karin24 - torej, jaz sem kadila takrat.Vendar sem bila bolj slaba kadilka,zato mi ni bil problem biti en teden v bolnici brez kajenja in še en mesec po operaciji nisem prižgala,ker sem imela občutek,da se mi bo iz brazgotine na vratu ven kadilo...
Če veliko kadiš, bi ti priporočala,da vsaj  omejiš nekaj časa pred operacijo,da boš manj pogrešala.Kašljanje je zoprno, mene je vse bolelo po šivih, ker sem bila operirana še v sezoni senenega nahoda, pa me je matralo kašljanje in astma.
Drugače pa ni bilo zelo boleče,šive ti odstranijo po kakšnih 10h dneh...potem pa jih neguješ s kakšno mastno kremo ali pa s kremo za celjenje brazgotin.Poleti ni bilo nič posebnega,imam pa malo bolj občutljiv vrat na tem mestu,pa večkrat me kar nekaj srbi.

Kje pa boš operirana?Za drugje ne vem,ampak mene in mojo mamo na onkološkem so super zašili.

Kar vprašaj,če te še kaj zanima.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Jaz pa poznam :).

Tudi če je malenkost, JE boljše.

Dej kej napiši o tem če se ti da. Prosim .
Imam še pol leta časa...pa lahko še kaj probam, če sem že tolk.

Ne vem no, ampak jaz se z malenkost boljše pri hudih težavah verjetno ne bi zadovoljila.Če ti je malenkost manj slabo, si malo manj vrtoglav,ti mogoče manj izpadajo lasje....ali pa obratno...si malo manj hiperaktiven, manj razbija srce.....Vse te težave sem imela nekaj mesecev po operaciji in takrat bi vse naredila,da bi čimprej minilo.Pa je minilo le,ko so našli pravo dozo hormonov.

Mogoče sem preobčutljiva kar se tiče te teme.Pa vendar marsikatera bi bila srečna,če bi se brez zdravil dalo res kako pomagati.Pa v vseh teh letih in preštudirani literaturi nisem našla kakšne "čiračare" ali nasveta,kako to narediti.

Pa brez zamere,Mič

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

No glede prehrane sem probala....dieto brez mlečnih izdeljkov....pomagalo za kkšn mesec, dieto z beljakovinami...en mesec sem bila super, kasneje imela še hujše probleme z drugimi stvarmi.
Gibat ne vem koliko ne morem ker imam uničena kolena zaradi takega poskoka v teži.
Življenje brez stresa pa...mi ni čist jasno kako naj bi to izvedla.
Kaj pa vem no....ful stvari sem že probala, vse so bile bolj kratkotrajne narave. Saj pravim, pol leta lahko še kaj probavam....sam na operacijo pa grem, oz. ne grem samo v primeru da se resnično zgodi čudež in postanem fizično in psihično oseba kakršna sem bila pred vsem tem. Glede na to da se že par let trudim pridt tja...resnično dvomim da je to možno. Je pa res da še nisem slišala da bi se kdo sam "ozdravil" tega. Bi pa rada slišala tudi kakšno tako zgodbo. Več vem, boljše je.

No, Mič, tudi mene zanima. Ta tvoj "čiračara" kot pravi šnucika. Ker sem že kakšnih 6 let na tabletah. Sem imela podobna nihanja kot karin24, ma potem so mi končno trofli pravo dozo, nakar sem zanosila in so hormoni po porodu spet tako podivjali, da sem imela TSH-ja 73, zdaj pa moram vsake 2 meseca hoditi k tirologu, da bova našla spet pravilen odmerek. 

Mislim, da ne moreš primerjati svojih težav (rak) s temi, ki jih ima Karin24, vsaj po napisanem sodeč ne :).

Joj, to bo prava psihološka analiza. A hočeš slišat, ker je naporno v nulo?

Sliši se zanimivo....
Čeprav - ta moja prijateljica se poleg vsega že par let bori tudi s psihiatrom in temeljito dela na sebi,ampak ščitnica še vedno nori...tako,da če imaš še kaj na to temo...napiši.
Jaz delam progresivno relaksacijo,vizualizacijo, ker sem tudi jaz poskusila reševati določene težave s pomočjo psihiatra.Imam izdelano celotno samopodobo,znam preusmerjat misli,v glavi "začutiti" vsak organ ali del telesa....pa je odlično,kar se tiče psihe po stresih zaradi raka in zdravljena...na samo hormonsko stanje pa ni vpliva.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Ja itak da hočem slišat. Zato sm pa vprašala

Mič, tale tvoja psihoanaliza bo pa res obsežna, da toliko časa traja 

Mič ni trenutno. Je pa obljubila da napiše ko pride nazaj .
K mene firbec daje kaj je to za ena stvar .

Tukaj bi začela, če ti je prav :)?

Če česa ne moreš odgovorit, reci, da ne moreš povedat; ne se zlagat, ker s tem ne bomo nikamor prišli.....oz. ne tja, kamor bi rada.

Ekola, tole me zanima:
Kaj te tako dotolče, če ne zmoreš? Kaj vse hočeš dokazati, da lahko narediš? Komu in zakaj?

