V teoriji še nekako razumem tole vaše (večinsko) razmišljanje, ampak v praksi pa...

Recimo, da se Naja res loči po 15 letih (sorry Naja, si bom sposodila tvoj primer), njej ostane stanovanje, on ostane na cesti, čeprav je vsa ta leta svojo plačo vlagal v družinsko življenje. Kaj bo? Šel k staršem ali pa v najemniško stanovanje, za katerega bo dajal pol svoje plače (mogoče)+še preživnino. Ja, sam si je kriv, kao, ker ni v teh 15-ih letih dajal na stran za svoje stanovanje (po Baguskini teoriji)...za vsak slučaj.

Še obraten primer: stanovanje 100% pisano na moža (recimo, da ga je podedoval), imata 2-3 otroke, po 15 letih si najde drugo, se loči, vrže ženo iz stanovanja, skrbništvo nad otroki dobi žena. Kam naj gre? V zavetišče za brezdomce? Ali očetu odstopi otroke, pa recimo da je on alkoholk ali pa da celo noče obdržati otrok pri sebi? Si je takšna ženska/mama sama kriva, ker si ni/ni mogla v letih zakona privarčevat za svojo nepremičnino (po Baguskini teoriji)......za vsak slučaj.
Ni fer, a ne?

Od dneva poroke se začne skupno življenje in skupno premoženje. Kar pomeni da se od tuki štejejo stroški skupnega bivanja v kar sodi tudi stanovanje. Če se je vrednost prebivališča POVEČALA v času skupnega življenja je partner do tega povečanja upravičen.


Drgač pa dobr je met odvetnika.

Nekako podobno sama recem ob podobnih prosnjah v lastnem stanovanju. Tako se najhitreje losam nezeljenih akviziterjev in podobnih predstavitev. Pa se nihce mi do sedaj ni zameril, da sem jih zavrnila.
Ko sem na novo imela  gospo za pomoc v gospodnjistvu, sem ji tudi znala reci, da se moj moz jezi ce naredi to tako in tako in da bolje da pazive, da ga ne bi rabila poslusati. Pa moj moz nikoli nic ni komentiral okoli ciscenja, je pa seznanjen z mojo taktiko. Tudi sam razne akviziterje, ponudnike knjig in podobno odpravi na enak nacin. Se izgovori name.
Mogoce pa nekomu res zgleda, da se moza bojim, ali on mene

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

Joj Mišek si me nasmejala zdaj. Nekako je podobni pri meni. Včasih mojega uporabljam da se kakšnega losam  in to tako izpade na koncu kot da je strašilo in kot da se ga bojim.

Vse kar imamo je na njega napisano tako da tudi če bi prišlo do ločitve sigurno da sodišče bi imelo  zadnjo besedo.

Kar se pa tiče dediščine to je moje in ni njegovo. Tudi to kar on ima je njegovo in ni moje. Pa konec debate je okrog tega pri nas doma.

< Sporočilo je popravil sneška_ -- 25.1.2008 23:39:53 >

_____________________________

Najdojenček

Ne samo 100%-no, ampak se 1000%-no strinjam s tabo!
In definitivno ne spreminjaj odločitve.

Ce bi morala jaz njemu zaupat, da ne bi zahteval nepremicnino, ce se razideva, pricakujem, da on meni zaupa, da ga ne bi kar tako na cesto postavila.

Mišek, to si zelo lepo napisala. In veliko boljše je v življenju imeti vse karte v svojih rokah.

Posebno če si žena, ha ha.

To mislim resno. Poznam kar primerov da je vse bilo pisano na moža pa je po ženini smrti vse prepisal na novo ženo pa otroci niso nič dobili. Ena žena tega nikoli ne bi naredila.

taška 30 nikogar ne moreš vreč iz stanovanja, kar tako. tisti partner, ki ni lastnik ima posestno pravico, kar pomeni da ima vso pravico noter živet. v nasprotnem primeru lahko toži za motenje posesti.

na sodišču izkat pravico je groza. poznam primer, kjer sta se mož in žena ločila, živeli so pri ženinih starših. mož ni želel zapustiti stanovanja in niso mogli popolnoma nič. kar je bilo najhuje jih je nadlegoval, ženo pretepal, grozil.
klicali so policijo večkrat, so ga tudi odpeljali, ampak on se je imel pravico vrnit v stanovanje, ker je bil tam prijavljen.

< Sporočilo je popravil mika -- 26.1.2008 9:00:12 >

Ni več čisto tako. Če nisi lastnik stanovanja, lahko po sodni poti človeka ven vržeš, četudi je prijavljen za stalno tam. Poznam primer, kjer se ta hip tole gredo. Je možno. Koliko časa pa traja, da stvar rešiš, pa ne vem. odvetnik je rekel tejle moji znanki, da v bistvu dlje kot nelastnik vleče, se ne želi izseliti, večji stroški s sodiščem nanj padejo. V končni fazi pa itak mora ven, četudi ničesar nima in četudi je brezposeln in četudi je ex mož.

