Jaz pa mislim, da ti je življenje pravkar ponudilo enkratno, redko priložnost - da se soočiš s preteklostjo in svojimi strahovi. In ponavadi se tisto, česar se najbolj bojimo, izkaže za popolnoma neškodljivo. Nič ti ne more storiti. Nihče, ne on, ne kdo drug. Prizadanejo te lahko le takrat, ko jim to pustiš. In zdaj si starejša in močnejša, pa če se tega zavedaš ali ne.

Pojdi. Čas je.

_____________________________

Oglasno sporočilo:
Zakaj uporabljati nekaj umetnega, če pa je naravno toliko boljše?
www.aubrey.si
Strupi v otroških izdelkih

Ne razumem, zakaj bi se morala odzvat povabilu?! Zato, ker ti ga je dal pač nekdo, ki je tam dobil službo ?! Lahko da ga je delil okrog, pa je slučajno srečal tvoje starše..

Če te je ta človek tako zelo prizadel, je čas, da pozabiš nanj. Z njim te ne veže nič, razen slabih spominov. Zakaj bi se torej izpostavljala? Če pa se ti je opravičil in mu je bilo iskreno žal, pa je druga stvar. Se soočiš z njim, če je treba...ali pa tudi ne.
Če pa je to njegovo vabilo kao opravičilo... bi ga jaz na mestu tvojih staršev raztrgala, ti ga pa kar v koš zabriši. 

Pozabi to osebo, ker ji s tem, ko misliš nanjo, daješ moč, ki jo ima nad tabo.  Naredi si prioritetno lestvico pomembnih oseb v tvojem življenju. Ti, partner, otroci, starši, prijatelji, sodelavci, sorodniki... Kje je ta oseba?
Ni je na spisku, ker zate ni pomembna. Daj si duška na ves glasssss: Ta človek ni več pomemben v tvojem  življenju!!!

_____________________________

ROŽICA

V bistvu sploh ni važno, ali greš ali ne, važno je, da ta reč ne upravlja več s tabo. Dokler pa vsakič, ko tega človeka srečaš, melješ v sebi slabe stvari, potem kaznuješ v bistvu zgolj sebe, on upravlja s tabo, s tvojimi mislimi na daljavo, tvoja dobra volja, sreča je odvisna od tega, ali je on blizu ali ne, ker takrat gredo čez misli oslarije, maščevanje, žalost, grenkoba, kaj vem kaj, vsekakor pa nič lepega....zato moramo odpuščat - ampak zaradi sebe, da ne razmišljamo več o neumnostih, da imamo svoj mir, moramo biti toliko egoistični, pa se nehamo kaznovat sami sebe, odpuščanje ni zaradi človeka, ki ti je nekaj storil, njemu kaj dokazovat je bedarija, zgolj maščevanje, ki ne pelje nikamor, razen v dokazovanje, da si še zmeraj poln slabih misli, kompleksov. Kaj je zdaj bistvo, osvobodit sebe in oprostit - ali ne oprostit, viset na zamerah, biti zagrenjen vsakič, ko beseda nanese nanj? Meni osebno je življenje čisto prekratko, da bi si ga oteževala z zamerami. Ne vidim smisla.

ja...te štekam. ko se je meni ena zamerila, pa je nisem videla kakih 10 let-me je že imel firbec, kako bo, ko jo bom videla, bom isto jezo čutila ali ne....no...to še nisem čist ziher, da sem odpustila...se mi zdi, da se še zdaj prizadeta najstnica počutim, če se v spominu vrnem nazaj...jaz bi šla, da vidim. če je še sovraštvo prisotno...pol pa včasih mislim-saj smo bili sam otroci...