se strinjam.
in če jih ne, so posledice lahko hude.

sem se spomnila mojega strica. bil je paznik v zaporu. zaporniki so se uprli in za tri dni zasedli zapor. takrat tri dni nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo. ven so prišle celo govorice, da bi naj specialci zasedli zapor in streljali, ne glede na koga. na srečo so zasedli zapor brez žrtev.
ko je stric prišel domov ni rekel niti besede.  povedal je teti, ampak da bi se o tem kdaj pogovarjal z drugimi-nikoli. namesto njega je govorila teta . pravzaprav vse, kar se je dogajalo v njegovem življenju je govorila teta.

posledica neizražanja pri njem je rak na grlu, jeziku, glasilkah. s tem se bori že 5 let. in jaz sem ga prvič slišala se pogovarjat takrat, ko je zbolel. spet je teta hotla govorit v njegovem imenu, ampak se je končno odločil govorit sam.

napisala sem extremen primer, ampak hočem povedat, da neizražanje čustev, sploh negativnih, pušča posledice. ravno zaradi tega je toliko govora, da moramo bit pozitivni, srečni itd. nič ni narobe ali prepovedano bit slabe volje, treba je dat ven, se spucat. jaz sem včasih loputala s kuhinskimi vrati in se zdrla ...ko sem bila sama seveda .
definitivno se je treba nekomu zaupat, pa četudi tujcu. saj pravijo, da če nekomu poveš, je problem za polovico manjši.

druga stvar pa je, če ne želiš najti rešitve in buzeriraš ljudi okli sebe, zato ker ti je užitek jamranje. v tem začaranem krogu pa se lahko človek znajde, tudi kadar ne da problema ven iz sebe.