Je pa tako, da je popolnoma jasno, da nekdo, ki ni nič dal za stanovanje, se vselil vanj, ne more pričakovat, da si bo pravico do stanovanja pridobil z bivanjem v njem. To mora vzeti v zakup tisti dan, ko se vseli zastonj vanj. Tudi jaz sem to vzela nase, ko sem se takole vselila pred leti. Jasno pa je, da si upravičen do vseh vlaganj, da ti jih povrnejo nazaj, od trenutka, ko si se vselil. Če se to seveda greš. Najboljše pa je, če skupaj s partnerjem še kaj dodatnega ustvariš, da te ne skrbi za varnost. Saj sicer bi ravno tako moral nekam vlagati denar v stanovanje, če ne bi imel strehe zastonj nad glavo. Tako žal je. Če pa namesto vlaganja zapraviš za počitnice, potem si pač imel počitnice, šle so pa pa. Če si kupil zemljo seveda skupaj s partnerjem najbrž, saj nimata posebej denarja, ti je pa ostala. In komot te partner izplača s preostankom parcele, ki je v tem primeru po ločitni cela tvoja. Torej moraš vlagat, če nimaš ničesar od prej, v neko nepremičnino ali v papirje, če hočeš pridobiti neko varnost.

Partner pravno nikakor ne more priposestvovati nepremicnino, ker je predpogoj za priposestvovanje

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

No, meni je tvoje razmišljanje zelo blizu. 

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

to razmišljaš zdej, ko je vse lepo. ko bi se pa ločla, bi bla pa parletna vojna zaradi tega. normalno da se ne poročiš z mislijo o ločitvi in o tem da bo razmerje trajalo za vedno. problem je tudi v tem, da ko enkrat pride do ločitve in vojne za delitev premoženja oba postaneta prasca, tudi če sta prej bla neka angela ki sta verjela v skupno imetje bla bla bla. in ko imaš še odvetnika, je vse še slabše.

sej razumem kaj misliš, čisto smiselno. svetost ljubezni bla bla.  se mi pa zdi, da je danes življenje tolko nepredvidljivo, da se enostavno moraš zavarovati. oziroma, meni se to, da ostane dediščina moja, ne zdi čisto nič spornega. js ne razumem tega kot varovalko, ampak samoumevno. skupno je tisto, kar skupaj ustvariš. ne vem, meni se to di čisto LOGIČNO, tudi to, da si nekdo ne bo lastil MOJEGA. un kavč, k sta ga skupi kupla, pa naj bo skupen. pa ja ne misliste, da je podarjat 20 miljonov kr tko vsakdanje???? đizs....

Naja13, prebrala sem samo tvoj 1.post in moje mnenje je sledeče: ne odstopaj od svoje odločitve! Le tako boš lahko v primeru ločitve, prekinitve veze, imela čisto vest.

Jaz tega nisem storila, stanovanje je pisano pol, pol, čeprav sem samo jaz plačala stanovanje (ga plačujem) in veza se je prekinila. In sedaj ne morem narediti nič brez njega. Z ničemer se seveda ne strinja. Poleg vseh čustev, ki spremljajo ločitev, res ni potrebno, da se ukvarjaš še s tem, sploh če se lahko temu izogneš. Srečno!

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Mali princ)

Tudi jaz.

Z mojega vidika je to bolj praktično, da se že v osnovi doloci, kaj je cigavo. Ce bo druzina funkcionirala, itak lastnistvo ne bo imelo nobenega pomena. Ce ne bo, ste se o kocljivi temi pomenili ze danes, ko razum zdravo razmislja in se strasti niso razplamtele.

Uf, madona, ste se razpisale čez vikend.

Nikakor nimam namena najine zveze razdreti, moža ljubim, on ljubi mene, sem mnenja, da sva si usojena, čez dva meseca dobiva še enega dojenčka, ki se ga vsi trije neizmerno verslimo, dobro se razumeva, se podpirava, in...... AMPAK niti jaz, niti on, nihče ne more s 100% gotovostjo trditi, da bo isto čez 10 let, da bo isto čez 20 let. Jaz mogoče lahko rečem sama zase, da bom čez 10 let čutila isto, tega pa ne morem reči zanj. In zato tako razmišljam. Ker nisem naivna ali slepo zaljubljena, ker poznam kar nekaj primerov, ko se zdaj skoraj tepejo za vsako skodelico, zato pač zdaj premišljujem tudi o tem. Za vsak slučaj.

