Danes sem od prijatelja izvedela, da se je njegova žena, končno spet začela pogovarjati z njim. Po dveh tednih! Najprej sem bila prepričana, da sem narobe slišala. Po konkretnem vprašanju, mi je odgovoril: ja, dva tedna se ni pogovarjala z mano. Na vprašanje zakaj, je rekel, da sta se sporekla zaradi vsakodnevnih malenkosti.

Še vedno sem čisto pretresena. Najbolj me je zadelo to, da imam občutek, da se mu zdi to že kar normalno. Zgleda, da to ni prvič in, da se je nekako vdal v usodo. Imata dva čudovita sinčka, 3 in 5 let. Hudo mi je zanj, ker mislim, da je zelo dober človek. Ampak OK. Je odrasel in če je sprejel odločitev, da bo tako živel, naj bi bila to nekako njegova stvar. Sicer ne razumem, ampak spoštujem odločitve odraslih, ki niso nujno dobre. Težko mi je zaradi otrok, ker morajo živeti s tem. Tidva mala srčka nimata izbire. Le kako jima mora biti v duši, ko gledata kako mama ignorira očeta? Kakšno sporočilo dobivata o življenju, ljubezni, vrednotah ... ?

A pozna kdo podobno situacijo? Kako mu lahko pomagam ? Kaj mu naj rečem, svetujem ali naj raje pustim vse na miru? Če ima katera podobno izkušnjo in sama toliko časa ne govori s partnerjem, kaj je vzrok? Kaj narediti, da ta napetost (ali kar koli že je) popusti?

Že večkrat sem pri njemu začutila nekakšno žalost, danes sem dobila občutek, da nekako vem, kaj je temu vzrok. Tako žal mi je njega, otrok in konec koncev tudi nje.

To, da se noče pogovarjat z njim, da ga ignorira, kot, da ga ni ... verjetno je to vzrok, da čutim v njemu nekakšno žalost. Če samo pomislim, da bi me moj ljubi ignoriral dva tedna ... ne vem no, me kar stisne pri srcu. Men se zdi to ful žalostno.

On si je njo in takšno življenje izbral! Če mu ne bi pasalo, bi že našel način. Ne moreš mu drugače pomagati kot tako, da si mu še naprej iskrena prijateljica...

_____________________________

ROŽICA

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ali njeno plat zgodbe tudi poznaš?

jaz če se z mojeim na fuuuuuuul skregam, se tud nočem z njim pogovarjat...če se on nebi začel, se verjetno sploh več nebi...
ker me nekak drži-zanalašč

Molk je zlato, pravijo Jaz bi tudi načeloma imela kakšen tihi teden, ne zaradi užaljenosti ali jeze..ampak včasih se mi preprosto ne da preveč govorit.
Tiste, ki imajo iz jeze tihe tedne, to delajo zato, ker želijo, da se moški meče okoli njih in jih prosi, naj govorijo z njim...po moje no.Nekaj časa to pali, potem pa vsak pameten moški slej ko prej odkrije prednosti tega, če je žena tiho

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Njene plati zgodbe ne poznam. Samo moram povedat, da ni prav nič govoril čez njo (nič grdega al kaj takega). Se mi zdi, da je to povedal čisto slučajno, nepremišljeno ... In se mi ne zdi poanta v tem, kaj sta imela, ampak v tem, da te nekdo tako ignorira. Predvsem pa v tem, kaj hudiča mora bit v človeku, da tolerira takšno ignoranco?

Mogoče imata pa res take hude spore, da se jih ne da kar tako pozabiti. Sicer je pa res, da smo ljudje zelo različno občutljivi. Nekoga prizadaneš že s tem, da ga krivo poledaš, nekomu drugemu pa rečeš ne vem kaj, pa mu tudi do prvega živčka ne pride. Mogoče je ona preobčutljiva, on ima pa živce kot konj.. kaj pa vem.

Anonimna, pomagati nimaš kaj. Lahko samo sočustvuješ z znancem, da ima ženo, ki ni sposobna normalne komunikacije ob konfliktih. In le-ti se s tišino ne rešujejo. Življenje je neostavno prekratko, da bi se partnerja tako "kaznovalo" in v bistvu "kaznuje" ona tudi samo sebe.

Upam, da bo prišla enkrat do tega, da se ne splača. Upam.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Midva se poznava iz srednje šole, vidiva se redko zaradi razdalije. Se pa večkrat pogovarjava po msn-ju, pa če se občasno dobiva na kavi imam občutek, kot da sva se včeraj nazadnje pogovarjala. Mah ne vem, se mi zdi, da se res lahko pogovarjam z njim. Ampak tole me je pa čist presenetlo! Kot, da ga ne poznam.

Postavi mu stopetnajst vprašanj :).

Brez lastnih zaključkov, mnenj, nasvetov in sodb.

Tihi tedni...mi je poznano, iz mojega otroštva namreč. Mama in oče sta sedaj že več ko 20 let ločena. Na srečo, srečno.

_____________________________

Kogar ni, ga ne pogrešamo!

Vsaka zgodba ima dve plati,če si je tako poslal,bo pač tako spal,vsak je svoje sreče kovač,...

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

Se strinjam, da je to popolnoma njuna stvar.

Midva sva ista. No, bla. Ker sva pa ista karakterja in ne on ne jaz nisva hotela popustit.. Jaz sem prsla do tega, ce vsaj en ne bo popustil, da vprasanje ce se bova sploh se kdaj pogovarjala. In ker mi je blo to pac blazno zoprno, sem se naucila popustit in zdej ta molk traja.. hm.. najvec.. am.. uff zdej se ne spounem kok casa, ker se ze dolg nisva tkole spicla, ampak pomoje kaksno urco!? Vcasih je pa tud trajal po par dni ja.. groza! Ampak ocitno sta se onadva ze tko navadla.. je pa zlo zoprno to za otroke.

Jaz bi njemu predvsem to svetovala, ce bo to pac zelel, da se z zeno pogovorita, ker to ni fino za otroke. In ce hoce oz je on tisti, ki si zeli resit tako situacijo, naj on naredi ta korak, da pristopi do nje.. nej mu ne bo tezko in pika. Naj nardi to, kar si zena zeli. Ce si zeli pozornosti, naj ji jo da. Pa bosta oba zadavoljna in seveda tudi otroci..

Razlaga mojga parnterja je bla taka, da ce se jaz neki namrdim proti njemu, potem mu dam obcutek, da me je razocaru in da sem jezna nanj in se pac umakne in caka, da me jeza do njega popusti in da bom potem ze prisla do njega.. Jaz pa si u bistvu v tistem trenutku zelim glih nasprotno.. Da on pride do mene in me objame.. Kar po vsej verjetnosti zeli tud njegova zena. In zdej ce ona ne pride do tega, da bi mogla popustit, potem naj popusti on in naj nardi kar si ona zeli.. Eden mora popustit.

Ce si seveda tega zelita..