja: kaj je torej primerno, da se piše in kaj ni primerno da se piše in take bedarije. Ljudje, ki ne prenesejo takih tem, naj gredo na kakšen kulinaričen portal in si izmenjujejo recepte. Za tiste, ki se zgražajo ali pa celo norčujejo, je pa Mič zelo lepo napisala - se vsakemu lahko zgodijo hude stvari, ob najbolj neprimernih trenutkih.

Tako je življenje in to je dejstvo.

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Zgleda, da si tudi ti zeloooo odvisna od računalnika, da spremljaš vse te zgodbe. In ja, si čudakinja!

anonimna ,anonimna,a ti nimamš nibenga drugega dela kot da tukaj obekuješ nedolžne ljudi???
kar name se spravi če upaš???

SEj imaš prav splišni. Malo narobe sem napisala, saj sem se že opravičila. Tudi jaz ne morem presodit kako naj bi reagirala. Nimam pojma, če po pravici povem. Verjetno bi si takrat nekaj zmislila, ali bi pa okamenela in to bi bilo vse...