In ker sem že enkrat pri 18ih ostala čisto sama na svetu (skupaj z bratom) nikakor ne bom dovolila, da se bom znašla še enkrat v podobni situaciji. Pač moram zavarovati sebe, pa če kdo reče, da sem sebična. Vem kako zgleda ko se ti v sekundi podre cel svet, ki te je do takrat obkrožal. In je vsekakor veliko lažje, če ob tem nimaš finančnih težav, ali bog ne daj, nimaš strehe nad glavo. Moja starša sta na srečo poskrbela za to, da nama z bratom ni bilo treba še s tem se ukvarjati in sva lahko normalno končala šolo in doštudirala. In zato sem jima grozno hvaležna, in ne bom dovolila, da kdorkoli čez leta "zapufa" moja dediščino.

Ideja, da bi vzela kredit, moje stanovanje pa obdržala, pa se mi glede na oderuške obresti ki jih potem še 20 let plačuješ banki, zdi nespametna. Po izračunih bi za kredit 100.000 eurov za 25 let (pa še to redko lahko dobiš tolikšno vsoto), na koncu banik vrnila 215.000 eurov. Ob mesečnem obroku 700 eurov. Jaz na kredit gledam kot "nujno zlo", če res ni druge možnosti, ki pa jo midva trenutno imava.

Hvala za vaša mnenja.
Sem pa kar hudo debato sprožila .

jaz pa tole gledam kot na širjenje premoženja in varčevanje. in vrednost starega stanovanja bo z leti samo še rasla. tako tudi tistih 115.000 € ne zgleda več tako groznih (imaš malo grozen izračun). in kredit dobiš nazaj z najemnino v starem stanovanju.

glede na tvojo preteklost bo pa tudi tvoj mož razumel tvojo odločitev. dobro je samo, da se zavedaš, da je to tvoja kaprica/izbira, in ni edina logična izbira.

_____________________________

iz malega zraste veliko

moj mož je že prej imel stanovanje, svojo garsonjero. ko sva po hitrem postopku začela skupaj živet, in v času ko sva izvedela da bomo postali družinica, je prodal svoje stanovanje in kupila sva ( z njegovim denarjem ) novo dvoinpol sobno stanovanje.
jst s tistimi svojimi petimi plačami nebi mogla kupit stanovanja. sem samo pobrala svoje stvari ( obleka, obutev, kozmetika, in nekaj ostalih stvari), in preselila sva se v zdajšnje skupno stanovanje.
in kje imam zdaj jst pravico zahtevat da se pol stanovanje preiše na mene  nimam te pravice. on je prispeval skrbno pridelanih in privrčevanih 30 milijonov tolarjev. jst v tem denarju nisem prispevala čisto ničesar. in ja, pač živim tukaj kot bi bilo moje.. in je moje. če se pa pač razideva, se pa pač bova.. in kaj naj  nimam nobene pravice zahtevat polovico stanovanja, če nisem zanj dala niti tolarja. če se kadarkoli karkoli zgodi med nama, bom pač popokala tamalo in z zeeeeeloooo težnim srcem šla v hišo k mojim staršem.. in potem mi bosta že starša pomagala, pa kakšen kredit bo treba vzet, pa na mizo položit privarčevan denar ( ki ga še ni... ), pa se bo našlo kakšno stanovanje tudi zame in za mojo hčerkico
da bi pa ob nakupu zahtevala da je polovica moja.. mene bi blo zelo zelo zelo sram to narest, pa otrok gor al dol ( in tudi jst v kontra situaciji tega nebi storila.. da je polovica mojega stanovanja lastnik nekdo ki ni dal zanj nič ).

če bi se jst spuščala v nakup stanovanja, v primeru da imata moški in ženska vsak svojo plačo, bi naredila tako da vsak prispevata polovico denarja. torej recimo stanovanje je 30 milijonov, vsak pač 15. pač vzameš kredit in to je to.. tko nebi blo nobenih problemov.

v tvojem primeru pa.. ti si lastnica malega stanovanja, on nima ničesar. torej prodaj ti to svoje stanovanje, on pa naj vzame kredit in prispeva tudi tak del kot si ga ti  

Mišek, samo kratko. Pozabljaš, da se z omenjenimi zelo dobro poznamo. Pač vem, da tu ni šlo zgolj za izogibalno taktiko. Toliko se poznamo, da ni nikomur težko reči resnice oz. odkloniti česa, kar ti ne ustreza. Kot rečeno, ne bi na dolgo in široko razlagala tega primera, pač vem, da v tem primeru je tako, da o vsem odloča mož. Tudi o tem, koga otroci povabijo v lastno hišo (in ne mama ali otroci, ki so mimogrede že primerno veliki).

Ostalega pa ne bom komentirala. Se pa v principu strinjam s tistimi, ki ste imeli za sabo slabe (težke) izkušnje, da je potem pač še toliko težje zaupati.