Vse. Kar si pač zastavim, služba, faks, doma stvari, če komu kej obljubim, sploh mami če kej obljubim....
Komu hočem dokazat? Sebi, že od nekdaj. Zakaj? Pojma nimam. Drugi itak mislijo da vse zmorem, no ne vse, pač več kot v resnici. Ker na zunaj še vedno dajem ta vtis.
Pač men je vedno vse šlo tko zlahka. Na splošno mi je šlo zmeri tako kot sm si zamislna.  Brez pretiranega truda. No zadnja leta mi pa ne gre več. In me pač jezi to.

Nekak ni glih zabaven občutek ko veš da nimaš svojega telesa in svojih misli več pod nadzorom. No vsaj meni ne.

Recimo moj spomin. Od nekdaj imam fenomenalen spomin. V šoli se mi ni do faksa blo treba učit. Sem si vse zapomlna. Na faksu sem že šepala mal, zdej....zdej pa pridem na izpit, pa gruntam kter predmet je to . Se spreminjam v idiota. Sicer mi noben ne bo zagotovil da bom po operaciji ista kot prej, vsaj kar se spomina tiče...sam upanje pa je .
Pač ko rataš iz ene suhice, polne energije, polne življenja, z izvrstnim spominom, ki jo zanima vse možno in bi vse rada videla in probala....rataš bitje k se včasih ne more spomnt svojga naslova, ki en teden živi od jabolk in zeljne juhe pa se še zmeri redi ker ima pač napačna zdravila, ki komaj prisopiha do svojga stanovanja, ki se ji včasih niti na kofe ne da kaj šele v službo, ki ne more niti smučat več niti nič ker jo kolena sfrkajo, ki tud če kaj bere ni isto kot prej, ker se ni zmožna skoncentrirat...vse zarad ene blesave žleze....no jst se s tem ne mislim sprijaznit. In bom nardila pač vse da se mi ne bo treba. Ker pri 26ih pa ne mislim vegetirat. Saj mogoče se enim zdi tako življenje normalno, meni pač ne.

In na operacijo nisem niti pomislila preden ni res ratalo nevzdržno. Ker živciram že sama sebe. In sam še slabš bo.
Ni vedno isto, imam dobra obdobja in slaba obdobja. In v dobrem obdobju probam nadoknadit vse tisto kar mi ni ratalo v času ko mi energija pade.

U, si veliko napisala :).

A lahko tole malo razmisliš? Kaj si hočeš dokazati? Zakaj?
Predvsem pa, kako bi se počutila, če si nečesa ne bi dokazala? A si lahko zamisliš to počutje in ga opišeš?

Kako veš, da drugi tako mislijo? Kaj če so pa "njihove" misli le tvoja predstava o tem, kaj je v njihovi glavi?

Mnenja drugih so ponavadi le bežen približek tistega, kar si sami predstavljamo.....inm ponavadi sploh nimajo takšne teže, kot jo pripisujemo sami.

Pa zakaj bi dajala tak vtis na zunaj? Zakaj bi igrala? Ker to je zelo naporno.

Ne. da bi bila pametna, samo moje mnenje je, da rabiš pomoč. Nekoga, ki mu boš govorila o svojih težavah.Ne mislim psihologa, psihiatra...čeprav mogoče tudi to ni slaba ideja.
Zapomni si nekaj: tvoja notranjost bo ista, če boš suhica kot včasih ali zdaj, ko imaš preveč kil. In to se zavedaj.

Ma saj ne da si rabim dokazovat. Sam jaz hočem da tako je. Da je tako kot si zamislim, vsaj približno tako. Da imam jaz vpliv na to kaj počnem, ne pa da me fizika ovira pri tem.
Kaj pa drugi mislijo pa res ne vem 100%, sam saj mi povejo. Mislim če jaz rečem da česa pa ne morem, večina ljudi ki jih poznam reče ja valda. Pa se smeje zravn. In pol jim ne govorim pač več da česa ne zmorem. Ker če začnem razlagat, sem pa lenuh oz. se mi ne da pa iščem izgovore....tko da brez veze.
Za moje probleme pa itak vedo samo res najbližji prijatelji in mami. Za tisti del bolezni ki me je res prizadel. Ostalo pa itak vsi tud na ven vidijo, saj se nisem spremenila samo mentalno, sm se tud fizično.

A je kakšna razlika?

To je moj najmanjši problem. Kile. Tud če taka ostanem. Jaz čm svoje možgane nazaj, pa svoje mentalne in  fizične sposobnosti, ne pa videza.

H psihologu sm pa že prjavljena. Moram itak pred operacijo hodit.


Mič ne vem če je razlika. Taka sm že od nekdaj.

Saj ljudem, ki jim je "ravno", ki jim je brezveze, ne rabiš razlagat....


....čeprav.....ko prideš do tam, ko lahko vsakemu poveš, kako je, brez občutkov slabe vesti, opravičil,....česarkoli, takrat zmagaš :).

Kaj če to vzameš kot izziv? Da se spremeniš :)?

Jaz pa tega ne verjamem.

Telo (in kile) niso ločeni od možganov. Dva pola iste celote sta :). Čaki, glih eno fajn knjigo sem začela brati na to temo. Bom kakšen lep stavek ven potegnila do jutri zjutraj, tam tako lepo piše;jaz sem bolj kruta v besedah.

Kaj pa oni pravijo?