ja men se to ne zdi nekaj čudnega...kot da bi nujno mogel bit z nekom, pa če si 4o ali bilo koliko...nekaterim mogoče paše, da so sami...

ti okrog 30 so mi še tako nepostavljeni ok....da nebom kregana-so tud izjema, tako kot pri starejših, ki so lahko itak čist zgubljeni...sam tam po 35 postajajo bolj "moški"

A ste vi ziher, res ziher ziher, da za temi bednimi izgovori ne stoji v globino ranjena duša?

A ste vi zihr da tak človek mogoče na ven take blesave 'izgovore' tupi, da okolici ni treba priznati svojega 'neuspeha' pri iskanju partnerja, pri ustvarjanju družine?

A ste vi zihr, da je to lenoba, čudnost itd. in ne bolečina nuspelih prejšnjih zvez, strah pred navezovanjem novih, tisti najgloblji primarni strah pred neuspehom, ko ljubiš in ti vračano?

A ste vi ziher, da so mamice tista primarna izbira, za tako izjavo pa stoji razočaranje in občutek lastne nemoči, občutek, da nisi dovolj dober, občutek da ti ni uspelo najti partnerja?

Morda bi bilo se včasih fajn postavit v kožo nekoga takega. Ampak ko si varno v razmerju je to nemogoče. Nemogoče je razumeti občutke strahu pred osamljenostjo, kar to dejansko je. Ker nobena mama, nobena družba, noben šport, nobena prostočasna aktivnost ti ne more nadomestiti partnerja, ki JE ob tebi. Noben uspeh ti ne more nadomestiti tistega pogleda partnerja in njegovega 'ponosa' ob tem kar ti ali vama uspeva.

Vse to kar so izgovori, so samo substituti - nadomestki, mašila, ki ti dajo vseeno občutek neke pripadnosti, ti dvignejo samopodobo.

In ja imela sem vse. Dom, družino, partnerja. Po VAŠIH merilih sem bila normalna. Danes tega nimam več. In se še kako prekleto zavedam, da nisem več normalna. Ker mi okolica da to vedet.

In verjetno sem PO VAŠIH merilih zelo čudna, ker vedno na utrujanje, da je že čas da si koga najdem vedno odgovorim, da je bilo enkrat dovolj. Da mi bo morala ena res orenk opeka, al pa še raje betonska stena na glavo past, da si bom desca omislila.
In vendar nekje globoko je želja po tistem kar sem nekoč imela... Čeprav vem kakšen je lahko konec... In sem pripravljena tvegat. Ampak na glas to iz mojih ust ne bo prišlo - tukaj ja. V RL pa nikakor ne. Vedno bo:'sej nisem na glavo padla'.


In ja po teh vaših merilih sem v iber čudna. In ja me mal pogrejejo taki predsodki. Ma ne mal kr orenk.

Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
 
Prašájte raj' oblak nebá,
prašájte raji val morjá,
kadar mogočni gospodar
drvi jih semtertje vihar.
 
Oblak ne ve, in val ne kam, -
kam nese me obup, ne znam.

Mič nehimo, bomo temo zasmetile