Prav je da me napadete, naderete in tudi sama jokam ker si ne morem pomagati.

Sem noseča, doma imam že dva otroka. Zelo sem nervozna in vsakič mi popustijo živci in večjega natepem po riti. Ampak kar precej, tako da zelo joka. V glavnem sem utrujena od vsega, ves čas večji nagaja mlajšemu, jaz se pa tako bojim, da bi mu kaj naredil, ga poškodoval in potem ponorim in ga pretepem. Pa sem si stokrat obljubila da se to ne bo več ponovilo.Potem pa ponoči jokam in si očitam da sem slaba mama ki ne bi smela imeti otrok.

Danes je bilo isto. Mlajšemu je vrgel v glavo plastični kozarec, da je začel noro jokati. Sem mislila, da mu je oko preklal. V trenutku je ratala velika debela plava buška. Čisto sem ponorela in se nisem mogla ustaviti. Tako sem se za malega ustrašila da sem večjega (3 leta) fino po riti ampak tako zelo močno in še vrgla sem ga v posteljo, da je kar padel. Čisto se mi je strgalo. In to se mi zdaj med nosečnostjo non stop dogaja. Večji nagaja mlajšemu, no saj je tudi obratno, ampak se znesem nad večjim. Če dobro razmislim je to skoraj vsak dan, da jih dobi po riti v zadnjem času.

Čez dan se imamo fino se smejemo in vse, potem pa večji udari malega, mu skoraj prste na roki preščipne pri vratih in meni se skoraj strga in ga udarim pa sem si stokrat rekla da se moram pomiriti. Zdaj pa že cel večer jokam ker sem ga v bistvu kar pretepla, čeprav po ritki in čeprav mi je rekel mami saj me nič več ne boli, pa jokam ker se spomnim da je pravzaprav le malo starejši od mlajšega, mlajšega pa samo crkljamo,na večjega pa tulimo in po riti jih dobi. Pa tako majhen je še.

Saj je prav da me spljuvate, najslabša mama na svetu sem, sploh ne bi smela se imenovati mama, sploh nisem vredna da živim.

Ko sem prebrala tvoj post, sem se skoraj zjokala...zjokala zaradi tvojega starejšega sinčka in zaradi tebe same, ker prav čutim da si v stiski, ne veš kaj bi.
Ne ravnaš prav, sigurno da ne, ampak tudi približno te ne bom obsojala...nikakor.
Poišči si pomoč, ne vem, prijateljico, mamo, prtnerja...kogarkoli...pogovori se, zbeži nekam, če nisi kos težavam, samo pusti malčke pri miru...ko te napade spet to pretepanje, pejt na balkon, na zrak in se skuliraj.
Samo ne se znašat nad malim, veš kolk malček trpi...se zna zgoditi da bo imela traume ko bo starejši.

Ne vem kaj bi ti več napisala...upam da boš našla rešitev.

poskušaj kje drugje negativno energijo sproščat...naprimer, pretepaj poušter...
saj veš, da otroci niso nič krivi....
pa vedi, da z jezo nič ni narobe-lahk nekoga vstreliš, ampak najbolje je, pa da skušaš na zdrav način jezo ven dajat...poskusi tako, da ne škoduješ drugim...

Ne, nisi najslabša mama na svetu. Si samo zelo obremenjena in nič ne omenjaš koga drugega kot tebe in otroke. Jaz te čisto razumem, saj se kdaj tudi znajdem v situaciji, ko bi najraje znorela, pa imam dva nagajivca in nisem noseča. Malo bi se morala razbremenit pa bi bilo takoj bolje. 

Hja ....sej ne vem kaj bi ti rekla. Mogoče bi se mogla vsest malo dol sama s sabo in razmislit ZAKAJ to počneš.
Pa to čimprej ugotovi,ker ko odrastejo bo še težje,predvsem za starejšega.Vem kako je,saj sem sama isto preživljala od 5 leta naprej in ti povem da imam posledice še dandanes. Upam da boš to rešila. Pa nisi slaba mama.

kaj pa če bi takrat, ko začutiš tisti bes in negativno energijo, ne vem... šla tolčt s pestmi po postelji? Al pa si omisli boksarsko vrečo. potem pa vedno ko te bo kaj razjezilo, greš do vreče, jo prebutaš, in ko boš mal pomirjena, greš nazaj in urediš situacijo. Aja no... najprej loči "bojevnike"

