Aja pa Taly niti približno nisem ista kot takrat ko smo se spoznali. Takrat sem ko ste vsi spali ure in ure brala, gledala dokumentarce, zanimalo me je vse možno, niti sekunde nisem bila pri miru, vse sem hotla probat, fizično sem bila marsikaj zmožna-me nisi poznala v tej luči....nekateri pa so me, in ti opazijo veliko razliko.
Niti približno nisem ista. Pa se ne pretvarjam sedaj ko sem zunaj. Pač nekateri jemljeto to kot da sm se zreslna. Sam to ni to.
Kar se pa kil tiče: pri kilah me najbolj moti da sem sedaj fizično omejena, ne morem delat stvari ki jih rada počnem, ker nimam ne energije ne moči. Zato me motijo. Ne tolk zarad videza.
Pa tud zapiram se ne vase. Najbližji vejo kako se počutim in tud razumejo. Je pa res da takih ni dosti. Pač redkim ljudem pustim blizu, že vem zakaj.

Kaj pa vem Karin. Do zdaj sem spoznala par ljudi, ki imajo iste težave kot ti, in vsi imajo največ predsodkov glede kil. Ampak jaz kot oseba tega ne vidim, ker sem pač malo čudna.  Ker še najbližji meni pravijo raznorazne komentarje, pa jim vedno zaprem gobce.  Enostavno ne vidim teh kil.  Ker človek je osebnost znotraj. Sama te vedno rada poslušam, sploh glede tvojih problemov. In sem se marsikaj naučila glede tega. Šola ni vse za znanje.  Izkušnje so tiste, ki veliko povedo.

Sicer pa jaz mislim, da ti nimaš nobenih posebnih problemov. Imaš samo strah pred operacijo, ker ne veš,kako jo boš prenesla. In ker ne veš posledic. Ne veš prihodnosti, ne boš je mogla sama krojit. Do zdaj si jo lahko. Mam prav?

Saj sem sama doživela šok, ko sem te vidla po parih letih. Sem ti povedala.
Vse težave ki jih imaš kot posledica kilaže pa so normalne. Se jih vsaj zavedaš. Marsikdo se jih ne.In se niti ne trudi. Ti pa iz svoje kože ne moreš. In tu si drugačna od drugih.

Mami me razume. Je prebolela raka, ve kako je ko ne nadzoruješ svojga telesa. Ve kaj je bla pri meni prelomna točka ko se mi je začelo slabšat. Moj tudi ve, razume včasih bolj včasih manj, vedo še trije prijatelji. To je to. V službi vejo del, so razumevajoči v mojih obdobjih "ko sm butasta" .
Tašči moja bolezen predstalvja izgovor, večini ljudi ki jih poznam isto.

Ne ne sprašuješ preveč. Če bo preveč bom nehala odgovarjat

Ne tolk zaradi videza....ampak tudi zaradi njega....se sekiraš, jaz verjamem, da se. Zakaj bi se tolažila in dokazovala (oprosti izrazu), da se ne, ko pa se?

Glej, ti bom napisala svoj primer, ki je čisto drugačen, ampak boš razumela. Jaz SE "sekiram", da nisem z Mičico več skupaj, to priznam vsakemu in v vsakem trenutku brez razmišljanja. In mi je 100x lažje, če priznam stvari takšne kot so in ne da jih olepšujem.

Veliko lažje je nekaj naredit, če štartaš iz "čiste" onsove, ko si pri sebi priznaš, da tako je, ne boljše, ne slabše, ampak tako kot je.

A lahko v obrisih nakažeš, kaj je to bilo?

Kaj to pomeni, da včasih razume "manj"?

Jaz jih pa vidim.

Človek je telo in človek je duh ali tisto znotraj.

Pomembno je ravnosesje obeh. Dajati pomembnost samo enemu je porok za bolezen.

Itak da mi tud za videt niso všeč moje kile, sej to vsak ve, sam ni pa to najpomembnejše. Vsaj meni ne. Itak da bi bla pa bolj vesela da jih nebi bilo.

