Dober večer!
Danes smo pozni, ker smo se na obisku pri ljubki familiji U & U zadržali nepričakovano dolgo. Res, 2ursae, nisem mogla verjet, da je že toliko ura, ko smo se odpeljali z vašega dvorišča.
Najprej še enkrat hvala za krasno potezo in dar sv. maše ter seveda povabilo domov.
Cerkvico smo našli brez vsakega problema, timing je bil u nulo narejen, čeprav smo izpred naše hiše štartali šele ob 16:40. Ampak ob 17:00 smo bili na parkirišču pred cerkvijo Sv. Tilna v VG. Izredno lepa cerkvica in krasne jaslice. 2ursae je že povedala, da je naša Nika res strašno nemiren otrok in da celo mašo razgraja. Še dobro, da imajo simpatičnega, mladega in razumevajočega župnika.
Benika je s svojo družinico po hudi gužvi na cesti tudi uspela priti in po maši smo vsi družno sledili 2ursae do njenega doma. Glava družine je že pridno mesil testo za pizzo in pripravljal večerjo, mi smo klepetali, naši mladički pa so tudi po začetnem skrivanju za očkote prebili led in se odločili, da bodo malce pospravili v sobicah pri Anžetu in Boru.
Jakob je tako ljubek, taka micena štručka, pa priden. Bor je proti njemu že pravi velikan. In kakšni laski. V živo je še bolj kuštrav. Res, poseben dojenček, ni kaj.
Občudovali smo Anžeta, ki nas je kmalu povsem prepletel s kabli. Očitno je ljubezen res goreča. Je privlekel kup podaljškov, pa kalorifer in sesalec, potem pa vtikal vtičnice v podaljške, da ga je bilo veselje gledat. Mali obvlada, ni kaj. Niki so bile najbolj všeč "koralde" (pravzaprav okrasna veriga za na smrekico), Beniju pa puzzli in kuhinja. No, kuhinja oz. štedilnik je bi tudi Niki všeč, pa Anžetov avto na baterije, pa žoga... Pizze ni hotela, čeprav je bila slastna (bravo, Uroš!!!), ampak je za šalo zmazala skoraj dva kosa kruha z Viki kremo.
Ko smo stanovanje primerno razsuli, smo se počasi začeli poslavljati. Itak je bilo že toliko kablov po tleh, pod mizo in našimi nogami, da je bil že skrajni čas, sicer najbrž ne bi več mogli domov, bi ostali kar tam privezani za mizo.
Saj - glede na to, da je na pladnju ostalo še precej pizze - nam sploh ne bi bilo nič hudega...
Nika je po poti domov imela ogromno za povedat, doma pa še več potem babi in dediju. Se je čisto razigrala in sploh ni hotela spat. Spili smo še zadnji odmerek Amoksiklava, se malce še poigrali, potem pa odšli spat. Je pa zaspala precej hitro, saj je bil dan zelo naporen. Dopoldan vrtec in dolg sprehod, popoldan maša, obiski... Uf, veliko dogajanja za takole malo bučko.
Tažana, upam, da se Aljaž hitro pozdravi in da se nadloga bolezni tebe ogne.
Mi še vedno spimo v skupni spalnici oz. Nikina postelja je v najini spalnici. Sedaj po prestani bolezni redno sredi noči prihaja k nama na sredino postelje in potem tam ostane do jutra. Se je malce razvadila, ni kaj. Načeloma me to ne moti pretirano, čeprav je pa res, da ravno navdušena pa nisem. Bom čimprej poskušala, da to razvado ukinemo.
Dokler ne uredimo Niki ene konkretne sobice, bo pač spala pri nama v spalnici. Saj po svoje je res beda, da pri 240 kvadratih bajte spimo v skupni spalnici, ampak kot sem že večkrat omenila, Nika bi v principu lahko šla hitro spat v svojo sobo, samo je le-ta zgoraj, kar mi je nepraktično. Posledično, bi se pač morala tudi midva preselit eno nadstropje višje in si tam uredit spalnico. Potem pa seveda rabimo še kopalnico in smo pri tem, da je potrebno zgoraj praktično celo nadstopje uredit. Saj sem že omenjala, da smo to imeli že v planu za lani spomladi, pa jeseni, pa zdaj je v planu za spomladi, ampak mogoče bomo vendarle morali najprej sanirati dvorišče, ograjo.... Mah, se moramo resno pogovorit in naredit strateški plan.
Nič, ura je pozna, grem počasi dol, kaj več napišem še jutri iz službe. Nočko!