Nisi najslabša mama, si pa ena izmed slabih.Ker dejstvo je, da svojemu otroku ne daješ tistega, kar bi mu mama morala dajati- občutek varnosti.V kaj ga vzgajaš?Kaj misliš, da mu s tem dopoveš, ko ga tepeš?Kristalno jasno je, da si izgubila kontrolo nad sabo, nad otrokom, pač nad vso situacijo.Me pa zanima, kje je oče v tej družini, kaj on pravi na to?
Vzgoja ni preprosta stvar, ni tako, da če te otrok ne uboga, ga pa nabutaš, pa je mir.Je le začasen mir.
Otrok te ima v bistvu totalno pod kontrolo.On točno ve, da , če bo udaril mlajšega, da bo dobil veliko tvoje pozornosti.Preprosto se je navadil zbujati negativno pozornost.Torej , ali mu boš to preprečila, ga navadila, da zbuja pozitivno pozornost, ali pa ti bo fantiček še veliko skrbi povzročil v življenju.Odločitev je tvoja.
V redu je vsaj to, da se zavedaš problema.Ni pa v redu, da kljub temu to nadaljuješ.Torej naslednjič, ko te bo imelo, da bi ga pretepla, se ustavi....čisto enostavno si reci, da ga ne boš tepla.Preusmeri si misli in preseneti svojega sina s svojo reakcijo.Ker otroku je v končni fazi vseeno, kakšno pozornost dobi...sem slišala tudi izjave od otrok, v smislu, pa kaj , če me starši tepejo, se vsaj takrat kdo ukvarja z mano .
No, kako doseči mir...hehe..ob dveh otrocih čistega miru ne boš več imela , lahko pa si življenje narediš lepše.Ko bo udaril mlajšega, ga sicer daj stran, vendar čimbolj hladnokrvno, reci mu naprimer, naj nekje sedi, dokler se ne bo umiril...in to boš nekajkrat ponovila in bo učinkovito.Moraš pa biti dosledna.Daj mu vedeti, da s tem svojim tepežom mlajšega ni zabaven, pravzaprav te to dolgočasi...in ni vredno preveč tvoje pozornosti.Mlajšemu pa isto..obema daj to vedeti.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Tudi jaz ti svetujem eno drugo obliko umirjanja živcev, stolči povšter al pa pejd tulit v drugo sobo al pa vrži nekaj na tla (krpo...)...
Tole so definitivno hormoni, jaz se spomnim sebe, ko sem bila drugič noseča, ene parkrat sem se prav ustrašla svojega besa in tega kar bi lahko naredila tamali (k sreči je ostalo le v glavi). Zdaj, ko nisem pod vplivom hormonov, na dosti hujše 'izgrede' reagiram 100 bolj na izi, prej sem pa ponorela, pa jokala in jokala od besa in nemoči...ni lahko, ne.

Že to, da si zdejle dala tole iz sebe je veliko, verjemi. Začni jutri na novo, ne daj se sprovocirat. To je le trenutna faza in otrok res ni kriv, če tebe dajejo hormoni. Drži se, pa se pridi raje na RR spihat.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ni najslabša, si pa neodgovorna, da si se določila za tretjega otroka, če že z dvema nimaš potrpljenja. Žal. Res ne vem, kako si predstavljaš, ko bo ta srednji star 3 leta...kaj misliš, da najmlajšemu ne bo nagajal??? In dobro premisli, če je triletnik resnično vedno vsega kriv. Tudi meni se je dogajalo, da sem dostikrat ta starejšega okarala, kadar se je zadrl na ta mlajšega. Na koncu pa sem ugotovila, da najprej ta mlajši izziva in ko ta večji res več ne ve, kaj bi, se zadere. Pri triletnikih se pa to še izraža z udarcem, saj se drugače ne zna "braniti", da bi imel svoj mir.

V glavnem tvoj mlajši sigurno ni vedno angelček, kakor tudi ta starejši ni vedno hudiček. Si najbrž kar dostikrat nepravična.

Ti pa se skuliraj, ker s tem, da si to sem zapisala, se ne bo nič spremenilo. Začni s spremembami doma.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

vedno, ko bo tvoja roka v zamahu, pomisli: o moj bog, saj ima samo 3 leta......



_____________________________

...vox populi...

Živjo!Otrok ni nikoli kriv za nobeno stvar,krivi smo starši,otrok s tem samo išče pozornost nič drugega.

