Moja malo drugačna porodna zgodba pa je taka:
Naj za začetek napišem to, da sem se v obeh predhodnih nosečnostim odpravila v porodnišnico predčasno (prvič 37 5/7, drugič 38 4/7)in brez popadkov prav tako pa mi ni odtekla voda in se mi ni odluščil čep. Se pravi, po domače, v porodnišnico sem šla na pregled k babici s katero sem se predhodno dogovorila, da me bo spremljala pri poordu. Obakrat sem bila odprta 3 cm in tudi tokrat je bilo tako.
PDP sem imela 1.1.2008, vendar sem se po tehtnem premisleku odločila, da bom rodila prej saj je imel drugi otrok 9 dni pred rokom 4060 g in si nisem prav nič želela, da bi tokrat rojevala 4,5 kilskega "velikana".
V porodnišnico sem se tako načrtovano odpravila 14.12.2008 v času, ko je bila v izmen prej omenjena babica.
Prišla sem v sprejemno, kjer so ugotovili, da sem v bistvu odprta 4 in ne 3 cm. Odšla sem na porodni oddelek, kjer so me sklistirali. Bilo je prav nenavadno čakati na začetek velikega dogodka, kot da nebi šla rodit jaz ampak nekdo drug, ki sem ga samo pripeljala v porodnišnico. Svojo posteljo sem dobila, ko se je spraznila ena od sob v prepolnem porodnem oddelku. Z možem sva se udobno namestila in čakala na porodničarja. Najprej me je pregledal in ugotovil, da v bistvu nisem odprta 4 ampak 5 ali 6 cm (v roku ene ure, brez popadkov), pa sem se že začela spraševat, če ne bom morda brez popadkov odprta kar 10 cm in bo potem mali samo ven padel, mi pomahal in rekel tukaj sem mami)Nato mi je predrl ovoj in odteklo mi je kar nekaj plodovnice. Zaradi gravitacije sem se odločila, da bom popadke čim dlje časa prenešala stoje. In potem se je začelo. Najprej en kar močen popadek dolg minuto in pol, potem 5 minut nič, pa še en močen, dolg 1 minuto potem pa zelo močni popadki na minuto, dolgi od minute do 2 minut. Nevem, sicer koliko je vse skupaj trajalo ampak tam nekje po uri in 15 minut je bilo vse skupaj podobno enemu samemu dolgemu zelo močnemu popadku prez pavze, pri čemer sem imela občutek, da mi mali ven leze. Ves čas te torture sem bila v sobi z mojim lubijem, ki me je bodril, podpiral, mi štimal TENS in sploh bil zame nepogrešljiv.
Ko so bili popadki res močni sem že razmišljala ali naj rečem za kakšno zadevo proti bolečinam, pa je bilo verjetno že prepozno, saj anestetik tako ali tako nebi deloval več, ker je bilo poroda že skoraj konec.
No naj se vrnem nazaj na babico, mož je stekel ponjo in ko je prišla je ugotovila, da sem že vse sama naredila (kot da drugače to naredi kdo drug ;-)). Pred mano je bil samo še iztis, kjer pa nisem bila sposobna narediti ničesar več. Nog ne rok nisem mogla premikati, saj me je bolečina popolnoma ohromila. Bila sem v nekam krču, ko nog nisem mogla ne dvigniti ne spustiti. Tako mi je na pomoč priskočil moj lubi ki mi je držal pokrčeno eno nogo, drugo pa še ena babica, ki se mi je obesila na trebuh. Bila sem kot v transu in v tistem trenutku bi verjetno naredili z mano karkoli, pa se nebi mogla branit, pritoževat ali pa strinjat z njihovim početjem. V glavnem je ta faza zelo hitro miinila in en, dva , tri potiske, pa je bil mali zunaj. Najprej glavica, nato ramena in kmalu zatem še nogice. Nato pa so mi to malo toplo štručko, ki je bila še vedno povezana z mano položili na trebuh, občutki nepopisne sreče in veselja. Očka je prerezal popkovino in bil tako navdušen, ter poln hvale na moj račun, da je skoraj pozabil slikat, ga je babica v smehu vprašala, če ne misli nič slikat.
Potem je šlo vse po ustaljenem ritmu, iztis posteljice, malega na čiščenje, tehtanje in previjanje. Potem pa lepo očiščenega in oblečenega na dojenje. Brez težav je zagrabil bradavico in kot pravi mojster pričel sesati. Čakale so me še 3 ure v porodni sobi, nato pa na porodni oddelek.
Nič nisem bila strgana in rezana, se je pa tudi tokrat izkazalo, da sem imela prav, ko sem se predčasno odpravila rodit, saj je imel naš Jakob v 37 5/7 kar 3600 g in bi jih ob roku imel gotovo tam nekje čez 4 kg.
Sedaj pa se že veselo crkljamo in hitimo novim lepim doživetjem naproti.