Kdaj se mi je začelo poslabševat....ko je umrl ati in sem bla sama za vse, ko je zbolela mami in sem bla spet sama za vse, ko je umrla teta in sem bla spet sama...vse v enem letu. In to je tud del ki ga moj ni razumel. In sva šla tud narazen takrat. Ker pač nisem bila več zmožna vse urejat, skrbet za druge ki jim je bilo hudo in bit sama. Ker on pač ni razumel. Ker mu niti nisem pustila blizu in je obupal. No sedaj mu povem vse, in tud on se trudi razumet. Čeprav pomoje ne razume glih zmeri. Sam se pa trudi. Ker ve da nisem samoumevna. Prej mu je bilo pa kar logično da sem vedno tam. Tako kot je večini ki me pozna. Ker sem pač vedno na voljo če kdo kej rabi, če treba koga poslušat, komu pomagat, ....
Ker jaz sem pač vedno zadnja na vrsti. Vedno poskrbim za druge, sebe pustim za pozneje. Pa vem da to ni prav, sam spremenit pa tud ne znam. Očitno se pač rada koristno počutim, kaj pa vem...

Ne verjamem, da "hočeš" ostati taka. Res ne verjamem :). Saj ti tudi ne :).

In zaradi tega imam občutek, da mu tega ne boš nikoli odpustila, ne? Vsaj po napisanem imam tak občutek. Čeprav si mi dala že zdavnaj občutek, da si mu deloma oprostila.

Ja, tudi jaz imam tak občutek.....da mu še vedno dokazuješ....da zmoreš vse.

NI ti treba, res ne :).

Ene pol leta nazaj mi je sodelavec povedal nekaj o odpuščanju, pa bom še jaz tebi isto. Da ko odpustiš, se tisto, kar te duši, sprosti iz tebe.In potem gre življenje veselo naprej, brez ovir. Ker tista krivda te duši, povzroča bolezni in zavira vse ostalo.

Takrat sem vedela, da ima prav. Da sem pa to naredila, sem rabila kar nekaj časa. Imel je pa prav. Tisoč procentno.

Znaš, znaš :).

Ah ne...on pa res ni krivec za moje počutje. On me gor drži. In njemu ne rabim nič dokazovat. Mi proba isto kot ti mič že dolgo dopovedat .
Odpustit mu pa nimam v bistvu kaj, ker sva bila oba kriva za nastalo situacijo. Ne sam on. Jaz pač takrat nisem nikomur pustila blizu, niti njemu ne.
In ja valda da bi raj vidla da nimam teh kil, tolk neumna pa spet nisem ratala .

Drugač pa sem zadnje čase ful selekcijo naredila. Ne družim se več z ljudmi ki mi sam energijo kradejo, doma naredim samo nujno oz. tisto kar se mi da, v šihtu se tud ne dokazujem več ker se mi ne da več, dns sm lepo doma delala, jutri bom tudi....ker mi je ful lažje če se ne vozim. Kaj pa nej še nardim
Sem tud sama mislna da mi hormoni zarad psihe skačejo, pa sm bla letos pol leta na enih zdravilih in sem bla k rožica, res...sam zdej jih ne dobim več, oz. ne učinkujejo....zato sem se pa odločila za operacijo. Če bom taka kot sem bila pol leta nazaj bo super. In če sem fizično vredu lahko naredim marsikaj, mi ni nič težko.

Ne, takrat je bil on "krivec".

Ker partnerja sta zato skupaj, da sta skupaj v dobrem in zlu. In takrat je bila na vrsta na njem, da ti pomaga, brez debate. Takrat bi se moral skupaj  vzet in te podpirat pa te ni. Zato ne jemlji "krivde" na sebe. Njegova odgovornost je bila, da te podpre in te ni. Pika. Brez debate. Zato naj se ti opraviči in ti mu odpusti. Tukaj pa nosita vsak svojo polovico, pri "krivdi" pa ne.

A bo šlo?

Kaj pa če bi res pri kilah začela :)?

Meni se zdi najlažje? Recimo trikrat popoldne/zvečer sprehod ob jezeru za pol ure?

To je v redu, po moje :).