Namesto da ga pretepeš ga tisti trenutek objemi. Mogoče pa tvoj večji sin hlepi po kontaktu s teboj in je edini kontakt ki ga dobi tvoj tepež, raje ga objemi in kmalu se bo kot otrok umiril. [/quote]

Poskusi tako, ko je napisala Nalin. Očitno je, da večji išče pozonost. Če je drugače ne doseže, jo pač tako. Mogoče si zdaj res pod vplivom hormonov, ampak poskusi si zamislit, kako bo šele, ko bodo 3 . Mogoče ga še bolj izziva, ker se zaveda, da bosta potem 2 za njim. Vedi pa, da znajo mlajši bolj izkoriščat (navadno z jokom pritegnejo pozornost, ko  so večji, pa z laganjem), starejši pa mu bo namerno kaj storil - že zato, da bo imel vzrok, da jih je dobil.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

NE pretepaj ga, če ne želiš, da bi tvoj otrok pretepal druge... S tem le dokazuješ, da je nasilje kao dobra rešitev, AMPAK NI!

Sama sem imela ta primer s bivšim. Oče pretepal mamo, včasih otroke.. In kaj je iz tega nastalo? Človek, ki tepe, če mu kaj ni po godu.

Zderi se na otroka, a ne tepi ga... Hormoni ti divjajo, vse ti gre na živce..

Si samo mama z malo slabšimi živci, kar bi rekla, da je razumljivo pri dveh otrocih + nosečnosti. Bo treba malo delati na sebi. Tavelik išče pozornost in to žal na način, da nagaja. Lahko je svetoavti, če nisi v takšnem položaju, jaz nisem, ampak vseeno. Nič ne poveš, kaj je z očetom otrok. A je popoldne kaj doma? Kje so otroci dopoldne? V vrtcu? Porazdeli delo, ker sama ga očitno ne zmoreš, torej vpelji očeta v varovanje otrok. Popoldne torej. Kadar pa si sama, pa se probaj skulirati. Tavelikemu ni lahko, kot sem rekla, išče pozornost in zato jih revež faše. To tudi sama veš, da ni prav. Malo se postavi v njegovo kožo: kadar iščeš pozornost pri možu, te nagrene? verjetno ne, ker odrasli med sabo ponavadi tega ne delamo, otrok je pa pač šibkejši in ko nam dvigne plafon, ga enostano zgarbamo. Kako se revše takrat počuti? Se znaš vživeti vanj? Uničuješ njega in sebe, ker praviš, da jokaš, potem ko znoriš. Zdaj popolnoma preprečiti, da bi ne nagajal malemu, je težko oz. nemogoče. Ko začne, bi jaz skušala preusmeriti pozornost oz. se vsesti k njemu na tla in se s čim zaigrati. Prej, preden ga udari. Ker prej mu je verjetno dolgčas, potem udari malega in tako ve, da bo pritegnil pozornost, čeprav negativno. Ne sme te vreči s tira. Otrok tebe ne. Mora imeti non stop zaposlitev, da mu ne grejo neumnosti po galvi. Vpelji ga v svoje delo, naj ti pomaga, recimo zlagat štumfe, dajat perilo vpralni stroj, "pobrisat" prah, zložiti posodo v omaro ali kaj podobnega. Tako se bo počutil koristnega. Otrok ne more razumeti, zakaj ga nekdo, ki ga ima najraje na svetu, torej mati, naklofa po riti in ga vrže na psotejo, zakaj mu povzroča bolečino. In iz tega ne bo nič dobrega potegnil za naprej. Pa tudi mali verjetno ni vedno svetnik (ne poveš, koliko je star, no okoli leta in pol verjetno), z njim lahko oz. moraš delati že zdaj, tudi o n se mora naučiti kaj je prav in kaj ne. Naj ne vleče igrač starješemu iz rok, naj mu ne podira sestavljenih kock...Skratka, svoj čas posveti otrokoma, naj začutita, da sta ljubljena, da se mama rada igra z njima, da jima rada bere pravljice, da se z njima ukvarja. To pa seveda ne pomeni, da non stop skupaj zlagate kocke, itd...pač pa da vesta, da si tam za njiju ves čas, ko te potrebujeta. Morda lahko tavelikega navadiš, da ti pove, ko mu začne brat nagajat in posreduješ...Mah, kaj pa vem, bolj bluzim, ker nisem v taki situaciji, pa vendarle, se mi zdi napisano še kar razumljivo.

Te pa razumem, da ti ni lahko, zato pa, otroka imata OČETA in MATER (no, upam, da je pri vas tudi tako, torej se naj z njima ukvarja tudi OČE.

