anonimna jaz te na nek način razumem oz. če pobrskam po svojem spominu se spomnim kako je bilo. K sreči - je bilo... Prijelo me je nekje v 1. letniku srednje šole - osamljenost, prazni odnosi doma, skratna velika luknja v duši. In v nekem trenutku jo moraš z nečim zamašit. Enkrat mi je prišla pod roke hrana. In je za nekaj trenutkov me olajšala. Sem bila manj osamljena, manj prazna. Občutek krivde potem je bil le še večji. In sem rabila še hrano. Da zapolnim tisto luknjo od prej - in novonastalo krivdo. Začaran krog. In kolo se je vedno hitreje vrtelo, vedno težje je bilo iztopiti. Pri meni je trajalo kar nekaj let. CCa. 6-7..preveč. Vsak dan je preveč. In si obljubiš stokrat da je to zadnjič. In stoprvič si tam kjer si bil. Potem je bilo nekega dne, še zdaj se spomnim bil je september, ko sem bila na točki, da tega nisem zdržala več. Sem vedela ali sesujem ta sistem razmišljanja in se vzljubim, ali bo takšno obnašanje sesulo mene ali pa vsaj moje zdravje. Takrat sem se počasi začela sestavljat na novo. Z manjhnimi koraki. Pa se ni končalo pri hrani. Šlo se je za razmišljanje, dojemanje sveta, okolice - ko je šlo slabo sem si vlivala optimizem in iskala lepoto v drobnih stvareh. Vedno več sem bila zunaj - narava pomaga. Pa šport - tek, kolesarjenje, rolanje...vse to te napolni z svežino, prežene nezdravo lakoto, istočasno pa še oblikuje telo, kar ti posledično da optimizma. Narava je res čudežna. Pa vsak nekomu moraš to povedat. Dati ven iz sebe. Ko nekdo to sprejme ti je že lažje. Pred 4 leti (takrat sem to težavo že premagala) sem se znašla v čustveno zelo težki situaciji, ki mi je ponujala priliko da se vrnem na "stara pota"...pa se nisem...takrat sem vedela, da sem zmagala. Danes živim športno, ukvarjam se z različnimi alternativnimi stvarmi, jem zdravo, imam zdravo telo in zdravo kri. Vesela sem, da sem to premagala sama. Čeprav je pri meni šlo za bulimijo. Ni me sram danes tega priznat. Anonima če ti lahko z izkušnjo pomagam mi piši na zs...ni nemogočih stvari in z veliko volje se da vzljubiti sebe in življenje. In si nekega dne reči: ŽIVLJENJE JE LEPO!

Jaz bi ti rekla tako...že če veš, da imaš ta problem oz. se zavedaš tega, si na dobri poti, da se rešiš tega...ja...hrana ti daje varnost in v hudih trenutkih tolažbo...npr. da je nebi imelapri sebi...bi bio še bolj neprijetno...pač s hrano malo potešiš žalost in potem je lažje...hrana prevzame tvoje breme...

skušaj razumet problem in kaj ti hrana da, česar si ne znaš dat sama ko si jezna, žalostna....

o Tjazy, ti si se pa že začel ponujat, pa babe palit ... pol pa rep med noge, pa se nej same j  (sm si te zapomnla iz ene druge teme, kjer si dubu idejo) ampak mene taki tipi na zanimajo. jst nism polovičarski tip. men so všeč moški, ki vejo kaj hočejo in znajo to tud dobr do konca spelat. zakaj si že punco zgubu ....

Ampak mami miki, saj ona čist razume, v čem je problem. Samo zavedanje še ne prinese rešitve. Ker ona si želi oboje, tako jest, ker v tistem hipu, ko jo popade želja, tega ne more kontrolirat, enako mnogo si pa želi ne jesti, ker hoče biti "lepa", suha, twigica. Ti dve želji sta enako močni, samo vsaka v različnem hipu. In veš, z razumom se ne da vedno reči urejat. Mislim tako, da si rečeš, zdaj pa ne bom jedel. Ker globoka želja je še vedno, četudi jo zatajiš...tako da....slej ko prej jo premaga, vsakega premaga, ker ni vzroka razčistil - hranjenje se mu zdi slaba reč....zato ne sprejme jedca v sebi (če malo na hec obrnem). Meni se še vedno zdi najboljši sistem, sistem zaupanja v naravne cikluse. Sprejmeš minus v sebi, (a ne mamimiki ), in sprejmeš plus v sebi. itak je vedno vse v ravnovesju v naravi. Če zaupaš, imaš normalne kile. Samo zaupanja v to nam pa manjka, pa hočemo z razumom prisilit naravo, da je samo plus...in bolj kot silimo v ne jest, ne jest, ne jest...bolj to leti za nami....

A je tjazy punco zgubu?  What?

Gina...ja točno tako... kot praviš...ampak veš da ne najdem več naše teme NOro...