Čeprav znamo pretiravat, skenslat koga, ki ga ne bi rabili, ampak je ok; to je nujno potrebno, da potrgamo plevel.....da čez nekaj časa spet posejemo rožice :).

Glede na to, da operacija ni nujna (če čakanje 6 mesecev pomeni da ni?), se da še veliko naredit :). Počasi in z občutkom :):

Ker tudi po operaciji je treba jest tablete....te pomagajo....ali pa po določenem času tudi ne več, kot si sama ugotovila.

In to kar lahko narediš sama, ti v nobenem primeru ne more škodit :). Ali pač?

Teža je pomembna :), če ne drugače iz logističnega vidika..:))

To že delam . Namest na kavico grem na šetnjo. Sicer me skor kap , sam k neham dihat k lačen pes se pa prou fajn počutim.

In ja dost ljudi sem skenslala. Ker jih je bilo ogromno, dosti takih z katerimi sem se družila samo še iz navade in sm pršla sam slabe volje domov ko sem bila z njimi zunej.

Sam vse to, kar opisujem da ne zmorem več, sm včasih lahko. In jaz sam hočem da je spet tako. Da bom spet lahko debatirala s kom take bolj resne stvari brez da bi se izgubila vmes, da bi spet lahko sedela na predavanjih brez da skor zaspim vmes, da bi spet v službi lahko vse naredila v roku, da bi lahko prebrala vse tiste knjige ki čakajo boljše čase doma, ...
Meni se ni nikoli zdelo prej da sem preobremenjena. Dokler so bili hormoni nadzorovani. Sedaj imam pa nonstop ta občutek.
Me živcira da se moji stavki sedaj začenjajo z bom.... Ker skoz to govorim. Bom to, pa bom to, pa še to....pa nič ne zmorem.

Sem pa bila pri zdravniku, on tudi ve kako se počutim. Sedaj bom imela par obiskov pri psihologu zaradi operacije. Pa še posvet z kirurgom, da mi vse razložijo. Pa tudi kako naj bi operacija name vplivala mi bodo pojasnili.

Nekak nisem človek ki bi bil hitro zadovoljen. Jaz sem res prou srečna k mi kej rata. Ko naredim neki k ne rata glih vsakmu. Al pa neki k sm si ful želela uresničim. Pa sem se zmožna tud ful potrudit za to. Sam zdrava bi bila rada. Da bi imela šanse se potrudit. In pri tem mi bo operacija pomagala. Pri vsem ostalem pa si bom mogla sama oz. z pomočjo ljudi ki jim zaupam.

Sem pa na vezi z eno punco, ki je v podobni situaciji. Operacijo ima januarja. Probleme pa ist kot jaz, pa ni imela nič takega prelomnega v življenju. Pri njej je kar nenadoma prišlo. Pri meni je bil pa res verjetno psihični vzrok.

Karin, ampak mene pa bolj, ko te berem, tole spominja na manično depresijo. Z velikimi nihanji. Z vzponi in padci. Zelo značilno.

Ne bo več tako, ne bo več enako....ker čas gre naprej, že zato ne more biti enako.

In vsaka preizkušnja nas nekaj nauči.....tudi zato BO drugače...

Itak da ne

Teža je pa pomembna ja. Iz logističnega vidika sploh .
Je pa še bolj pomembna drugim, bolj kot meni. Saj po eni strani je zanimivo opazovat razliko kako se ljudje obnašajo do tebe ko pašeš v kalup normalnosti in ko ne več. Je kar zanimivo ja. Ker folk tako rad razlaga da jim videz ni važen pri ljudeh....ja pa ja de

Glej....to ni nič takega.....da zaspiš na predavanjih....:)

Pa da kakšna stvari ni v roku.....jeb** ga, se zgodi.  A lahko to rečeš, jeb** ga, boli me za rok?

Ja imaš prav, sam pa tudi zelo značilno za ljudi ki imajo taka velika odstopanja v prisotnosti hormonov kot jaz. Pri meni ni psihično, je fizično. Dokazano. Nisem depresivna, verjemi. Je pa dost podobno ja. Poznam kar še nekaj punc ki imajo iste probleme kot jaz, tudi s psiho. Nekater večje, nekatere manjše.