Jaz se pa tud mal ne strinjam s tem.V glavo mu je vrgu kozarec,da je ves moder ona naj ga pa objame,halo????
Mislim da je boljše da ga popoka in osami,nato pa naj se mlajšemu opraviči.
Anonimna,jaz te čist razumem kako ti je ker tud naša ta velika malemu non stop nagaja,pa ima veliko pozornosti.Jaz jo za kazen nesem v sobo,da se zdera ampak ko pride nazaj je spet isto .Pol pa bodi pameten.
Res pa ni prav da je ta starejši tepen,pa saj to že sama veš.

joj tud dret se ne preveč. prejšnji mesec je men skor počilo srce. imela sem izpit in ker sem bila napeta, je pupa vzganjala same norčije in zvečer ni hotela zaspat. skor vsak večer (EN Teden) sem se na koncu zdrla na njo in je zaspala.

in kakšna je bila njena reakcija ...ko se je igrala s svojimi igračami in jih dajala spat, se je na njih drla. ko sem to slišala, me je pograbila groza, kaj sem ji naredila. opravičila sem se ji 100x in ji obljubila, da se ne bom več drla in sva se objemali in lupčkali. od takrat naprej lepo zaspi, pa tudi če se premetava, ji mirno rčeme, da lepo zapre očke itd

ANONImna otroka lahko uničimo v trenutku. tega se spomni vsakič, ko te prime, da bi ga udarila. drugače pa se mi nasvet od Nalin in Njuškala zdi dober.

Najprej se umiri :).



< Sporočilo je popravil Mič RR -- 6.11.2007 7:51:32 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Najprej moraš otroku razložit, potem ga objet. Če naredi neumnost se pa najprej zdere na njega, potem pa jih še dobi. Jaz mojima lepo povem (tamali itak nič namerno ne naredita, med sabo pa še kako namerno - ampak tukaj je malce drugačna situacija, ker sta oba skoraj iste starosti, dejansko pred puberteto, ko niti nočeta priznat, da ima drug lahko kdaj tudi prav), obrazložim, da se to pa to ne počne, ker se lahko zgodi kakšna nesreča (ampak to že vesta in razumeta, zato na malo pazita, ne nagajata) objamem in povem, da se lahko kaj zgodi po neseči (pazi - ne namerno) ter dodam, da jih zaradi tega nimam nič manj rada. Otrok se mora doma počutit varen in ljubljen kljub temu, da kakšno ušpiči. Nemalokrat si ob besedah, ki mi jih izrečejo (da me imajo radi, da sem najboljša mama,...) sama pri sebi mislim - ma kako vraga, ko pa sem velikokrat prestroga,... - ampak, ko ti otrok še vedno tako zatrjuje, veš, da tudi občasni spodrsljaji (pa ne tepež - tega jaz ne uporabljam in tudi ne odobravam) v vzgoji ne uničijo v otroku tiste prave predstave o dobrih starših.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Ko se mi je to začelo dogajat sem se pogovorila z možem,
organizirala varstvo in si vzela čas zase.
Tudi jaz se zgrozim, ko pomislim, kakšnega nasilja smo sposobne mamice,

če se tega zavedaš in ti ni vseeno, ne tajiš v sebi, si že na poti, da razmere in dejanja izboljšaš.

Razumem te in držim pesti, da se situacija uredi.

Pa kaj misliš, zakaj večji tepe mlajšega. Točno zaradi takšnih reakcij. Poznam občutek, ko hočeš dojenčka zaščitit pred starejšim. Tudi pri nas se to dogaja, samo se oba z ženo trudiva, da je tega čim manj, ker je nov otrok v družini za večjega veliko psihično breme. Ti pa s pretiranim zaščitniškim obnašanjem to še stopnjuješ. Ob prihodu novega člana rabi vedno starejši otrok več pozornosti in to ste pri vas pozabili.

To da boš jokala, pa jamrala nam tukaj gor ne bo pomagalo čisto nič. Prvo se prisili in si zabij v glavo, da mlajši ni iz cukra, pa da mu kaka buška ne bo škodila, starejšega pa tu in tam pocrkljaj in mu daj vedet, da ga imaš še vedno rada. Ker zdaj še imaš čas, da se prisiliš in nehaš biti pretirano zaščitniška do mlajšega, kasneje boš imela to tako zabito v podzavesti, da ne bo šlo.

In ne, nisi slaba mama, si samo mama, ki je naredila napako. Napake se da pa popravit.

Pa vso srečo.

1. anonimna - če boš strorila tako, kot ti je napisala 2. anonimna, boš čez čas najboljša mama.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Mislim, da rabiš počitek, posvet pri zdravniku, morda tudi psihologu. V LJ je psih., ki se ukvarja posebej z nosečnicamI. Z otroke najdi varstvo, ti pa bodi vsaj 3 ure sama zunaj in hodi.
Dvomim, da se lahko smam na hitro skuliraš, ampak noseča in sama z 2ema je biti zelo težko. POgumno najprej od zdravnika!