Sploh ne tako napačno razmišljanje.

Ni tako grozen izračun, narejen na spletni strani NLB.

Naja, mene pa zanima glede tega. Ali je ta drugi del denarja (poleg tvojega prvega stanovanja) res 100% tvoj (se pravi, da si ga pridobila z dediščino oz. ti ga je podaril nekdo iz tvoje družine) ALI si ta drugi del uspela privarčevat v času zakona. Ker če je to drugo, potem se mi ne zdi prav, da ta drugi del jemlješ kot izključno tvoj. Ker najbrž ti ne bi uspelo privarčevat toliko, če ne bi tvoj mož vlagal svoje plače v vaše družinsko življenje.
Če pa je prva situacija, potem je pa logično, da je pisano le nate.

Nisem brala vsega, ker je preveč, lahko le povem svoje mnenje:

Kolikor je meni znano, zakoncu ostanejo v lasti tudi po ločitvi vsa dediščina in darila, ki jih je prejel pred in po poroki.

Sem srečno poročena. Ker so moji starši finančno bolje stoječi od moževih, sva od mojih dobila zelo veliko denarno darilo (so mi raje dali zdaj, ko pa da bi podedovala, saj denar potrebujem zdaj in ne čez kar se da veliko let) za nakup hiše, katero gradimo. Hiša pa je pisana na oba pol-pol. Sploh nisem razmišljala, da bi bilo kako drugače.

Ne vem, no. Jaz si ne predstavljam, da bi zdaj pri gradnji hiše rekla možu, veš, hiše bo tvoje samo 20%, 80% pa moje. Pa oba skupaj  urejava vse v zvezi z gradnjo, papirji, mojstri, opremo... Pri naju je vse najino - ko obešam perilo me heca, da obešm tudi najine gate (iz enega vica) - in dejanso to tako je. Za vse gre iz skupne blagajne in to je to.

Za tvoj primer pa - itak naredi, kot želiš, sploh čese mož strinja, ampak tudi s tem ne rešiš dokončno problema v primeru ločitve, ker le ne bo avtomatsko celo stanovanje tvoje, tako kot bi tudi v primeru lastništva pol-pol lahko brez problema nakazala, da si stanovanje s prodajo svoje prejšnje lastnine plačala ti.

Samo tole bi še malo pokomentirala - tole z delitvijo denarja pol na pol me vedno zmoti. Čisto nepošteno je do tistega, ki ima nižje dohodke. En malo karikiran primer:
ona dela 5 ur na dan in doma skrbi za dom in 3 otroke, plače ima 600 EUR
on ima bolj odgovorno službo, veliko je zdoma, sem in tja več dno na službeni poti, doma je pozno popoldne ali zvečer - v bistvu je z družino za vikend, plače ima 3.000 EUR
 
Po kakšni logiki se lahko pričakuje, da ob nakupu stanovanja prispevata vsak 100.000 EUR???, da bo stanovanje vredno 200.000 EUR v lastništvu pol-pol? Po tej logiki, bi se lahko pričakovalu kvečjemu (če se že vztraja pri tem, da vsak prispeva polovico, ampak če že polovico svojih zmožnosti), torej on 16,6% in on ostalih 83,4%, pa bi MORALO biti lastništvo pol-pol, ker dejansko toliko prispevata v skupno blagajno in za skupno življenje. Ni samo denar in plača, kar šteje, ampak tudi gospodinjstvo, vzgoja in še kaj.

Aha. In zdej na podlagi tega stavka ti sklepas, da ti bos pa delila VSE s svojim partnerjem!? No, tale stavek je res totalno mim in verjetno se ga je ona res bala ali jo je on non stop opozarjal na to, da ce ji kej ni prav, naj pa spoka, ker itak ni nic njenega... Ampak potem stavku BI TI lahko vedela, da le nista glih tok vzgleden zakonski par...

Meni na kraj pameti ne pade, da bi svojemu partnerju kdaj rekla, da je neki samo mojega. Ali obratno. Ker dokler sva skupi, je vse najino. Ko greva narazen, ce bova kdaj sla, se pa ve kaj je od koga...

Vidim da mal mesate pojme...

Nika, v tvojih primerih gre za ocitno nespostovanje partnerjev... Lahko si mislis kar si hoces, pa da jih ne vem kako dobro poznas. Lahko gre za nespostovanje drug drugega, lahko tudi za nespostovanje samega sebe... Nihce se nebi smel pocutit tujec v svojem stanovanju - nihce! Ce klapa med zvezo... Ce ne klapa, ja pa potem takole ja... Sej ni cudno potem, da ti takole razmisljas. Skoda zaradi takih izkusenj.

Bravo Gina in Misek!!